Jedro

Tožnik sme navajati nova dejstva in dokaze med postopkom, med katerim je začel veljati ZPP/99, le še na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona (tretji odstavek 499. člena ZPP/99).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugotovilo je, da med škodo, ki je tožniku nastala dne 25.11.1994, ko si je pri delu poškodoval prst, in ravnanjem tožene stranke, ni vzročne zveze. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji trdi, da je delal kot delavec tožene stranke, po njenem nalogu in na njen račun, na najvišjem nadstropju hiše v Milanu (kar je med strankama nesporno). V nižje nadstropje je sestopal tako, da se je moral pridržati z obema rokama za rob pokrova na zgornjem nadstropju in z nogami v visečem položaju doseči hidravlični oder, ki je bil nekoliko vstran od pokrova. Šele nato je lahko sestopil na trdna tla. Vse to dokazuje, da gre za nevarno delo. Zaradi takšnega sestopa tudi ni mogel pridržati pokrova (na sodišču je direktor tožene stranke kazal drug pokrov). Zato je ne glede na to, kako je pokrov padel na prst, pokrov v takšnih okoliščinah nevarna stvar. Sicer pa že dejstvo, da je pokrov padel na prst kaže, "da ni bil zapet" in je torej zato nevarna stvar. Vsega tega ni uspel pojasniti, ker mu sodnica ni dala priložnosti za to. Prijavo nesreče je pisala druga oseba s svojimi besedami. Ne gre tudi prezreti, da je tožena stranka tožniku ponujala 50.000,00 SIT, kar kaže, da se je čutila odgovorno. Direktor, s katerim sta bila na kraju dogodka sama, je tudi lastnik tožene stranke in zainteresiran za izid postopka. Končno še trdi, da je s predložitvijo prijave poškodbe in zdravniškega spričevala dokazal vzročno zvezo med poškodbo in dejavnostjo tožene stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revident v reviziji uveljavljal le zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Morebitnih procesnih kršitev na prvi in drugi stopnji ne sme upoštevati, če niso opredeljeno uveljavljene, zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP pa tudi ne trditev, s katerimi tožnik smiselno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišči druge in prve stopnje sta odločili na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je ponudil tožnik do trenutka, ko je to smel storiti, to pa je na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP (tretji odstavek 499. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik dotlej zatrjeval le, da je bil zaposlen pri toženi stranki in da se je 25.11.1994 poškodoval pri delu tako, da mu je na gradbišču pri izstopu iz dvigala padel pokrov in mu stisnil "pest" (tožbena trditev); na naroku dne 06.09.1990 pa še, da je potem, ko je odhajal z odra, za njim prihajal direktor tožene stranke, ki naj bi stopil na dvigalo, to pa naj bi povzročilo padec pokrova in stisnjenje tožnikove "pesti oziroma prsta". Na tem naroku je zatrjeval še, da je nezgodo povzročil sam direktor tožene stranke. Drugih trditev v zvezi s temeljem v tožnikovih pripravljalnih vlogah ali pa na navedenem naroku ni bilo. Šele na naroku, dne 09.12.1999, je tožnik na koncu predlagal izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, ki naj bi pojasnil, kako je padel pokrov na njegovo roko.

Sodišče druge stopnje trditev v pritožbi o (drugačnem) načinu spusta, ni smelo upoštevati, še manj pa to sme storiti revizijsko sodišče. Sodišče druge stopnje je preizkusilo le tisto dejansko stanje, ki je bilo na prvi stopnji zatrjevano in v dokaznem postopku ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je nezgoda pripetila, ko se je tožnik spuščal iz ene etaže v drugo na delovnem odru tako, da je bilo treba pred odhodom pokrov dvigniti, ob spustu pa za seboj spustiti oziroma zapreti. Ocena izvedenih dokazov (tožnikove strankine izpovedi, izpovedi direktorja tožene stranke, prijave poškodbe pri delu, izvedenskega poročila) je bila takšna, da tožnik ni dokazal, da je nesrečo povzročil direktor tožene stranke in tudi ne kakšno drugo ravnanje tožene stranke, ki bi dokazovalo obstoj vzročne zveze z nastalo škodo (tretji odstavek sodbe na list. št. 37 spisa). Vzrok za nesrečo je bila tožnikova nerodnost pri sestopu na spodnji oder. Takšno dejansko stanje je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno ugotovljeno. To sodišče je v odgovor na pritožbene ugovore še pojasnilo, da so bile fotografije podobnega pokrova pomembne zgolj za predstavo sodišču o tem, kako je potekal sestop iz ene etaže v drugo. Prav tako je pojasnilo, da teža pokrova ni bistvena, ker je tožnik v pritožbi zatrjeval spornost načina sestopa in ne teže pokrova.

Revizijsko sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik objektivne odgovornosti tožene stranke zaradi nevarne dejavnosti ali nevarne stvari po 173. in 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) med prvostopenjskim postopkom ni zatrjeval in ne dokazal. Tožnik tudi ni dokazal krivdne odgovornosti tožene stranke. Po prvem odstavku 154. člena ZOR bi moral dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti, razen krivde (nedopustnost ravnanja, vzročno zvezo in škodo). Ker vsaj enega med njimi ni dokazal (vzročno zvezo), tožena stranka za njegovo škodo ni odgovorna. Napačno je stališče revidenta, da za obstoj vzročne zveze zadošča prijava poškodbe in zdravniško spričevalo. Navedeni listini dokazujeta le poškodbo, ne pa kdo jo je povzročil. Izpodbijana odločitev je tako materialnopravno pravilna.

V odgovor na revizijske trditve vrhovno sodišče še dodaja, da glede na ugotovljeni način poškodbe ni pomembno, na kateri višini je prišlo do nje (v katerem nadstropju in kako visoko je delal - najvišje nadstropje je neopredeljen pojem, tožnik tudi ni povedal). Za odločitev nadalje ne morejo biti pomembne revizijske trditve o nevarnem spustu iz ene etaže v drugo, kakor tudi ne o nevarnem pokrovu, ker so trditve o tem deloma povsem nove in v nasprotju z dosedanjimi trditvami, deloma pa so bile uveljavljane šele v pritožbenem postopku. Tudi trditev, da je tožena stranka tožniku v izogib spora ponujala 50.000,00 SIT, sama po sebi ne dokazuje odgovornosti tožene stranke.

Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.