Jedro

Pogodba o prevzemu dolga je bila sklenjena zgolj zato, da bi tožnica prepričala nekdanjega zakonskega partnerja (da je njeno finančno stanje boljše ter da mu bo lahko izplačala dolgovani znesek) in dosegla, da bi ji ta pokazal sina. Ker med pravdnima strankama dejansko ni bilo resnične volje skleniti pogodbo o prevzemu dolga (in je bila ta zgolj navidezna), sta dolžni obe nositi vse stroške povezane z vozilom v enakih deležih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.2.2013 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, in sicer za plačilo 5.743,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.348,49 EUR od dne 24.4.2009 dalje do plačila, od zneska 25,50 EUR od dne 19.5.2009 dalje do plačila, od zneska 349,21 EUR od dne 20.7.2009 dalje do plačila in od zneska 20,50 EUR od dne 28.7.2009 dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (vse točka I. izreka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 545,51 EUR (točka II. izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper sodbo pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji v celoti prisodi vtoževano terjatev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno štelo, da sta obe pravdni stranki dolžni nositi sorazmeren del stroškov za predmetno vozilo. Pravdni stranki sta bili zgolj prijateljici in nič več, kar je tožnica na naroku jasno izpovedala. Čeprav sodišče na strani 6 sodbe ugotavlja, da sta živeli kot zunajzakonski partnerici, med njima ni obstajala nikakršna pravno priznana istospolna skupnost. Zakonodaja v Republiki Sloveniji ne predvideva izvenzakonske istospolne skupnosti. Glede na izpovedbo, kako sta s toženko kupovali predmetni avtomobil, je sodišče povsem neutemeljeno in nekritično sledilo navedbam toženke in se pri tem tudi ni opredelilo do dejstva, da tožnica sploh ni imela vozniškega izpita in zato vozila tudi ne bi potrebovala. Prav tako se ni opredelilo do tožničinih nagibov za sklenitev pogodbe (pri čemer je slednja podrobno navedla te razloge) ter do izjave, da je vztrajala, da se vozilo vrne leasing hiši. Pravdni stranki tudi drugih avtomobilov nista kupili skupaj. Čeravno je tožnica prispevala denar, je te štela za toženkine. Sodišče tudi ni imelo nobenega razloga, da je pogodbo o prevzemu dolga z dne 10.10.2008 štelo za navidezno. Tožnica je pojasnila okoliščine sklenitve te pogodbe, ko je avtohiša začela opozarjati na plačila ter je zato toženka sama predlagala podpis predmetne pogodbe o prevzemu dolga. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je bila navedena pogodba sklenjena že potem, ko je tožnica prejela sklepe o izvršbi. Pogodba o prevzemu dolga je bila namreč sklenjena dne 10.10.2008, predlogi za izvršbo pa so bili vloženi v letu 2009. Pravdni stranki tako ob podpisu pogodbe nista vedeli za prisilno izterjavo, iz česar izhaja, da pogodba predstavlja njuno resnično pogodbeno voljo. Poleg tega je toženka sama sestavila to pogodbo in se je zato zavedala, kaj podpisuje, ter bi morala pri tem tudi preveriti, kakšno obveznost prevzema. Za navidezno pogodbo se zahteva temu ustrezna volja obeh strank. Glede na izpovedbo tožnice, da je, ko so začeli prihajati opomini za plačilo, zahtevala, da vozilo vrneta, pa izhaja, da sama te pogodbe nikakor ni štela za navidezno. Dokazno breme navideznosti pogodbe je na strani toženke. Slednja se sklicuje, da je pogodbo podpisala, ker naj bi imela tožnica rubež na računu, ki bi bil s sklenitvijo pogodbe izbrisan, ter bi tožnica lahko bivšemu možu dokazala, da nima dolga in bi tako dobila skrbništvo nad sinom. Tožnica je v zvezi s tem že pojasnila, da sta z bivšim možem vprašanje dodelitve otroka rešila že v februarju 2008. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je bila pogodba sklenjena z namenom dokazovanja nekdanjemu možu, da tožnica ni zadolžena. Končno pa iz pogodbe ne izhaja niti višina obveznosti in že zato tako dokazovanje ne bi bilo uspešno. Posledično je nepravilna odločitev sodišča tudi v stroškovnem delu.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sklicevanje, da pravdni stranki nista bili partnerki, predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) saj tega tožnica v postopku na prvi stopnji ni navajala. Zgolj zaslišanje pravdne stranke oziroma njena izpovedba (kot dokazno sredstvo) pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje izraza zunajzakonski partnerici ni uporabilo v smislu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,(2) temveč je z njim zgolj (skrajšano) ponazorilo svoje ugotovitve,(3) da sta bili pravdni stranki partnerici, da sta živeli v skupnem gospodinjstvu ter imeli tudi skupna denarna sredstva.

