Jedro

Očitek storilcu, da s silo ali resno grožnjo izterja dolg že sam po sebi šteje, da je storilec upravičen do povrnitve dolga, in da je torej materialno oškodovan, vendar pa se pri izterjavi ne posluži legalnih poti, temveč uporabi silo oziroma resno grožnjo. Dejstvo, da je oškodovanka odlagala plačilo zato ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi bistveno zmanjšala težo dejanja.

Zagotavljanje vzdušja fizične premoči sicer res pomeni zgolj pasivno ravnanje, kot navaja pritožnik, vendar ni moč mimo tega, da na drugi strani predstavlja tudi posebno obliko grožnje, ki jo storilci, pa čeprav le s svojo navzočnostjo, sporočajo oškodovancu. Neposredna grožnja bo tako odvisna bodisi od same pojavnosti takih oseb, ki dajejo videz, da so vsak trenutek sposobne uporabiti silo, ali pa od števila teh oseb, zaradi česar se oškodovanec čuti neposredno resno ogrožen.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih J.H. in S.M. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine vsakemu na znesek 450 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo pod točko I obt. J.H. in S.M. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. in 3.odst. 218.čl. KZ, z dejanjem pod točko II, pa obt. J.H. še storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1.odst. 134.čl. KZ. Obema obtožencema je na podlagi 50. in 51.čl. KZ izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obt. J.H. za dejanje pod točko I, na podlagi 3.odst. 218.čl. KZ določilo kazen eno leto in štirih mesecev zapora, za dejanje pod točko II, pa na podlagi 1.odst. 134.čl. KZ, kazen deset mesecev zapora, nakar mu je po 47.čl. KZ določilo enotno kazen dve leti zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1.odst. 49.čl. KZ je obtožencu v določeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 18.30 ure dne 04.09.2001 do 19.30 ure dne 04.09.2001. Obt. S.M. pa je za kaznivo dejanje pod točko I, na podlagi 3.odst. 218.čl. KZ določilo kazen enega leta zapora, ki se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na 1.odst. 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obema obtožencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čimer je povprečnino obt. J.H. določilo v višini 100.000,00 SIT, S.M. pa v znesku 61.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obeh obtožencev.

Zagovornik obt. J.H. uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obt. S.M. uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu izreče milejšo kazensko sankcijo in ga oprosti plačila stroškov postopka.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji pritožbenega senata predlagala, da sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Na mnenje višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obt. J.H. in vztrajal pri pritožbenih navedbah.

Pritožbi nista utemeljeni.

Nimata prav pritožnika, ko navajata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ko je obtoženca spoznalo za kriva storitve očitanih jim kaznivih dejanj. Okoliščine primera so po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Kar zadeva kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. v zvezi s 1.odst. 218.čl. KZ, pod točko I izpodbijane sodbe, zagovornik obt. J.H. izpostavlja oškodovankin prispevek k storitvi kaznivega dejanja, ko je obtožencu vztrajno odklanjala plačilo dolga, zaradi česar je ta bil prisiljen ravnati tako, kot je, pri čimer pa je splet okoliščin povzročil posledice, katerih obtoženec ni hotel. Pri uporabi sile je ravnal v afektu in vse navedene okoliščine po mnenju pritožnika opravičujejo uporabo instituta dejanja majhnega pomena po 14.tč. KZ, kar dalje narekuje izrek oprostilne sodbe. Vendar pa se pritožbeno sodišče s temi navedbami ne strinja. Dejanje majhnega pomena po 14.čl. KZ bo podano v primeru, ko je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Iz navedene dikcije izhajajo tako objektivni kot subjektivni kriteriji, pri čimer imata teža dejanja in stopnja kazenske odgovornosti pomen stalnih kriterijev in morata biti vselej podana, kadar bo govora o dejanju majhnega pomena. Navedena kriterija pa v danem primeru nista izpolnjena. Res sicer je, da je teža dejanja zaradi prispevka oškodovanke, ki je odklanjala izplačilo dolga, nižja, vendar pa je potrebno upoštevati, da obstoj dolga predstavlja zakonski znak obravnavane izvršitvene oblike. Očitek storilcu, da s silo ali resno grožnjo izterja dolg, namreč že sam po sebi šteje, da je storilec upravičen do povrnitve dolga, in da je torej materialno oškodovan, vendar pa se pri izterjavi ne posluži legalnih poti, temveč uporabi silo oziroma resno grožnjo. Dejstvo, da je oškodovanka odlagala plačilo zato ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi bistveno zmanjšala težo dejanja. Poleg tega pa tudi ni moč mimo vztrajnosti obtoženčevega početja pri izterjavi dolga in dejstva, da je poleg soobtoženca, pritegnil še druge neidentificirane moške, s katerimi je zagotavljal občutek fizične premoči nad oškodovanko. Stopnja obtoženčeve kazenske odgovornosti glede na ugotovljena dejstva gotovo ni bila nizka, kolikor pa se upošteva še obtoženčevo kaznovanost zaradi kaznivega dejanja z elementom nasilja, je jasno, da institut dejanja majhnega pomena v obravnavanem primeru ni podan. Zato nasprotna pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso na mestu.

