Jedro

Da so bile betonske kocke odstranjene, ni sporno; toženkin mož je izpovedal, da jih je odstranil on. Dejanje je bilo torej nesporno storjeno in le če bi imelo podlago v zakonu, tožniki ne bi bili upravičeni do pravnega varstva (tretji odstavek 33. člena SPZ). To pomeni, da bi morala toženka za uspeh v postopku dokazati, da so bile betonske kocke odstranjene na podlagi pravnega naslova.

Zgolj dejstvo, da se nekdo izseli iz hiše, ne predstavlja izgube posesti. Tožniki so dejansko oblast nad svojo nepremičnino še vedno izvrševali, saj so se v hiši še vedno nahajale njihove stvari, tretji tožnik je redno prihajal v hišo, kadar je želela, je v hišo prišla tudi prva tožnica, če bi mu zdravstveno stanje dovoljevalo, bi tudi drugi tožnik. To pomeni, da so imeli tožniki dejansko oblast nad nepremičnino. Za opustitev posesti bi šlo v primeru njihove odločitve, da opustijo vsakršno uporabo in nadzor nad hišo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 335,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (toženka) v roku trideset dni vzpostaviti prejšnje stanje na poti na nepremičnini parc. št. 266/1 k. o. ... tako, da nazaj položi odstranjene betonske kocke in s tem omogoči tožeči stranki (tožniki) dovoz do njihove nepremičnine parc. št. 267/6 k. o. ... in prepovedalo toženki v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnikov, ki jo izvršujejo na poti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 266/1 k. o. ... (točki I in II izreka). V presežku je dajatveni zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje in prepovedni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka); zavrnilo je tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je toženka tožnike motila v posesti poti s tem, ko je 21. 10. 2023 izkopala betonske kocke (točka IV izreka). Toženki je naložilo plačilo 1.404,16 EUR stroškov postopka tožnikov (točka V).

2.Pritožuje se toženka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v točkah I, II in V izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikom naloži povračilo pravdnih stroškov, ali pa naj sklep v navedenih točkah razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da na spornem delu njene nepremičnine ni nobene poti, pač pa gre v naravi za dvorišče, ki ga tožniki niso nikoli uporabljali. Ne ona ne njen mož v osmih letih nista nikoli videla, da bi kdo vozil po spornem delu, čeprav sta se tam redno nahajala. Betonske kocke so odstranili iz razloga, ker se ob deževju odpadne vode iztekajo v garažo. Tožniki v nepremičnini na G. ulici 7 ne živijo, nazadnje je tam živel drugi tožnik, ki pa se je odselil nekaj mesecev pred domnevnim motilnim dejanjem. S tem, ko je zavrnilo dokazni predlog ogleda na kraju samem, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če bi ogled izvedlo, bi na podlagi videnega bil logičen zaključek, da na spornem delu ni poti, ki bi predstavljala dovoz do nepremičnine tožnikov. Zaradi te kršitve ji je bila kršena tudi pravica do izjave (22. člen Ustave RS). Nerazumno je, da je sodišče zaslišalo številne priče, ogleda pa ni izvedlo. Ogled je bil predlagan v zvezi z vsemi trditvami v točkah 3 in 4 odgovora na tožbo in ne le v povezavi s trditvijo, da imajo tožniki možnost drugih dostopov. Če je sodišče štelo, da je bil dokazni predlog premalo substanciran, bi bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva stranko na to opozoriti. Ni ustrezno upoštevalo izpovedb strank in prič A. A., B. B. in C. C. Neutemeljeno je prepričanje sodišča, da naj bi bili izpovedbi prič B. B. in C. C. interesno obarvani. Interesno so obarvani predvsem cilji tožnikov, ki želijo zagotoviti ugoden položaj za bodočo prodajo nepremičnine. Sodišče ni upoštevalo razmerja ostalih, s strani tožnikov predlaganih prič, do tožnikov. D. D. je prijatelj tretjega tožnika, E. E. je sosed, ki je očitno v dobrih odnosih le s tožniki. Razlogi sodišča, zakaj ni verjelo toženki in njenim pričam, so brezpredmetni in neutemeljeni. To vzbuja resen dvom o poštenosti postopka. Sodišče ji je naložilo nesorazmerno trditveno in dokazno breme, ko navaja, da ni dovolj prepričljivo pojasnila, kaj vsakodnevno počne v lastni hiši. Tudi v zvezi s tem je ni pozvalo, naj dopolni trditveno podlago. Zaključki v zvezi z odvodnjavanjem so brez strokovnega temelja, tudi trditveno podlago je sodišče z njimi prekoračilo. Betonske kocke so odstranili z namenom, da bi občina na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti zgradila sekundarni kanal javne kanalizacije. Napačno je sodišče upoštevalo 30. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ); tožniki v času neposredno pred odstranitvijo betonskih kock posesti niso imeli.

Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodeča sodnica bi morala biti izločena s sklepom predsednika sodišča, ker je v fazi, ko je med strankama potekal poskus poravnavanja, izpostavila sodno prakso, ki je v škodo toženke, in jo opozarjala, da bo izgubila pravdo. Kršena je pravica do poštenega sodnega postopka (23. člen Ustave RS) ter pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Že v samem začetku postopka je bila postavljena v neenakovreden in podrejen položaj, v katerem se ni počutila kot aktivni procesni subjekt z možnostjo vpliva na postopek.

3.Tožniki so na pritožbo odgovorili. Argumentirano nasprotujejo pritožbenim očitkom, pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje in predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, katere podlaga je 33. člen SPZ. Navedlo je obsežne, jasne in pravilne razloge za sprejeto odločitev. Postopek je bil izveden korektno in so očitki o kršitvi ustavnih pravic pritožnice neutemeljeni.

6.O predlogu za izločitev sodnice je že odločil predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP) in odgovoril na trditve toženke iz predloga za izločitev. Pritožba se z razlogi sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice Su 16/2024 z dne 12. 2. 2024 ne sooči, pač pa le ponavlja navedbe, na katere je bilo že odgovorjeno, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Predsednik sodišča je pojasnil, da očitki o pristranskosti sodnice niso utemeljeni, ker je v resnici šlo za pojasnilno dolžnost in materialno procesno vodstvo sodnice. Ker zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe (peti odstavek 73. člena ZPP), se pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP). Višje sodišče torej ne odloča ponovno o predlogu za izločitev sodnice, pač pa o pravilnosti sklepa predsednika sodišča, ki je predlog za izločitev sodnice zavrnil. K razlogom predsednika sodišča višje sodišče še dodaja, da mora sodišče stranke ves čas postopka opozarjati na možnost sklenitve sodne poravnave in jim pomagati, da se poravnata (tretji odstavek 306. člena ZPP). Že iz predloga za izločitev sodnice samega, predvsem pa iz izjave sodnice (četrti odstavek 73. člena ZPP) izhaja, da je sodnica na poravnalnem naroku skrbno opravila to svojo dolžnost in strankama predstavila stališča sodne prakse, ki so relevantna za razrešitev spora med strankama. Poravnava lahko obsega tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama (drugi odstavek 306. člena ZPP), zato je sodnica ravnala povsem pravilno, ko je v okviru poravnavanja strankama predstavila širši kontekst zadeve. Pojasnilo sodnice, da se glede utemeljenosti zahtevka za motenje posesti ni opredelila in je strankama pojasnila, da bo treba šele ugotoviti dejansko stanje, je prepričljivo. Sodnica je skladno z dolžnostmi, ki ji jih nalaga zakon, v okviru poravnavanja strankama pojasnila izglede za rešitev njunega spora. S tem toženki ni onemogočila podajanja navedb in izvajanja dokazov, ali jo pri tem omejila, niti ni izrazila vnaprejšnjega prepričanja glede dejanskega stanja. Pravo mora sodišče poznati in strankama v okviru poravnavanja tudi predstaviti njune možnosti za uspeh v postopku.

