Jedro

Za primer odpovedi pogodbe je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da leasingojemalec izgubi pravico uporabe predmeta leasinga; da je dolžan takoj vrniti predmet leasinga; če tega ne stori, vnaprej pooblašča leasingodajalca za odvzem predmeta leasinga. V skladu z navedenim je bila toženka upravičena vozilo zaseči, na možnost takšnega postopanja je bil tožnik opozorjen in ga je tudi vnaprej sprejel. Takšen dogovor je v skladu s svobodo urejanja pogodbenih razmerij in ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila posest tožnika s tem, da je 10. 1. 2014 izpred pokopališča v ... odpeljala osebno vozilo znamke Citroen C5 II Exclusive 2,0 HDI, številka šasije: ..., reg. št. ... (I. točka izreka); da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter tožniku v roku 8 dni vrniti navedeno osebno vozilo (II. točka izreka); da se toženki prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika (III. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (IV. točka izreka); odločilo, da je dolžan tožnik toženki plačati njene pravdne stroške v znesku 390,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da glede na določila splošnih pogojev lahko toženka odstopi od pogodbe o leasingu in s tem pridobi podlago za zahtevek za izročitev predmeta leasinga. V nobenem primeru pa nima pravice samovoljno odvzeti vozila na način, kot je to storila toženka, brez poziva ali obvestila dolžniku, to je tožniku. To ji prepovedujejo kogentne zakonske določbe Stvarnopravnega zakonika o motenju posesti. Ker pogodbena določila zajeta v splošnih pogojih nimajo zakonske podlage, sodišče teh določil ne bi smelo upoštevati. Da bi vozilo toženka že prodala, razen z dopisom, ni izkazala. Tudi na tej podlagi sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), drugih tovrstnih kršitev pa pritožba ne izpostavlja, ampak se nanje le pavšalno sklicuje. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka dne 17. 12. 2013 odstopila od pogodbe o finančnem leasingu (priloga B7), sklenjene dne 11. 7. 2008 (priloga B2), dopolnjene z aneksom dne 19. 2. 2010 (priloga B4). Z istim dopisom je toženka tožnika tudi pozvala na vrnitev vozila. Ker tožnik v danem roku tega ni storil, je toženka (preko pooblaščene osebe) vozilo dne 10. 1. 2014 zasegla.

7. V slovenski pravni ureditvi ni predpisov, ki bi neposredno urejali pogodbo o leasingu, zato je potrebno tudi v konkretnem primeru primarno upoštevati določbe pogodbe o finančnem leasingu in splošne pogoje kot del pogodbenega prava. Za primer odpovedi pogodbe je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da leasingojemalec izgubi pravico uporabe predmeta leasinga; da je dolžan takoj vrniti predmet leasinga; če tega ne stori, vnaprej pooblašča leasingodajalca za odvzem predmeta leasinga in se obvezuje, da mu bo poravnal vse stroške v zvezi z odvzemom in ponovno prodajo predmeta leasinga (točke VII.3.1., VII.3.2. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu št. FL.08, priloga B5). V skladu z navedenim je bila toženka upravičena vozilo zaseči, na možnost takšnega postopanja je bil tožnik opozorjen in ga je tudi vnaprej sprejel. Takšen dogovor je v skladu s svobodo urejanja pogodbenih razmerij in tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo (2. člen, 3. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa se posest lahko moti le s takšnimi dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila temelječega na ustrezni podlagi (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika). V konkretnem primeru je toženec za odvzem vozila iz posesti tožnika imel pravno podlago, zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

8. Ker je toženka med postopkom zaseženo vozilo prodala in tako ni več lastnica vozila, niti ga nima v posesti, je vzpostavitev prejšnjega stanja objektivno nemogoča. Z izgubo posesti pa je toženka v tej motenjski pravdi izgubila tudi stvarno legitimacijo, saj ni več posestnica predmeta posesti, zato zaradi odtujitve tudi ni več pasivno legitimirana po materialnem pravu, kot to vse pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Tudi iz tega razloga je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. Da toženka ni izkazala, da je vozilo prodala, pritožnik zatrjuje šele v pritožbi, zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer so za odločitev pravno nepomembne, glede na to, da je bil ugotovljen že primarni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka – motilno dejanje ni bilo protipravno dejanje.

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.