Jedro

Tožnica in toženec sta se dogovorila tako za pristojnost sodišča kot tudi arbitraže, zato je s tem sodna pristojnost izrecno dogovorjena, ne pa izključena.

S pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah sta se državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška dogovorili, da od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri zahtevi za položitev varščine ni navajala nobenih drugih okoliščin, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke položitev varščine za svoje pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 650/2020-II-10 z dne 2. 6. 2021 zavrnilo ugovor tožene stranke o nepristojnosti sodišča in sklenilo, da je pristojno za odločanje v tej zadevi. S sklepom P 650/2020-II-11 z dne 2. 6. 2021 pa je zavrnilo predlog tožene stranke za plačilo varščine za pravdne stroške.

2. Tožena stranka v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora nepristojnosti sodišča za odločanje v tej zadevi navaja, da sta pravdni stranki v 21. členu pogodbe določili stvarno pristojnost Arbitražnega sodišča Evropske rokometne zveze in uporabo pravil arbitražnega sodišča Evropske rokometne zveze. Zato je jasno, da je podana stvarna pristojnost arbitražnega sodišča in ne prvostopenjskega sodišča. V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za določitev varščine za pravdne stroške pa tožena stranka navaja, da je tožnica kot državljanka Republike Hrvaške pred slovenskim sodiščem vložila tožbo, zato so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Ko se je tožena stranka v predlogu sklicevala na visoko vrednost spora je želela opozoriti, da gre za fizično osebo, ki zaradi svojega premoženjskega stanja morda ne bo zmogla plačati pravdnih stroškov. Zato je prepričana, da je njen predlog za plačilo varščine utemeljen ne glede na določilo prvega odstavka 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu P 650/2020-II-10:

4. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča pravilno razlagalo določbo 21. člena med pravdnima strankama nesporno sklenjene pogodbe o igranju tožnice v klubski prvi ekipi tožene stranke v sezoni 2019/2020 in v sezoni 2020/2021 od 1. 8. 2019 do 31. 5. 2021. Dogovor med pravdnima strankama v tej določbi pogodbe namreč glasi: „Vse morebitne spore v zvezi s to pogodbo, ki jih stranke niso mogle rešiti na prijateljski način, se predloži v pristojno reševanje sodišču v Ljubljani in Arbitražnemu sodišču Evropske rokometne zveze, pri tem pa se uporabljajo pravila Arbitražnega sodišča Evropske rokometne zveze.“

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je potrebno za presojo pristojnosti slovenskega sodišča uporabiti relevantne določbe o pristojnosti v ZMZPP. Določba 52. člena pod določenimi pogoji dopušča strankam pogodbe sklenitev sporazuma o pristojnosti tujega sodišča. Iz citirane določbe ne izhaja, da naj bi tožnica in toženec dogovorila izključno pristojnost Arbitražnega sodišča Evropske rokometne zveze in tega ne trdi niti pritožnik. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, sta se dogovorila tako za pristojnost sodišča kot tudi arbitraže. Zaključek sklepa, da je s tem sodna pristojnost izrecno dogovorjena, ne pa izključena, je zato pravilen, nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene.

Glede pritožbe proti sklepu P 650/2020-II-11:

6. Pritrditi je treba pritožbi, da mora tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, na zahtevo toženca v pravdi pred sodiščem Republike Slovenije praviloma dati varščino za pravdne stroške, kot določa 90. člen ZMZPP. Izjeme od tega pravila so določene v 91. členu tega zakona, med ostalim tudi v primeru, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine. V obravnavani zadevi je potrebno poudariti, da je tožnica državljanka Republike Hrvaške in kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je potrebno upoštevati pri odločitvi določbo 16. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, s katero sta se državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška dogovorili, da od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri zahtevi za položitev varščine ni navajala nobenih drugih okoliščin. Ko je navajala visoko vrednost spora in s tem povezanih pravdnih stroškov, se na slabo premoženjsko stanje tožnice, zaradi katerega ne bi zmogla plačati pravdnih stroškov, ni sklicevala. Tudi v pritožbi zgolj splošno navaja, da tožnica „zaradi svojega premoženjskega stanja morda ne bo zmožna plačati pravdnih stroškov“. Sicer pa tudi tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke položitev varščine za svoje pravdne stroške.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.