Jedro

Zgolj zapis v zapisniku o naroku, da se je udeleženkino stanje delno stabiliziralo in je bolj umirjena, še ne pomeni, da svojega zdravja in življenja ne ogroža več oziroma ga ne bi ogrožala, če bi bila odpuščena z oddelka pod posebnim nadzorom. Pripombe zoper takšno mnenje izvedenke odvetnik zadržane osebe na naroku ni podal. Izvedenka pa je sicer tudi pojasnila, da udeleženka potrebuje bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje 10 dni, kar pomeni, da njeno stanje ni takšno, ki bi narekovalo takojšnji odpust iz tega oddelka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 2 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadržani osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka 1 izreka) in da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X., najdlje do vključno dne 8.6.2024 (točka 2 izreka).

2. Zoper 2. točko izreka sklepa se je pritožil odvetnik zadržane osebe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožnico nemudoma izpusti iz zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. ter se ji odredi drugo primerno milejšo obliko zdravljenja. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično nepravilno uporabilo 39. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr1). Pritožnica je bila v času naroka oziroma pogovora z njo umirjena in ni bila niti avtoagresivna niti heteroagresivna. Stanje, da bi pritožnica tudi na oddelku odklanjala hrano, tekočine in zdravila, ob izvedbi naroka ni bilo ugotovljeno, ravno nasprotno, njeno stanje se je tekom zdravljenja (in to zgolj po enem dnevu od sprejetja) že delno stabiliziralo, postala je bolj umirjena. Težave, ki naj bi bile prisotne v domačem okolju, v času naroka torej niso bile ugotovljene. Pogoj, da bi pritožnica huje ogrožala svoje zdravje ali življenje, ni bil izpolnjen. Obenem tudi ni bil izpolnjen pogoj, da vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oziroma milejšimi oblikami pomoči, saj bi po mnenju pritožnice bilo bojazen nastanka dehidracije mogoče tudi ustrezno preprečiti oziroma zagotoviti zadosten vnos tekočin z ustreznim nadzorom in zdravljenjem izven oddelka pod posebnim nadzorom ali v okviru nadzorovane obravnave v domačem okolju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili ZDZdr, glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke A. A. in pregledani zdravstveni dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da gre pri zadržani osebi za akutno poslabšanje vedenjskih simptomov v okviru zmerne duševne manjrazvitosti, hude in kronične duševne bolezni, zaradi česar je udeleženkina presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo motena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da udeleženka huje ogroža svoje zdravje in življenje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ob izvedbi naroka ni bilo ugotovljeno, da bi pritožnica tudi na oddelku odklanjala hrano, tekočine in zdravila. Na podlagi izvedenskega mnenja (podanega naslednji dan po pridržanju) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da udeleženka še vedno ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje zaradi odklanjanja tekočin, s čimer bi lahko prišlo do dehidracije, ki je življenjsko ogrožujoča. Iz mnenja izvedenke torej jasno izhaja, da je ogrožujoče stanje obstajalo tudi še v času naroka. Zgolj zapis v zapisniku o naroku, da se je udeleženkino stanje delno stabiliziralo in je bolj umirjena, še ne pomeni, da svojega zdravja in življenja ne ogroža več oziroma ga ne bi ogrožala, če bi bila odpuščena z oddelka pod posebnim nadzorom. Pripombe zoper takšno mnenje izvedenke odvetnik zadržane osebe na naroku ni podal. Izvedenka pa je sicer tudi pojasnila, da udeleženka potrebuje bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje 10 dni, kar pomeni, da njeno stanje ni takšno, ki bi narekovalo takojšnji odpust iz tega oddelka.

6. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženka pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Glede na mnenje izvedenke pa je primerna tudi doba pridržanja v trajanju največ 10 dni, da se v tem času izvede dodatna diagnostika ter uvede oziroma prilagodi ustrezna medikamentozna terapija.

7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP2 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur .l. RS, št. 26/1999 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 16/2019