Jedro

Z ugovorom zoper sklep o izvršbi se napada odločitev sodišča in je torej v prvi vrsti sredstvo komunikacije med stranko in sodiščem. Z ugovorom zoper sklep o izvršbi se tako ne odpoveduje pogodbe, pač pa je zato potrebna jasna enostranska izjava volje, ki mora biti naslovljena na sopogodbenika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157404/2009 z dne 30. 10. 2009 v 1. in 3. točki izreka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodna odločba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodba, izdana v sporih majhne vrednosti se torej ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Kljub temu, da se pritožba sklicuje na dopustne pritožbene razloge, pa v pretežni meri napada dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča. Pritožba očita sodišču prve stopnje nepravilno dokazno oceno, kar pa je pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je povsem splošen in nekonkretiziran, pritožbeno sodišče pa niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe takšne kršitve ni zaznalo. Pritožbena trditev, da pogodba iz leta 2003 s strani tožeče stranke ni bila podpisana, je nedopustno novo dejstvo v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, saj tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz pogodbe z dne 19. 6. 2006 jasno izhaja, da se (vsakokrat) avtomatično podaljšuje za naslednje enoletno časovno obdobje, če je naročnik pravočasno ne odpove. Na takšen način, s vsakokratnim podaljševanjem, se je pogodba tudi izvrševala, kar pomeni, da med strankama ni bilo nobenega spora glede razumevanja vsebine tega določila. Prav tako je jasno določilo, ki od naročnika zahteva, da pogodbo v pisni obliki s priporočeno pošto do najkasneje enega meseca pred potekom pogodbe odpove, če ne želi njenega podaljšanja. Pogodbe je treba spoštovati in jih izvrševati tako, kot se glasijo, izjave pogodbenih strank pa morajo biti jasne in nedvoumne. Ugovor z dne 5. 5. 2006 zoper izdani sklep o izvršbi, ne samo, da nima vsebine, ki mu jo pripisuje tožena stranka, pač pa je tudi povsem neprimerno sredstvo za izražanje pravnoposlovne volje pogodbenikov. Ugovor je (enako kot „pritožba“ ali „revizija“) pravno sredstvo zoper sodno odločbo, namenjeno izključno izpodbijanju sklepa o izvršbi, s katero je bilo dolžniku naloženo, da naj plača vtoževano terjatev. Z ugovorom (pritožbo, revizijo ipd.) se torej napada določena konkretna odločitev sodišča in je torej v prvi vrsti sredstvo komunikacije med stranko in sodiščem, v katerem dolžnik (sodišču) pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da mu terjatve ni potrebno plačati. Z ugovorom (pritožbo, revizijo) se torej pogodba med strankama ne odpoveduje, pač pa je zato potrebna jasna enostranska izjava volje, ki mora biti naslovljena na sopogodbenika. V tem je tudi bistvena razlika med dopisom z dne 29. 12. 2006, ki tudi po vsebini ni identičen z ugovorom z dne 5. 5. 2006, saj vsebuje izjavo tožene stranke, da razdira pogodbo in prekinja sodelovanje s tožečo stranko.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).