Tudi z zagovornikom obt. S.M. se ni moč strinjati, ko navaja, da v ravnanju obtoženca niso izpolnjeni znaki sostorilstva. Obtoženec namreč dejanja ni štel za svojega, niti ni uresničil nobenega aktivnega ravnanja, ki bi šlo v smeri izterjave dolga, temveč je bila njegova vloga tako minimalna, da ni možno govoriti o samostojnem kaznivem dejanju izsiljevanja. Pa tudi sicer iz opisa dejanja in obrazložitve sodbe ne izhaja, da sta obtoženca delovala kot sostorilca. Te navedbe po ugotovitvah sodišča druge stopnje niso utemeljene. Da sta obtoženca pri dejanju ravnala kot sostorilca, izhaja iz opisa kaznivega dejanja, kjer se izrecno zatrjuje sostorilstvo, medtem ko je obrazložitev glede te oblike udeležbe podana v 2.odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, zagovornik ne izpodbija ugotovitev sodišča, kolikor se nanašajo na dejansko stanje, temveč oporeka le zaključku glede sostorilstva kot oblike udeležbe, ki po mnenju pritožnika sploh ni bilo podano oziroma bi v najslabšem primeru bilo razpravljati o milejši obliki, to je pomoči pri kaznivem dejanju. Nasprotno temu pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno, da je bilo tudi ravnanje obt. M. usmerjeno v izterjavo dolga. Res je, da se dolg ni nanašal nanj temveč na soobtoženca, vendar je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec na zgoraj omenjeni način izterja dolg za drugega oziroma z njim aktivno sodeluje v izterjavi, kot je to bilo v danem primeru. Zagotavljanje vzdušja fizične premoči sicer res pomeni zgolj pasivno ravnanje, kot navaja pritožnik, vendar ni moč mimo tega, da na drugi strani predstavlja tudi posebno obliko grožnje, ki jo storilci, pa čeprav le s svojo navzočnostjo, sporočajo oškodovancu. Neposredna grožnja bo tako odvisna bodisi od same pojavnosti takih oseb, ki dajejo videz, da so vsak trenutek sposobne uporabiti silo, ali pa od števila teh oseb, zaradi česar se oškodovanec čuti neposredno resno ogrožen. Seveda mora biti zavest in namen ogrožanja podana tudi pri storilcih, ki torej vedo in želijo, da s svojo navzočnostjo izražajo neposredno grožnjo. V obravnavanem primeru pa ni nobenega dvoma, da obt. M. skupaj z neugotovljenimi sostorilci, na kraju dejanja ni bil navzoč zgolj zaradi družbe obt. H. temveč, da bi skupaj z njim izterjal dolg. Kot je namreč pojasnilo že sodišče prve stopnje v omenjenem odstavku, je bil obtoženec vseskozi navzoč ob soobtoženemu H., ko je ta grozil in izvajal silo nad oškodovanko, poleg tega je tedaj, ko je H. terjal od oškodovanke denar, odšel po trafikantko, da je ta prinesla denar in dan kasneje ob ponovnih grožnjah, ko je oškodovanka hotela poklicati policijo, le-tej iz rok iztrgal telefonski aparat. Glede na celotni potek dogodkov v obeh dnevih je torej vlogo obt. M. moč z zanesljivostjo oceniti kot aktivno delovanje pri izterjavi dolga, zaradi česar je njegovo udeležbo tudi opredeliti kot sostorilstvo. Dejstvo, da je bila njegova vloga manj intenzivna od soobtoženca, pa predstavlja le okoliščino, ki vpliva na izrek kazenske sankcije. Kolikor pa pritožnik še izraža pomisleke nad tem, da ostali sostorilci niso bili identificirani, ta okoliščina ni bistvena in tudi ne vpliva na pravno opredelitev kaznivega dejanja po 3.odst. 218.čl. KZ. Ta pravna kvalifikacija bo namreč podana tudi tedaj, ko dejanje stori le dvoje oseb. Zato se ob povedanem izkaže, da pritožbena izvajanja niso utemeljena.