Tožnica je ob zaslišanju na glavni obravnavi povedala, da je tudi sama prispevala sredstva za nakup več vozil (vozilo Renault Clio naj bi tudi v celoti sama plačala), ki so bila sicer pisana na toženko. Na podlagi takšne izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki vsa vozila (tako pred kot tudi po nakupu predmetnega vozila Hyunday Santa Fe) kupovali skupaj(4) in so ta zato dejansko pripadale obema.(5) Na podlagi te ugotovitve in ob upoštevanju izpovedb pravdnih strank je sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključilo (in pri tem sledilo navedbam toženke), da je bilo glede vozila Hyunday Santa Fe (za katerega je tožnica sklenila pogodbo o finančnem leasingu) med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo vozilo last obeh ter da ga bosta tudi odplačevali skupaj. Pri tem je popolnoma nerelevantno, ali je tožnica res želela, da se vozilo vrne, kot tudi okoliščina, da ni imela vozniškega dovoljenja. S tem, ko je ugotovilo, da sta pravdni stranki vozila vselej kupovali skupaj ter da je tožnica sklenila pogodbo o finančnem leasingu (ker je toženka, kot je to ob zaslišanju pojasnila tožnica, zaradi dolga do zavarovalnice ni mogla), se je „izreklo“ tudi o tožničinem nagibu za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu. V zvezi s tem velja dodati, da tožnica z ničemer ni izkazala, da vozila Hyunday Santa Fe pravdni stranki nista kupili skupaj. Res je sicer, kar navaja pritožnica, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bila pogodba o prevzemu dolga sklenjena šele po prejemu sklepov o izvršbi, a je ta ugotovitev za končno odločitev nerelevantna.(6) Glede nadaljnje pritožbene navedbe, da pogodba o prevzemu dolga ni bila sklenjena z namenom »dokazovanja« bivšemu zakonskemu partnerju, da tožnica ni bila zadolžena in da je bilo vprašanje skrbništva (tudi sicer) rešeno že v februarju 2008 (medtem ko je bila pogodba o prevzemu dolga sklenjena v oktobru 2010), je moč ugotoviti, da tožnica svojih trditev o tem, kdaj naj bi bilo vprašanje skrbništva urejeno, z ničemer ni izkazala. Poleg tega je ob zaslišanju na glavni obravnavi sama povedala, da ji nekdanji zakonski partner dva meseca ni pokazal otroka in da je to pogojeval s plačilom obroka kredita, ki mu ga je dolgovala. Takšna izpovedba pa zgolj utrjuje v prepričanju, da je bila (kakor to trdi toženka) pogodba o prevzemu dolga sklenjena zgolj zato, da bi tožnica prepričala nekdanjega zakonskega partnerja (da je njeno finančno stanje boljše ter da mu bo lahko izplačala dolgovani znesek) in dosegla, da bi ji ta pokazal sina. Tega na drugi strani v ničemer ne omaje okoliščina, da v pogodbi o prevzemu dolga ni opredeljen znesek obveznosti. Ker tudi sam pogodbeni zapis vodi k zaključku, da med pravdnima strankama dejansko ni bilo resnične volje skleniti pogodbo o prevzemu dolga (in je bila ta zgolj navidezna), je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sta dolžni obe nositi vse stroške povezane z vozilom Hyunday Santa Fe v enakih deležih (tj. vsaka do ene polovice), pravilen. Posledično pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije stroške nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZZZDR

(3) Do katerih je lahko prišlo na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank.

(4) To je s skupnimi sredstvi.

(5) Katera od njiju je bila v upravnih evidencah navedena kot lastnica vozil, na vprašanje lastništva nima nobenega vpliva.

(6) Poleg tega tožnica sama priznava, da je pred sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga prejela več opominov s strani upnikov, zaradi česar navedba, da ni vedela za obveznosti iz naslova pogodbe o finančnem leasingu, ne prepriča.