7.Po tožbenih trditvah je motilno ravnanje odstranitev betonskih kock na delu nepremičnine v lasti toženke. Da so bile betonske kocke odstranjene, ni sporno; toženkin mož je izpovedal, da jih je odstranil on. Dejanje je bilo torej nesporno storjeno in le če bi imelo podlago v zakonu, tožniki ne bi bili upravičeni do pravnega varstva (tretji odstavek 33. člena SPZ). To pomeni, da bi morala toženka za uspeh v postopku dokazati, da so bile betonske kocke odstranjene na podlagi pravnega naslova, npr. po nalogu občine. Ni ji uspelo.

8.Ocena izvedenih dokazov je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Razlogi, s katerim je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, komu in zakaj verjame, so prepričljivi.

9.Tožniki so uspeli dokazati, da jim del nepremičnine toženke služi za dostop do njihove nepremičnine. Izpovedbi prve tožnice in tretjega tožnika o tem sta bili konsistentni in življenjsko logični. Potrjujejo ju izpovedi prič in fotografije v spisu ter podpisi na Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnostne pravice z dne 8. 9. 2023 (priloga A9). Priča D. D. je sicer prijatelj tretjega tožnika, vendar to samo po sebi ne pomeni, da ni verodostojen. Ni izkazano, da bi imel on osebno ali njegovi bližnji kakšno korist od uspeha tožnikov v pravdi za motenje posesti ali kakšen drug lasten interes za izid te pravde. Priča E. E. je sosed obeh strank in so mu okoliščine v zvezi z uporabo dela nepremičnine, na kateri je toženkin mož odstranil betonske kocke, dobro poznane. Ne on sam ne njegovi bližnji nimajo neposredne koristi od rezultata tega postopka. Toženkine sinove je sicer označil za nesramne in žaljive, a zgolj to njegove verodostojnosti ne omaje. Njegova izpovedba je življenjska in prepričljiva, potrjuje jo njegov in podpis več drugih lastnikov sosednjih nepremičnin na Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po že obstoječi dovozni cesti. Že pred pravdo za motenje posesti so lastniki več nepremičnin tožnikom priznavali, da za dostop do svoje nepremičnine uporabljajo dele njihovih nepremičnin. Toženkina je bila edina, ki Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnostne pravice ni hotela podpisati. Tudi F. F., ki živi v bližini, je potrdil, da je drugi tožnik z avtomobilom do svoje nepremičnine dostopal preko nepremičnine v lasti toženke ter da je to edini dostop do hiše tožnikov. Verodostojnosti te priče pritožba ne izpodbija obrazloženo. Trditev in izpovedbe toženke ter njenega moža, da gre za njihovo dvorišče in ne za dostopno pot, v resnici nista potrdili niti priči, katerih zaslišanje je predlagala toženka. B. B. in C. C. namreč nista izpovedala, da nista videla, da bi se vozilo po nepremičnini, ki je bila prodana toženki, pač pa, da jima to ni znano, ker sta bila tam prisotna zelo malo. Trditve toženke ovržejo fotografije v spisu. Predvsem iz fotografije v prilogi A16 je dobro razvidna asfaltirana cesta, ki se nadaljuje z betonskimi kockami - tlakovci, vmes pa je del tlakovcev izkopan. Tudi na ostalih fotografijah je vidno, da gre za utrjeno površino, ki lahko služi za vožnje. Sicer pa se lahko vozi tudi po dvorišču.

