Jedro

Sestavni del igre so tudi kršitve pravil, če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri. Vsaka kršitev športnih pravil, tudi če bi bila opredeljena kot prekršek, zato še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku na transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca odškodnino v znesku 4.307,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2004 dalje do plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v roku petnajst dni povrniti pravne stroške v višini 2.372,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v razlogih sodbe navedlo v nasprotju z zapisi izvedenih dokazov in prepisi zvočnih posnetkov, in sicer se je sodišče v točki 19. obrazložitve, ko je povzelo izpovedbo izvedenke dr. S. Š. Z., izognilo zapisu zvočnega posnetka na strani petnajst, ko je izvedenka pojasnila, da so bili kontakti, ki so jih fantje omenjali, na vsaki tekmi običajni, a je bilo več odrgnin in podplutb, ne pa prelomov, ter dodala, da je tako komplicirana poškodba verjetno nastala ob silovitejšem udarcu, bolj ciljanem, na strani štirinajst pa navedla, da bi pri tistem prerivanju prišlo lahko kvečjemu do premika nosne kosti ali samo podplutbe. Tožnik v zvezi z navedenim meni, da je prvo sodišče prilagojeno navajalo izpovedbo izvedenke in prezrlo bistvo njene izpovedbe, da je vzrok za hude telesne poškodbe glave tožnika silovit in ciljan udarec, ki se pri pivotiranju ali običajnem prerivanju ne more zgoditi. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče prav tako prilagojeno interpretiralo mnenje drugega izvedenca dr. F. E., ki je zapisal, da se pretirano zamahovanje z razširjenimi in dvignjenimi komolci po aktualnih pravilih lahko kaznuje s tehnično napako tudi, če ni prišlo do kontakta med igralcema, ter da osebno meni, da bi zelo težko prišlo do tako silovitega udarca in posledično hude telesne poškodbe, če bi toženec pivotiral v skladu s pravili igre, pri čemer je tudi pojasnil, da v primeru, ko je pivotiranje v skladu s pravili igre, je verjetnost, da bo prišlo do poškodbe nasprotnega igralca, majhna. V dopolnitvi mnenja pa je navedeni izvedenec še navedel, da tožnikova kršitev košarkarskih pravil in njegova poškodba nista v vzročno posledični zvezi. Kljub takšnim ugotovitvam izvedencev je prvo sodišče zaključilo, da je toženec pivotiral v skladu s košarkarskimi pravili, pri čemer se je oprlo na pričevanje tožencu prijaznih prič – soigralcev in na sodno oceno, da bi košarkarski sodnik, v kolikor bi toženec ravnal pregrobo, ustrezno reagiral, kar pa je po mnenju tožnika napačen zaključek, saj je sodišče dalo pretiran poudarek pričevanju tožencu prijaznih prič ter prilagojeno in le delno upoštevalo objektivni priči – oba izvedenca, ki sta oba menila, da je poškodba tožnika nastala kot posledica silovitega in ciljanega zamaha. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, z obstojem nasprotij med navedbami sodišča o odločilnih dejstvih ter vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov pa je bistveno kršilo določbe postopka, prav tako pa ni pravilno uporabilo materialnopravnega določila 135. člena Obligacijskega zakonika. Tožnik je sicer navajal krivdno odgovornost toženca, saj je ohranil v spominu, da ga je toženec tik pred udarcem pogledal nazaj, iz česar je sklepati, da je to hotel storiti, sodišče pa bi se po mnenju tožnika moralo opredeliti vsaj za malomarnost, in sicer bi se toženec kot igralec s prakso dolgoletnega igranja moral ali mogel zavedati, da lahko iz njegovega ravnanja nastane škodna posledica. Tožnik pritožbi prilaga izpis iz spletne strani K. K. L., kjer je naveden dogodek, ko je toženec hudo poškodoval igralca nasprotnega moštva, kar nakazuje, da ne gre za naključja, temveč za hoten način doslej dopuščenega igranja. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženec je odgovoril na pritožbo in v odgovoru predlagal, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno očita podanost absolutne bistvene kršitve s trditvami, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v razlogih sodbe navedlo v nasprotju z zapisi izvedenih dokazov in prepisi zvočnih posnetkov. Absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih podano nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno povzelo vsebino listin in prepisov zvočnih posnetkov, vključno s pritožbeno izpostavljenim izvedenskim delom izvedenke sodnomedicinske stroke dr. S. Š. Z. (priloga ... spisa) in prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave dne 4.7.2011, ki vključuje izpovedbo dr. S. Š. Z. (priloga ... spisa), kot tudi izvedenskim mnenjem izvedenca s Fakultete za šport dr. F. E. z dne 12.12.2011 in njegovo dopolnitvijo z dne 24.1.2012, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo mnenje dr. S. Š. Z., da je do poškodbe prišlo ob silovitejšem udarcu, bolj ciljanem, in da lahko do prelomov obraznih kosti pride le pri silovitejših udarcih, saj pri prerivanjih lahko nastanejo le podplutbe in razpočne rane, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je prvo sodišče prezrlo mnenje izvedenke Š. Z., da je vzrok za hudo telesno poškodbo tožnika silovit in ciljan udarec. V točki 20. obrazložitve pa je prvo sodišče tudi povzelo mnenje dr. F. E., da osebno meni, da bi zelo težko prišlo do tako silovitega udarca in posledično hude telesne poškodbe, če bi toženec pivotiral v skladu s pravili igre.

