Jedro

Ker iz izvedenega dokaznega postopka v disciplinskem postopku zoper tožnika izhaja, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila očitana opustitev (nadzora nad zadržanim tujcem in uporabe vseh predpisanih delov zimske uniforme) izvršena z zlorabo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ne gre za težjo disciplinsko kršitev, zato je izdan sklep o izreku disciplinskega ukrepa nezakonit.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 9. 3. 2012 (I. točka izreka) in sklep Komisije pri Vladi RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 4. 2012 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnik ni odgovoren za nobeno od očitanih kršitev iz delovnega razmerja po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU kot mu to neupravičeno očita sklep disciplinske komisije z dne 9. 3. 2012 in sklep Komisije pri Vladi RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 4. 2012 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati 275,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2012 dalje do plačila, kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 649,65 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da tožnik v vseh primerih ni odgovoren za kršitev delovnih obveznosti po 4. točki drugega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče v predmetnem postopku ugotavljalo, ali je tožnik z očitanimi dejanji izpolnil zakonski dejanski stan težje kršitve po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, in sicer, ali je prekoračil, opustil ali drugače zlorabil pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Po mnenju sodišča je bistven element za obstoj disciplinske kršitve po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, zloraba pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, tožena stranka pa elementa zlorabe pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tožniku niti ni očitala, še manj ugotavljala. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik vse kršitve res storil in je bil dejanski stan v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovljen, vendar pa po mnenju sodišča vse očitane kršitve tožniku ne predstavljajo težje kršitve po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU zaradi pomanjkanja bistvenega elementa težje disciplinske kršitve, to je zlorabe svojih pravic. Iz izpodbijanih sklepov tožene stranke in tudi iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik opustil odrejeno in zaupano nalogo nadzora nad tujcem, da je opustil obveznost in odgovornost nošenja orožja in opustil obveznost in odgovornost glede predpisane urejenosti na delovnem mestu. Tožnik je torej s svojimi kršitvami vsekakor opustil pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, s tem pa izpolnil zakonski dejanski stan po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, ki pa je bil tožniku očitan in tudi ugotovljen. Tožena stranka se v postopku pri delodajalcu in v sodnem postopku res ni določno izrazila glede elementa zlorabe, vendar je samo po sebi jasno, da je z očitkom, da je tožnik storil težjo disciplinsko kršitev po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, nedvomno tožniku očitala tudi zlorabo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu ugotovitvenega zahtevka pod točko III. Sodišče namreč ne sprejme v sodni izrek ugotovitve o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih, ugotovi le pravno posledico, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik tako s tožbo ne more zahtevati na primer ugotovitve, da ni odgovoren za nobeno od očitanih kršitev iz delovnega razmerja po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU, itd. Tožnik mora tožbo oblikovati tako, da tožbeni predlog vsebuje ugotovitev pravnega razmerja, dejstva pa navesti le kot del tožbene podlage. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo v III. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

6. Za odločitev v tem sporu je bila bistvena ugotovitev, ali je tožnik s tem, ko je dne 17. 12. 2011 med 19.20 in 19.25 uro opustil nadzor nad zadržanim tujcem, državljanom Republike Srbije, ki mu je bil zavrnjen vstop v državo, in ker med opravljanjem službe ni imel pri sebi kratkocevnega orožja in pripadajočega kompleta streliva, niti ni med službo nosil suknjiča in kravate, izpolnil znake težje kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU. Po tej določbi ZJU gre za težjo disciplinsko kršitev v primeru prekoračitve, opustitve ali drugačne zlorabe pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik zlorabil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za obstoj težje disciplinske kršitve po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU potrebno, da storilec prekorači, opusti ali na kakšen drugačen način zlorabi svoje pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja(1) .

7. Iz izvedenega dokaznega postopka v disciplinskem postopku zoper tožnika izhaja, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila očitana opustitev (nadzora nad zadržanim tujcem in uporabe vseh predpisanih delov zimske uniforme) izvršena z zlorabo svojih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Kot je razvidno iz sklepov o disciplinski odgovornosti tožnika tožena stranka tega elementa težje kršitve sploh ni ugotavljala. Glede ugotavljanja utemeljenosti kvalifikacije po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU ugotavlja le opustitev obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, in sicer: da tak način dela bistveno odstopa s predpisi urejenega dela policista in tistega, kar se od policista kot predstavnika države pričakuje tako z vidika zunanje kot notranje javnosti; in da kot olajševalno okoliščino šteje dobronamernost oziroma prijaznost tožnika do zadržane osebe, ki se mu je celo zahvalila. Tudi sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi tožnik mednarodni prostor za zavrnjene tujce zapustil zato, da bi zlorabil svoje pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, temveč ga je zapustil zato, da je šel zadržani osebi iskati na avtomat kavo in kokakolo, saj mu je tožila, da trpi za glavobolom. Tožnik je zapustil mednarodni prostor za zavrnjene tujce in šel v 50 metrov oddaljeno policijsko postajo po kavo in pijačo in počakal, da je šla zadržana oseba v zgornje spalne prostore in zaspala. V mednarodni prostor za zavrnjene tujce se je vrnil čez 4 minute. Pri tem je sodišče ugotovilo, da mednarodni prostor za zavrnjene tujce sestavlja prostor, v katerem policist opravlja nadzor nad zadržanim tujcem, ki je z zatemnjenim steklom ločen od prostorov, v katerih se nahajajo zadržani tujci. Skozi steklo vidi policist v spodnje dnevne prostore, v katerem se je nahajal tujec, ne pa tudi zgornjih prostorov. Tujec skozi steklo policista ne vidi. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik pri svojem ravnanju ni zlorabil nobenih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Ravnanje tožnika predstavlja kršitev usmeritev za izvajanje nalog na A., saj je prostor zapustil brez predhodne pridobljene zamenjave, prav tako ni imel oblečenih vseh predpisanih delov zimske uniforme in predpisane pištole, vendar ti očitki ne vsebujejo elementa zlorabe, ki se tožniku očita po 4. točki drugega odstavka 123. člena ZJU. Za obstoj opisane težje disciplinske kršitve je bistven element ravno zloraba pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno materialnopravno zaključilo sodišče prve stopnje, tega pa toženka tožniku ni ne očitala, ne ugotavljala. Zaradi tega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika v spornem primeru nima znakov težje disciplinske kršitve iz 4. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

8. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške, ki so ji nastali s pritožbo. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zato jih krije tožnik sam.

(1) Enako sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 304/2005 z dne 31. 8. 2006.