Jedro

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je že v odgovoru na tožbo toženka zatrjevala še, da utrpela poškodba tožnice ne ustreza zatrjevanemu načinu nastanka in je kot dokaz za to svojo trditev predlagala izvedbo dokaza z izvedencem sodne medicine. Ta tožbena trditev pa je odločilno sporno dejstvo, sodišče prve stopnje pa se do tega zatrjevanega dejstva še ni opredelilo, niti ga ni obravnavalo in razčistilo, to dejstvo pa je sicer odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala, da ji toženka plača 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje do plačila (točka I. izreka), in da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka 30,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje kršilo določila postopka, ker o delu zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov v izreku sodbe ni odločalo, sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Nadalje je navajala, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica uspela dokazati svoje tožbene trditve, da se je poškodovala 8. 8. 2015, ko je padla na zunanjih stopnicah stanovanjske hiše na C., kamor je bila namenjena nuditi volontersko pomoč svoji snahi, da je padla na tretji stopnici zunanjega stopnišča, kjer ji je spodrsnilo, ko je stopila na jabolko, ki je ležalo na stopnici in si poškodovala levo ahilovo tetivo. Ugotovilo je tudi, da je tožnica uspela dokazati, da je toženkina zavarovanka ravnala protipravno, saj je opustila svoje dolžno ravnanje in kot lastnica stanovanjske hiše ni poskrbela za urejenost, oziroma čistost stopnišča, ki bi omogočalo varno hojo in uporabo le-tega, ker kljub temu, da je pričakovala tožnico na svojem domu in je opazila, da sta ji iz vreče izpadli dve jabolki, od katerih se je eno nahajalo na stopnišču, slednjega ni takoj pobrala, temveč je odšla v hišo in se ukvarjala s shranjevanjem jabolk in ji je tako moč očitati, da ni bila dovolj previdna in skrbna, kot lastnica stanovanjske hiše pa bi morala preprečiti povzročanje nevarnih situacij. V nadaljevanju pa je nepravilno in neutemeljeno sklenilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, način hoje tožnice, stanja stopnišča in ograje, kljub zgoraj navedenemu samo stopnišče in jabolko, ki se je nahajalo na tretji stopnici, ni bilo vzrok tožničinega padca in da torej škoda, ki je nastala tožnici, ni v vzročni zvezi z ugotovljeno protipravnostjo na strani toženkine zavarovanke. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno iz razloga, ker je v postopku nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa uporabilo napačno materialno pravo ter je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ob pravilnem sklepanju bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da tožnica nikakor ni bila sama kriva za poškodbo in še manj, da je bil vzrok za zdrs in poškodovanje tožnice njena neprevidnost. Ni ji mogoče očitati neprevidnosti in neskrbnosti, ravnala je z običajno skrbnostjo, ki se pričakuje od razumnega človeka. Po predmetnih stopnicah je šla že večkrat, dobro jih je poznala, ni realno pričakovati, da bo ves čas gledala navzdol, neposredno pod noge, življenjsko je, da je pri hoji gledala predse, s čimer bi tudi opazila vsako očitno vidno oviro, ki bi ležala na stopnicah. Ni gledala naokoli, da bi ji bilo mogoče očitati, da je oviro spregledala zaradi neprevidnosti. Tožnica ni pričakovala manjšega slabovidnega predmeta - jabolka v primeru le nekaj cm, saj je zelo podobne barve, kot stopnišče samo, glede na dejstvo, da so bile omenjene stopnice vedno vzorno počiščene. Sodišče prve stopnje prestrogo ocenjuje ravnanje tožnice, človek ne more ves čas gledati pod svoje noge, temveč gleda naprej. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vidljivost na dan škodnega dogodka dobra, da se tožnici ni nikamor mudilo, da je stopala povsem običajno in nosila primerno obutev za letni čas, ob takšnih razmerah pa od povprečno skrbnega človeka ni moč pričakovati kaj več kot običajne previdnosti pri hoji po stopnicah. Pritožba poudarja, da se je škodni dogodek zgodil na lep poletni dan, ko listje še ne odpada, ko ni deževalo, da bi tožnica lahko pričakovala mokroto, stopnice pa so bile vedno skrbno urejene in so imele protizdrsen del, ki pri hoji varuje tudi ob morebitni mokroti. Res se tožnica na zaslišanju ni spomnila ali se je držala za ograjo ali ne, kar je pripisati časovni oddaljenosti od samega škodnega dogodka, je pa tako zatrjevala v tožbenem zahtevku. Tudi priča je videla tožnico neposredno po zdrsu in na zaslišanju dvakrat poudarila, da se je ob njenem prihodu na stopnišče tožnica še vedno držala za ograjo. Tožnica meni, da je s tem to dejstvo izkazano. Tožnica pa je bila že s tem, da se ji pri hoji po stopnicah ni mudilo, da je imela primerno obutev, da je stopnice poznala in pri hoji gledala predse, dovolj skrbna in previdna, oziroma je po stopnicah stopala s skrbnostjo, ki se običajno pričakuje od človeka, s tem pa je v zadostni in običajni meri poskrbela za svojo varnost in padca nikakor ni mogoče pripisati njeni neprevidnosti. Ob ugotovljenem dejstvu, da je jabolko bilo na stopnišču, da je tožnica na jabolko stopila in se pri tem poškodovala, vzročna zveza nikakor ne more biti izključena, saj je tožnica zdrsnila zaradi jabolka, kar pomeni tudi, da če se jabolko na stopnišču ne bi nahajalo, tožnica ne bi zdrsnila in se poškodovala.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe dejanski zaključek, da je tožnica uspela dokazati trditve, da se je poškodovala 8. 8. 2015, ko je padla na zunanjih stopnicah stanovanjske hiše na naslovu C., kamor je bila namenjena nuditi snahi volontersko pomoč, padla je na tretji stopnici zunanjega stopnišča, kjer ji je spodrsnilo, ko je stopila na jabolko, ki je ležalo na stopnici, pri tem je zdrsnila in si poškodovala levo ahilovo tetivo. V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je dejanski zaključek, da je uspela tožnica dokazati, da ji je nastala škoda in da je prav tako uspela dokazati, da je toženkina zavarovanka ravnala protipravno, opustila je dolžno skrbnost, ko je pred tožničinim poškodovanjem po tem stopnišču prenašala dve vrečki z jabolki sorte šentanovka (premera približno 3 do 4 cm, rumene barve z rdečimi lisami), pri prenosu teh sta ji izpadli dve jabolki, od tega je ena pristala pod stopniščem, ena pa na stopnišču, to je zavarovanka videla, vendar je z nošnjo jabolk nadaljevala v stanovanjsko hišo, jih tam pospravljala v hladilnik in kljub temu, da je pričakovala taščo (tožnico), slišala avtomobil, ki je pripeljal tožnico in opazila, da sta ji dve jabolki izpadli iz vreče in se je eno nahajalo na stopnišču, le-tega ni takoj pobrala, oziroma odstranila, da ni bila dovolj previdna in skrbna, kot lastnica stanovanjske hiše bi morala preprečiti povzročanje nevarnih situacij in bi nemudoma morala odstraniti nevarno situacijo, pobrati jabolko.

