Jedro

Zapustnik je že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju razpolagal s celotnim svojim premoženjem, ki ga je izročil tožencu, a ker je zapustnik nepremičnine v pogodbi le opisal in ni navedel zemljiškoknjižnih podatkov, vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiško knjigo na toženca ni bila mogoča. Toženec je že na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju postal lastnik spornih nepremičnin, njihova izročitev pa je bila odložena do izročiteljeve smrti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da darilo, ki ga je prejel toženec kot obdarjenec v zapuščinskem postopku po pokojnem J. P., ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Ljubljani III D 1722/2009, od matere pokojne M. P. z odstopom njenega pripadajočega dednega deleža do ½ zapuščine tožencu z dedno izjavo z dne 21. 9. 2009, je brez pravnega učinka proti tožnikoma glede 1/6 zapuščine, ki predstavlja nepremičnine (1) in da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižni dovolili, s katerima dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov na navedenih nepremičninah, sicer bo takšni listini nadomestila ta sodba (točka I). Sodišče prve stopnje je tožnikoma naložilo, da povrneta tožencu pravdne stroške v višini 1.102,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZPP. V zapuščinskem postopku III D 1722/2009 je sodišče s sklepom o dedovanju z dne 21. 9. 2009 (3) v izreku pod A/4. točki ugotovilo, da je zapustnikova vdova M. P. izjavila, da se priglaša k dedovanju in da sprejema zapuščino, svoj dedni delež pa odstopa v korist toženca. Kljub takšni ugotovitvi, ki izhaja iz izreka sklepa o dedovanju, je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo pri dedičih za formalni in ne vsebinski razlog. Prvo sodišče ne bi smelo formalno jasnemu izreku sklepa o dedovanju dati drugačno vsebino. Odstop dednega deleža pokojne matere tožencu je treba šteti kot darilo. Iz 8. točke obrazložitve sodbe ni jasno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je odstop dednega deleža matere tožencu predstavljal odplačno razpolaganje matere, ali pa, da je že pokojni J. P. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju razpolagal s spornim deležem, ki ga je mati odstopila tožencu. V kolikor bi dejansko že pokojni oče s pogodbo o dosmrtnem preživljanju razpolagal s spornim deležem in ga za primer svoje smrti izročil tožencu, bi toženec v zapuščinskem postopku to premoženje izločal kot svoje in ne bi bilo predmet dedovanja.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, ni pa storjena tudi kršitev določbe prvega odstavka 13. člena ZPP. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, upoštevaje celotno obrazložitev, pa ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 13. člena ZPP, ki določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojnem organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Obravnavana zakonska določba vsebuje dve temeljni procesni načeli, načelo prirejenosti postopkov in načelo vezanosti na predhodne odločbe sodišča ali drugih organov. Načelno so si postopki med seboj prirejeni, tako da se v vsakem posameznem postopku odloča o pravicah in pravnih razmerij, ki spadajo v njihovo pristojnost. Sodišče vseeno lahko tudi samo reši predhodno vprašanje, čeprav za njegovo reševanje sicer ne bi bilo pristojno, vendar pod pogojem, da to vprašanje na matičnem področju še ni bilo pravnomočno rešeno (4).

7. Pritožba pravilno navaja, da je zapuščinsko sodišče v A/4 točki sklepa o dedovanju ugotovilo, da je zapustnikova vdova M. P. izjavila, da se priglaša k dedovanju, da sprejema zapuščino, in da svoj dedni delež odstopa v korist toženca, zmotno pa pritožba trdi, da kljub formalno jasnemu izreku sklepa o dedovanju v navedeni točki, je prvo sodišče dalo izreku sklepa o dedovanju drugačno vsebino in za potrebe pravdnega postopka nepravilno upoštevalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Prav nasprotno kot trdi pritožba, izrek sklepa v 4./A tč. sklepa o dedovanju ni jasen in je zato zahteval dodatno razlago, ki jo je pravilno opravilo prvo sodišče. 8. V 1./A tč. sklepa o dedovanju zapuščinsko sodišče ugotavlja, katere nepremičnine spadajo v zapuščino (5). Sledi zapis 4/A tč. sklepa o dedovanju, iz katere izhaja nadaljnja ugotovitev prvega sodišča, da je zapustnik že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem premoženju in sporazuma o uvedbi neuvedenem dedovanju razpolagal s celotnim svojim premoženjem, ki ga je izročil tožencu, ki je podrobneje opredeljen v 1/A tč. izreka sklepa o dedovanju. Zapuščinsko sodišče nadalje ugotavlja, da je zapustnik te nepremičnine v pogodbi le opisal in ni navedel zemljiškoknjižnih podatkov, zaradi česar vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiško knjigo na toženca ni bila mogoča. Iz navedenih ugotovitev zapuščinskega sodišča iz izreka sklepa o dedovanju izhaja, da je toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o uvedbi neuvedenem dedovanju postal lastnik spornih nepremičnin, njegova izročitev pa je bila odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika (6)). Nepremičnine, kot to izhaja iz navedenega zapisa izreka sklepa tako niso bile več predmet zapuščinskega postopka, posebej ker sta se tožnika odpovedala dedovanju, kar tudi izhaja iz zapisa izreka 4/A tč. sklepa o dedovanju, žena pokojnika pa ni uveljavljala nujnega dednega deleža, kar kaže zapis, da sprejema dedni delež in ga odstopa tožencu. Navedeno izjavo matere pravdnih strank, glede na predhodne ugotovitve zapuščinskega sodišča v sklepu o dedovanju, da je toženec že lastnik spornih nepremičnin na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o uvedbi neuvedenem dedovanju, in da sta se tožnika odpovedala dedovanju, ni mogoče razumeti drugače, kot le obliko sicer nepotrebnega formalnega zaključka postopka o dedovanju, še posebej glede na okoliščine, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju.