Zagovornik obt. J.H. ne more uspeti, ko izpodbija kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1.odst. 134.čl. KZ. Okoliščine primera so namreč pravilno in tudi v celoti ugotovljene, zaradi česar dokaznega postopka po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem N.R. Po trditvah pritožnika bi bilo zaslišanje te priče potrebno zaradi razjasnitve vloge J.Č. pri dejanju, ko naj bi aktivno sodeloval pri pretepanju oškodovanca. Ker naj bi N.R. videl krvav madež na obuvalu Č., ki naj bi se mu ob tem celo pohvalil, da ta izvira iz pretepa taksista, bi bilo po mnenju obrambe potrebno R. zaslišati kot pričo. Vendar pa pritožbeno sodišče ni takšnega mnenja. Res je, da sodišče ne sme zavrniti izvedbe tako imenovanega razbremenilnega dokaza, kot to, sklicujoč se na ustavne odločbe, navaja zagovornik, vendar predlagani dokaz tudi po oceni pritožbenega sodišča ni takšen, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje razbremenil obtoženca. Nobenega dvoma namreč ni, da je J.Č. sodeloval pri pretepanju oškodovanca, a je kljub temu poškodbe le-temu po obrazu povzročil prav obt. H. Kot namreč izhaja iz izpovedbe oškodovanega T.Y., ga je H. po tistem, ko ga je prijel za ramo, udaril v glavo tako, da je padel po tleh. Ko je vstal in obtoženca ponovno opomnil na plačilo, pa ga je ta zopet pričel tepsti po obrazu in telesu tako, da je ponovno padel po tleh in ko je ležal, sta ga „oba fanta“ torej tudi Č., brcala. Je pa ob tem bil obt. H. tako nasilen, da ga je drugi, oziroma Č., odmaknil od njega rekoč, naj ga pusti pri miru. Na podlagi te oškodovančeve izpovedbe ter poškodb, ki jih je utrpel po obrazu, je torej zanesljivo, da jih je zadobil prav z udarci s strani H. v glavo in zato okoliščina, da naj bi Č. imel krvav madež na čevlju, še ne pomeni, da je poškodbe prav on povzročil. Ker je oškodovanec zaradi zadobljenih udarcev v obraz krvavel in tudi ležal na tleh, krvni madež lahko potrjuje le kontakt Č. s krvjo oškodovanca, ne pa tudi tega, kar želi obramba prikazati. Ker priča N.R. glede na vsebino dokaznega predloga ne bi mogel potrditi nič drugega, kar je bilo v postopku že ugotovljeno, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

Kolikor pritožnik dalje povzema obrazložitev sodbe, kjer se navaja, da obtoženec ni razmišljal o posledicah svojih dejanj in zaključuje, da je tudi sodišče prve stopnje podvomilo v naklep obtoženca, nima prav. Sodišče prve stopnje je navedeno trditev zapisalo v okviru obrazložitve kazenske sankcije, pri čemer je na 11.strani podrobno pojasnilo subjektivni znak kaznivega dejanja ter zaključilo, da se je obtoženec, ne glede na svojo vinjenost, zavedal dejanja in ga tudi hotel storiti. V pravilnost takšnega zaključka pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

Pritožnika dalje nimata prav, ko izpodbijata odločbo o kazenski sankciji in sicer zagovornik obt. J.H., da je sodišče prve stopnje v pogojni obsodbi določilo predolgo preizkusno dobo, medtem ko zagovornik obt. S.M. ocenjuje, da je kazenska sankcija glede na vse okoliščine primera, prestroga. Kar zadeva obt. H. namreč ne gre spregledati, da je storil dve kaznivi dejanji, pri čimer sta bili obe, zlasti drugo, storjeni z uporabo sile, kot že rečeno, pa je obtoženec tudi že bil obsojen zaradi enakovrstnega kaznivega dejanja. Ker naj bi torej bil nagnjen k nasilnemu vedenju, se tako najdaljša preizkusna doba tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot povsem na mestu. Res je, da je dejanje obt. S.M. bilo podano v milejših okoliščinah, vendar pa je sodišče prve stopnje slednje obtožencu v zadostni meri upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Nenazadnje je obtožencu določilo minimalno predpisano zaporno kazen, zaradi česar sodišče druge stopnje tako pri določitvi kazni kot dolžini preizkusne dobe za tega obtoženca ne vidi razlogov za izrek milejše kazenske sankcije.

Pritožnika tudi ne moreta uspeti, ko se zavzemata za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka pri obeh obtožencih. Splošno pravilo v 1.odst. 95.čl. ZKP je, da tisti, ki je spoznan za krivega, plača stroške kazenskega postopka s tem, da 4.odst. istega člena predstavlja izjemo in sicer bodisi oprostitev plačila ali možnost obročnega odplačevanja stroškov. Vendar pritožnika nista z ničemer dokazala, da bi plačilo stroškov postopka ogrozilo preživljanje obtožencev. Kot namreč izhaja iz njunih osebnih podatkov, sta oba zaposlena in brez preživninskih obveznosti kar pomeni, da niso podane okoliščine za oprostitev plačila stroškov postopka. Zato se izpodbijana sodba tudi v tem delu izkaže kot povsem pravilna.

Ker glede na vse povedano pritožbi zagovornikov obt. J.H. in S.M. nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi 391.čl. ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitve, na katere je bilo v smislu 1.odst. 383.čl. ZKP, dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Obtoženca s pritožbama zagovornikov nista uspela, zaradi česar sta po 1.odst. 95.čl. v zvezi s 1.odst. 98.čl. ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine. Le-te je sodišče druge stopnje za vsakega obtoženca odmerilo v višini 450 EUR, upoštevajoč pri tem njune premoženjske razmere in obseg ter zamotanost zadeve z vidika pritožbenega odločanja.