Tožnik s pritožbeno navedbo, da je prvo sodišče prilagojeno navajalo oziroma interpretiralo izpovedbo dr. S. Š. Z. ter mnenje dr. F. E., dejansko izpodbija prepričljivost dokazne ocene in dokazne zaključke sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljeno. Pritožba namreč neutemeljeno navaja, da iz mnenja izvedenke Š. Z., da je vzrok za hudo telesno poškodbo tožnika silovit in ciljan udarec, izhaja, da se takšen silovit in ciljan udarec pri pivotiranju ne more zgoditi. Prvostopno sodišče je namreč mnenje navedene izvedenke pravilno povzelo tudi v delu, ko je ta pojasnila, da ne more zanesljivo povedati, ali je poškodba nastala med samo igro ali pa namerno in da bi silovit udarec v levo lice lahko nastal tudi med košarkarsko tekmo ter da je po njenem mnenju v takšnem primeru moralo priti ali do zasuka ali do dodatnega dviga roke in zamaha s komolcem nazaj. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da izvedenka Š. Z. ni mogla povsem izključiti, da je do poškodbe prišlo ob hitrem obratu pri pivotiranju. Prvo sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da izvedenec dr. F. E. kljub svojemu mnenju, da poškodbe tožnika in silovitost zamaha vzbujajo precejšen dvom, da je bilo pivotiranje izvedeno na pravilen način, ni mogel povsem izključiti možnosti, da bi do tovrstnih poškodb lahko prišlo tudi ob pivotiranju. Navedeni izvedenec je pojasnil, da trenerji učijo igralce, naj pri pivotiranju trdno držijo žogo v svojih rokah in dobro zaščitijo žogo s telesom in rameni, lahko tudi z rahlo razširjenimi in dvignjenimi komolci, v praksi pa se relativno pogosto dogaja, da imajo igralci pri pivotiranju komolce preveč razširjene in dvignjene ter včasih z njimi tudi zamahujejo, kar ni skladno s košarkarskimi pravili. Izvedenec E. je menil, da je možno, da je toženec skušal zaščititi žogo pred tožnikom s pivotiranjem, ki pa ga sodnik ni opredelil kot osebno napako, in da je možno, da je tožnik v želji, da bi prišel do odbite žoge, dejansko napravil osebno napako, toženec pa je pri pivotiranju pretirano močno zamahnil s komolcem in pri tem morda tudi nenamerno s komolcem udaril tožnika, čeprav so poškodbe s prelomom obraznih kosti, ki jih je utrpel tožnik, pri pravilnem pivotiranju redke. Pritožba prav tako neutemeljeno izpostavlja, da je izvedenec E. v dopolnitvi mnenja navedel, da tožnikova kršitev košarkarskih pravil in njegova poškodba nista v vzročno posledični zvezi, saj sodišče prve stopnje zavrnitve tožbenega zahtevka ni oprlo na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožniku pri poskusu odvzema žoge tožencu dosojena osebna napaka.