10.Nobena procesna pravica toženke ni bila kršena, ker sodišče ni izvedlo ogleda. Stanje v naravi je dobro vidno na fotografijah v spisu. Vsakomur je znano, da se po betonskih tlakovcih lahko vozi, če in kdo je vozil pred motilnim dejanjem, pa se na ogledu ne da ugotoviti. To je sodišče pravilno ugotavljalo z zaslišanjem strank in prič. Njihovo zaslišanje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo. Razlogi izpodbijanega sklepa glede substanciranja predloga za ogled so skladni s podatki spisa. V odgovoru na tožbo podan predlog za ogled na kraju samem je zgolj pavšalen, obrazložila ga je toženka šele v vlogi, ki jo je prinesla na narok 2. 2. 2024. Navedla je, da ogled predlaga, ker bosta lahko z možem pokazala lokacijo dveh dovoznih cest na zgornji strani hiše v lasti tožnikov (list. št. 77 spisa). Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da morebiten obstoj drugih poti ni pravno relevantno dejstvo, je pravilno. V pravdi zaradi motenja posesti se ugotavlja le, kdo je posestnik stvari, ali je bila posest motena, kdo jo je motil in če dejanje res pomeni motenje - je samovoljno in proti pravno.

11.V okviru materialno procesnega vodstva sodišče stranke ne sme spodbujati, da navede taka dejstva, ki ji bodo v korist. Če bi to storilo, bi bil očitek pristranskosti utemeljen. Naloga sodišča je spodbuditi stranko, katere trditvena in dokazna podlaga je tako pomanjkljiva, da se iz njene da razbrati pravno relevantnih dejstev, da se o teh izjasni. Ker je bil odgovor tožene stranke na tožbo sklepčen, sodišče toženke ni bilo dolžno pozivati oz. niti ni smelo pozivati, naj dopolni svoje trditve in dokazne predloge. Kaj je toženka počela v hiši, v kateri ne živi, ni za presojo odločilno dejstvo, torej materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno. Koliko se je zadrževala v hiši, je le ena od okoliščin, ki je vplivala na dokazno oceno sodišča. Ker toženka ni razumno pojasnila, zakaj bi se veliko zadrževala v nenaseljeni hiši, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v njeno izpovedbo, da se je tam veliko nahajala, pa nikoli ni videla, da bi kdo vozil po delu njene nepremičnine do nepremičnine v lasti tožnikov. Za zaključek sodišča, da se z odstranitvijo tlaka dovozne poti ne ureja odvodnjavanje, posebno strokovno znanje ni potrebno. Prav tako ne za zaključek, da toženka ni dokazala, da se na njeni nepremičnini ali v bližini gradi sekundarni vod javne kanalizacije in je bilo zato treba odstraniti del poti.

12.Določila 30. člena SPZ o izgubi posesti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Čeprav drugi tožnik v času motilnega dejanja ni več živel v hiši, ni mogoče šteti, da so tožniki posest opustili. Zgolj dejstvo, da se nekdo izseli iz hiše, ne predstavlja izgube posesti. Tožniki so dejansko oblast nad svojo nepremičnino še vedno izvrševali, saj so se v hiši še vedno nahajale njihove stvari, tretji tožnik je redno prihajal v hišo, kadar je želela, je v hišo prišla tudi prva tožnica, če bi mu zdravstveno stanje dovoljevalo, bi tudi drugi tožnik. To pomeni, da so imeli tožniki dejansko oblast nad nepremičnino. Za opustitev posesti bi šlo v primeru njihove odločitve, da opustijo vsakršno uporabo in nadzor nad hišo.

13.Po obrazloženem v pritožbi uveljavani razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna in nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ugotavlja, da so tožniki upravičeni do povrnitve vseh priglašenih stroškov pritožbenega postopka: 375 odvetniških točk po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, 20 % dodatek za zastopanje treh strank po 7. členu OT in 22 % DDV. Ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR vse to znese 335,99 EUR. Dosojene stroške postopka je dolžna toženka tožnikom povrniti v roku 15 dni (313. člena ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 30, 33, 33/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.