Jedro

Ker imajo v obravnavanem primeru zahtevki tožeče stranke, kot so opredeljeni v tožbi, različno podlago, se ugotavlja vednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 4. točki s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 140.668,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 do plačila." V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo; pod tč. 1.) da je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 193.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2002 do plačila; pod tč. 2,) da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneskov ; 400,00 SIT od 10.11.2000 do 15.12.2000, 150.000,00 SIT od 10.11.2000 do 28.12.2000, 400.000,00 SIT od 10.11.2000 do 12.1.2001, 250.000,00 SIT od 10.11.2000 do 19.2.2001, 50.000,00 SIT od 19.11.2000 do 19.2.2001, 400.000,00 SIT od 19.11.2000 do 26.2.2001, 500.000,00 SIT od 19.11.2000 do 23.3.2001, 250.000,00 SIT od 19.11.2000 do 2.8.2001, 50.000,00 SIT od 22.11.2000 do 2.8.2001, 401.250,00 SIT od 22.11.2000 do 29.11.2001, 98.750,00 SIT od 25.5.2001 do 29.11.2001 in od zneska 479.234,00 SIT od 25.5.2001 do 20.12.2001, na vse zgoraj uveljavljene obresti pa še enake obresti na seštevek teh obresti od 13.10.2003 do plačila; pod točko 3.) je višji tožbeni zahtevek, kolikor tožeča stranka zahteva obresti na obresti za čas pred vložitvijo tožbe zavrnilo; pod točko 4.) pa je toženi stranki naložilo, da v roku 15-ih dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 179.628,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da se predmetni spor ne bi smel voditi kot spor majhne vrednosti. Za ugotovitev spornega predmeta v konkretni zadevi ni odločilen samo znesek računa v višini 193.368,00 SIT, temveč tudi obresti od posameznih zapadlih in že plačanih računov. Te obresti bi se morale ugotavljati kot glavna terjatev in ne kot stranska in bi jih moralo sodišče upoštevati pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta. V kolikor bi jih upoštevalo, bi višina glavnice znašala 502.316,00 SIT, kar bi 2,5 krat preseglo znesek 200.000,00 SIT, ki predstavlja najvišji znesek za postopek v sporih majhne vrednosti. Toženi stranki tudi ni znano, da bi se posebej plačevala sodna taksa za napoved pritožbe in bi morala biti o tem opozorjena v pravnem pouku sodbe. Opozarja tudi, da je sklep, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da dopolni napoved pritožbe, pripravil strokovni sodelavec sodišča, ki je sin pooblaščenca tožeče stranke. Sicer pa tudi meni, da so stališča in zaključki prvostopnega sodišča glede tožbenega zahtevka tožeče stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zvezi s tem poudarja, da tožeča stranka dela ni opravila in da je tožena stranka zavrnila plačilo računa, kar ni sporno. Ker torej tožeča stranka dela ni opravila, ji tožena stranka ni bila dolžna plačati računa. Napačna je tudi razlaga sodišča glede veljavnosti sklenjene poravnave, saj je ta bila med strankama dokončno sklenjena. Tudi pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo določil 155. čl. ZPP, ker je tožeči stranki priznalo pristop na treh narokih, za narok dne 14.4.2005 pa celo dvakrat. Stroškov za pristop na narok dne 10.1.2005 sodišče glede na sklep, ki je bil sprejet na obravnavi dne 3.9.2004 pa sploh ne bi smelo priznati.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, in sicer v le obsegu, kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tistem delu sodbe, v katerem je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih v takem postopku pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Najprej velja poudariti, da ne drži stališče tožene stranke, da se predmetni spor ne bi smel voditi, kot spor majhne vrednosti. Ker gre v obravnavanem primeru za postopek v gospodarskem sporu, je za presojo o tem, ali gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti upošteven znesek 500.000,00 SIT (495. čl. ZPP) in ne 200.000,00 SIT, kot to navaja tožena stranka. V načelu ima tožena stranka sicer prav, ko navaja, da je bila v obravnavani zadevi opredeljena vrednost spornega predmeta v višini 193.368,00 SIT, ki ga predstavlja le znesek prvovtoževane glavnice, da pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se tudi obresti od posameznih zapadlih in že plačanih računov, uveljavljajo kot glavna terjatev in bi torej, kot smiselno zatrjuje tožena stranka, morali biti tudi zneski kapitaliziranih obresti ( iz 2.tč. izreka sodbe) upoštevani pri določitvi vrednosti spornega predmeta. Nima pa prav, ko zaključuje, da bi morala višina glavnice znašati 502.316,00 SIT, kar bi pomenilo, da se obravnavani spor ne presoja po določilih postopka v sporih majhne vrednosti. Tako opredeljena vrednost spornega predmeta, kot jo zatrjuje tožena stranka, bi veljala le, če bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo iz 1. odst. 41. čl. ZPP, ko stranka uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Zgolj takrat se namreč določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Ker pa imajo v obravnavanem primeru zahtevki tožeče stranke, kot so opredeljeni v tožbi, različno podlago, se ugotavlja vednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2. odst. 41. čl. ZPP). Ker pa nobeden od uveljavljenih zahtevkov ne presega zneska 500.000,00 SIT, je bila opredelitev sodišča prve stopnje, ko je obravnavani spor obravnavalo kot spor majhne vrednosti pravilno.

Pravni pouk sodbe (brez obrazložitve), ki je bila toženi stranki vročena dne 21.2.2005, je vseboval vse, kar mora vsebovati po 396. čl. ZPP, predpisano vsebino pa je imel tudi toženi stranki vročen sklep z dne 3.3.2005, s katerim ji je sodišče prve stopnje vrnilo napoved pritožbe v dopolnitev. Dejstvo, da je ta sklep sestavil strokovni sodelavec, ki je sin pooblaščenca tožeče stranke, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP, saj je ta podana le, če pri izdaji sodbe sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen. Že okoliščina, da je bilo v obravnavanem primeru sodelovanje strokovnega sodelavca opravljeno le pri izdelavi procesnega sklepa ne pa pri izdaji sodbe izključuje očitano kršitev.

Pritožbeni očitki, da tožeča stranka dela ni opravila in da je bila med strankama sklenjena veljavna poravnava, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa se glede na določilo 1. odst. 458. čl. ZPP sodbe v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Zato so te pritožbene navedbe tožene stranke neupoštevne.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranka, kolikor ta opozarja na nepravilno odmero pravdnih stroškov tožeči stranki. Tako ima pritožba prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje za pristop na narok dne 14.4.2004 neupravičeno priznalo dvojno nagrado in da do stroškov in nagrade za pristop na narok dne 3.9.2004 tožeča stranka ni bila upravičena (list. št. 24 spisa), ker je bil ta narok preložen na stroške tožeče stranke. To pa dejansko pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo za 280 točk preveč odvetniških stroškov, povečanih za 20-% DDV ter za 2.000,00 SIT preveč potnih stroškov. Ker glede na navedeno znašajo stroški tožeče stranke le 140.668,80 SIT, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških tako, da je tožeči stranki priznalo stroške le v zgoraj navedeni višini in to z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.