Upoštevaje celovito in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana toženčeva odgovornost za tožniku v obravnavanem škodnem dogodku nastalo škodo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ga je toženec, ki je stal na parketu pred tožnikom, ob prekinitvi tekme zaradi osebne napake s predhodnim pogledom nazaj hote s komolcem dvignjene desne roke z vso močjo udaril v levi predel obraza in mu povzročil zlom kosti levega lica z dislokacijo zigomatične kosti. Toženec je takšne okoliščine škodnega dogodka izpodbijal ter navajal, da je do poškodovanja tožnika prišlo med igro košarke, ko je toženec dobil žogo pod košem in jo skušal zaščititi na način, da jo je prijel s pokrčenimi rokami oziroma tako, da je roki in žogo držal pred svojimi prsmi, tožnik, ki je pokrival toženca, pa je tožencu poskušal žogo odvzeti, pri čemer je toženec, ko se je s telesom obrnil, tožnika povsem nenamerno s komolcem desne roke udaril v obraz. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do pravilnega zaključka, da tožnik tožbeno zatrjevanih okoliščin škodnega dogodka ni dokazal. Svoje tožbene trditve je namreč potrdil le tožnik sam v svoji izpovedbi oziroma jih je delno potrdil tudi priča V., soigralec iz tožnikove ekipe, medtem ko nobena izmed preostalih prič po tožniku zatrjevanih okoliščin škodnega dogodka ni potrdila. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je priča V. sprva potrdil izpovedbo tožnika, da je toženec tožnika namerno udaril po piskani osebni napaki, kasneje pa je dopustil možnost, da se je dogodek zgodil med pivotiranjem. Sicer pa sta s tožnikom različno izpovedovala glede tega, kdo je storil osebno napako, saj je V. izpovedal, da je osebno napako storil tožnik, ko je tožencu skušal izbiti žogo, tožnik pa je izpovedal, da ne ve, kdo je storil osebno napako, zagotovo pa to ni bil on, prav tako pa je drugače kot tožnik izpovedal, da je toženec v kritičnem trenutku imel v rokah žogo, katero mu je tožnik skušal izbiti, saj je tožnik trdil, da toženec ob udarcu ni imel žoge. Upoštevaje izpovedbe ostalih prič (B., H., Ž., H., S., B. in M.), iz katerih izhaja, da je do kontakta med tožnikom in tožencem prišlo pod košem, ko je tožnik nad tožencem storil osebno napako, torej pred piskom sodnika o osebni napaki, kar je skladno s toženčevimi trditvami in izpovedbo, ter upoštevaje prepričljivo oceno prvega sodišča, da priča V. ni izpovedoval z gotovostjo, saj ni znal pojasniti, zakaj misli, da je bil udarec nameren, in ga je časovno opredeljeval sekundo, maksimalno dve po pisku osebne napake oziroma izpovedal, da se je vse zgodilo en, dva, tri, zaradi česar je prvo sodišče pravilno ocenilo, da je bila percepcija priče V. subjektivno obarvana, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedbi. Pravilno je kot izrazito neprepričljivo ocenilo tudi tožnikovo izpovedbo, da sam zagotovo ni storil osebne napake, saj je pravilno pojasnilo, da je to v nasprotju z izpovedbami vseh ostalih zaslišanih prič, ki so izpovedale, da je bila osebna napaka dosojena prav tožniku. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče dalo pretiran poudarek pričevanju tožencu prijaznih prič ter prilagojeno oziroma le delno upoštevalo mnenji obeh izvedencev, saj je prvo sodišče opravilo celovito dokazno oceno, ter upoštevaje tudi mnenji obeh izvedencev, ki nista mogla izključiti možnosti, da je tožnik poškodbe utrpel pri pivotiranju, pravilno zaključilo, da toženčeva odgovornost za škodni dogodek ni podana, saj tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da je do poškodbe prišlo v prekinitvi igre oziroma z namernim obratom toženca. Sestavni del igre so tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri. Vsaka kršitev športnih pravil, tudi če bi bila opredeljena kot prekršek, zato še ne pomeni protipravnega ravnanja. Ker tožnik kljub svojemu dokaznemu bremenu v konkretnem primeru ni uspel dokazati, da je škodni dogodek nastal v okoliščinah, ki bi pomenila njegovo namerno poškodovanje s strani toženca ali toženčevo grobo kršitev športnih pravil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel,sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).