9. Toženec je predlagal uvedbo zapuščinskega postopka, in sicer iz razloga, ker je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo njegov predlog za vpis lastninske pravice na nepremičninah. V obrazložitvi sklepa (7) je zemljiškoknjižno sodišče tožencu pojasnilo, da je bil njegov predlog zavrnjen zgolj iz razloga, ker so bile v pogodbi o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o uvedbi neuvedenem dedovanju nepremičnine navedene zgolj opisno, čeprav iz priloženih sklepov o dedovanju in pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o neuvedenem dedovanju izhaja, da je toženec podedoval te nepremičnine. Zemljiškoknjižno sodišče je tožencu še pojasnilo, da bo moral v zapuščinskem postopku uveljaviti svojo pravico. Toženec je na Okrajno sodišče v Ljubljani naslovil laično vlogo, v kateri je navedel, da želi, da sodišče izda ustrezen dokument, ki mu bo omogočil vknjižbo lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o neuvedenem dedovanju, povzel je tudi obrazložitev zemljiškoknjižnega sklepa, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je takšno vlogo štelo kot predlog za uvedbo dedovanja.

10. Iz navedenih razlogov je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da ni mogoče šteti izjave pokojne matere o odstopu dednega deleža kot darilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila na podlagi tretjega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji pogodba o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o neuvedenem dedovanju sklenjena pravno veljavno tudi za nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka, ker je bilo v pogodbi navedeno, da tožencu pripada tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacijskih postopkov. V tem postopku med pravdnimi strankami tudi ni bilo spora, katere so te nepremičnine, ki so bile tudi predmet spornega zapuščinskega postopka. Pritožba opredeljeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so pravilne, da sta tožnika v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu vedela za denacionalizirano premoženje, in da sta se tožnika na podlagi pogodb iz leta 1977 in 2002 odpovedala pričakovani dediščini. Zapis v 8. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na katero opozarja pritožba, da ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o uvedbi neuvedenem dedovanju toženec na podlagi te pogodbe ni pridobil vseh v njej opisanih nepremičnin, je sicer nekoliko nasprotujoča glede na ostale razloge, vendar jo je treba razumeti v kontekstu določbe prvega odstavka 557. člena OZ, ki določa, da s pogodbo o dosmrtnem preživljanju se izročitev premoženja preživljalcu odloži do izročiteljeve smrti.

11. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi naravo zapuščinskega postopka, v katerega so vključene splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (8). ZNP v 5. členu določa, da si mora sodišče ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo. Upoštevalo je poglavitne cilje zapuščinskega postopka, katerim je sledilo zapuščinsko sodišče; da zapuščina pride v prave roke, s tem, da se dosledno upošteva poslednja volja zapustnika, ter da se omogoči dedičem in drugim osebam, ki uveljavljajo kakšne pravice do zapuščine, sporazumno urejanje vprašanj povezanih z dedovanjem in delitvijo dediščine (9). Prav zaradi teh posebnosti zapuščinskega postopka, kjer se upoštevajo tudi splošne določbe ZNP in glede na posebne okoliščine konkretnega primera ter še posebej glede na vsebino izreka sklepa o dedovanju, tožbeni zahtevek tožnikov ni utemeljen.

12. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdne stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ki so opredeljeno navedene z zemljiškoknjižnimi podatki v izreku sklepa pod točkami 1/I in 2/I. (2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju sklep o dedovanju.

(4) Vesna Rijavec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 1. knjiga tč. 32, stran 129. (5) Podrobnejša označba nepremičnin izhaja iz priloge B 8, iz 1/A tč. sklepa o dedovanju; v nadaljevanju nepremičnine.

(6) V nadaljevanju OZ.

(7) Priloga B 2. (8) V nadaljevanju ZNP.

(9) Glej Vesna Rijavec: dedovanje – procesna ureditev, stran 15.