6. Ob takih dejanskih zaključkih je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici nastala škoda ni v vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem toženkine zavarovanke, oziroma z opustitvijo dolžne skrbnosti toženkine zavarovanke vzdrževati stopnišče. Vzrok za tožničin padec je bilo na stopnicah ležeče jabolko, ki ga je bila zavarovanka ob zadostni skrbnosti glede na ugotovljene okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžna odstraniti, pa ga ni. Ugotovljeni dejstvi, da tožnica pri hoji ni gledala navzdol na stopnice in da se ni držala za ograjo, lahko pripeljeta le do zaključka o obstoju morebitnega tožničinega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je utemeljen pritožbeni očitek.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je že v odgovoru na tožbo toženka zatrjevala še, da utrpela poškodba tožnice ne ustreza zatrjevanemu načinu nastanka in je kot dokaz za to svojo trditev predlagala izvedbo dokaza z izvedencem sodne medicine. Ta tožbena trditev pa je odločilno sporno dejstvo, sodišče prve stopnje pa se do tega zatrjevanega dejstva še ni opredelilo, niti ga ni obravnavalo in razčistilo, to dejstvo pa je sicer odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni popolnoma in pravilno ugotovilo pravno pomembnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju, pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da samo ne more odpraviti te pomanjkljivosti. V primeru, da dokaz z izvedencem sodne medicine ne bo potrdil toženkine trditve o zatrjevanem odločilnem spornem dejstvu, bo potrebno ugotoviti še pravno pomembna dejstva za presojo utemeljenosti zahtevka po višini. Ker je v skladu z določbami ZPP praviloma sodišče prve stopnje dolžno izvesti dokazni postopek za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, in ker je bila tožba vložena novembra 2016, je pritožbeno sodišče ocenilo, da z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez potrebnega odlašanja.

8. Pritožba pa neutemeljeno očita obremenjenost izpodbijane sodbe z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede glavne stvari in v točki II. izreka odločilo o stroških pravdnega postopka, je odločilo tudi o stroških pravdnega postopka ter izpodbijana sodba v tem pogledu ni pomanjkljiva, v njenem izreku tudi ni nikakršnega nasprotja, prav tako izrek ne nasprotuje razlogom sodbe. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena še s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

9. Glede na obrazloženo pa je podan pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava in posledično napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na vse zgoraj obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča posebni napotki sodišču prve stopnje za postopanje v novem sojenju niso potrebni.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v petnajstih (15) dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek, oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.