Jedro

ZDR-1 in ZJU ne predpisujeta nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela določi delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta sklepa št. ... z dne 20. 9. 2018 in št. ... z dne 24. 10. 2018 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 11. 2018, ampak je trajalo do 17. 12. 2018. Posledično je zavrnilo zahtevke za priznanje pravic iz delovnega razmerja do navedenega datuma, plačilo denarnega povračila v znesku 6.021,24 EUR in zneska 427,13 EUR. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela prepozna glede na datum dokončnosti in izvršljivosti sklepa o odpovedi. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter izpovedjo prič. Iz izpodbijanih sklepov in ocene poskusnega dela ni razvidno, da bi se tožena stranka opredelila do stališč in pojasnil tožnice, ki jih je navedla v odgovoru na seznanitev z ugotovljenimi nepravilnostmi z dne 10. 8. 2018. S tem je tožena stranka kršila pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pavšalen je zaključek sodišča, da ne držijo navedbe tožnice o neobrazloženosti sklepov tožene stranke, ker naj bi konkretni razlogi izhajali iz obsežne ocene poskusnega dela z dne 18. 9. 2018. Očitki v oceni niso konkretizirani in argumentirani. V tem delu sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj tožena stranka ni dolžna upoštevati postopka, ki si ga je sama določila z aktom z dne 30. 3. 2018. Komisija za spremljanje in ocenitev poskusnega dela ni določila teoretičnega in praktičnega dela preizkusa z navedbo ustreznih rokov. Razlogi, ki jih navaja sodišče, ne upoštevajo vsebine navedenega akta in mu nasprotujejo. Ker je sodišče spregledalo zavezo tožene stranke, da bo o uspešnosti poskusnega dela odločil teoretični in praktični del preizkusa, o čemer bo tožnica seznanjena, tožnici ni zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS niti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Namen spremljanja poskusnega dela s strani komisije je, da se člani neposredno in objektivno seznanijo z delom tožnice. Člani komisije niso tožnici dajali strokovnih nasvetov. Zatrjuje, da so se člani komisije večinoma posredno seznanili z delom tožnice. Predsednik komisije A.A. se je o delu tožnice seznanil posredno prek drugih dveh članov, ostala dva člana komisije (B.B. in C.C.) pa nista bila prisotna pri posameznih dogodkih in očitkih, na katerih je tožena stranka oprla negativno oceno poskusnega dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pisne izjave D.D., ki jo tožnica ocenjuje kot verodostojno. Sodišče njene izjave ni ocenjevalo v celoti in v povezavi z drugimi dokazi. Poleg tega obstaja očitno nasprotje med tem, kar izhaja iz vsebine pisne izjave in razlogi sodbe. Sodišče ni kritično ocenilo izpovedi članov komisije, zlasti ne izpovedi C.C. glede na navedeno pisno izjavo. Iz te izjave izhaja, da je bila tožnica neenako obravnavana. Poudarja, da napaka, s katero jo je seznanila priča E.E., ni zajeta v oceni poskusnega dela. Očitno priča ni vedela, da tožnica ni bila kriva tistega, kar se ji je neutemeljeno očitalo. Nadalje sodišče ni ocenilo dejstva, da je tožnica podala prošnjo za podaljšanje mentorstva za en mesec. Njeno delo so neutemeljeno ocenjevale osebe (npr. vodja oddelka F. E.E.), ki niso bili člani komisije. Očitane kršitve izhajajo iz nepreverjenih navedb vpisničarjev. Napake so bile nekorektno pripisane tožnici in niso pravilno ugotovljene. C.C. in B.B. nista bila sproti obveščena o delu tožnice. Komisija je pregledala in popisala nepreverjene napake ter se je z delom tožnice seznanila prek vodje kazenskih vpisnikov C.C., ki pa tožnice ni objektivno ocenila. Nasprotuje zaključkom sodišča glede seznanjenosti komisije z delom tožnice. Sodišče ni ocenilo utemeljenosti posameznih očitkov iz ocene poskusnega dela. V pisni oceni se tožnici, ki je začetnica, očita, da ni izvršila delovne naloge v časovnih standardih, to je 6. 8. 2018, ko vpisnik ni deloval do 11.00 ure. Navedeno znaša približno 0,8 % obdobja celotnega poskusnega dela. Četudi je tožnica naredila to napako, ta ne more biti razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo. Do izpovedi tožnice in B.B. ter pisne izjave D.D. se sodišče ni opredelilo. Tudi pri drugem očitku (svojeglavost tožnice pri delu in komunikaciji s sodelavci) sodišče ni ocenilo navedene pisne izjave, kar pomeni kršitev določb postopka. Tretji očitek (neupoštevanje navodil nadrejenih in mentorja ter sodelavcev) je primer začetniške napake, ki jo je tožnica kasneje odpravila. Zaradi tega očitka tožena stranka ni mogla tožnici zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Nekonkretiziran je očitek, da je tožnica skakala v besedo nadrejenim, mentorici in sodelavcem. Zgolj na podlagi tega očitka delo tožnice ne more biti ocenjeno kot neuspešno. Tožnici se pri več kot 100 nalogah, ki jih je opravljala vsak dan, očita, da je bila v dveh primerih površna pri delu. Priznala je napačen izpis osebnih podatkov na dovolilnici za obisk zapornika, vendar zaradi te napake toženi stranki ni nastala škoda. V pisni oceni ni konkretiziran in obrazložen šesti očitek (nedokončano delo). Pri sedmem očitku (neuporaba zapiskov – navodil kljub napotkom mentorja) ni razvidno, na katero obdobje poskusnega dela se nanaša. V zvezi s tem očitkom sodišče ni ocenilo pisne izjave D.D.. Očitek iz osme točke (obremenjevanje sodnih zapisnikaric in sodnikov z nepomembnimi vlogami) ni utemeljen, ker se tožnici očita preveč vneto opravljanje dela in ker začetnica ne more vedeti, katere vloge so pomembne. To potrjuje pisna izjava D.D.. Sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ki se nanašajo na očitek neutemeljenih večkratnih zahtev tožnice in obremenjevanja sodnih zapisnikaric po nepotrebnem. Poudarja, da gre za enkraten očitek in da so te napake naredili tudi drugi vpisničarji. Glede ostalih očitkov (neustrezno upoštevanje rokov, osnovanje drugega spisa, vpisovanje obtožnic, neustrezno ravnanje s pripornimi zadevami v VI K vpisniku, prenašanje spisov, preveritev sodne takse idr.) tožnica vztraja, da jih ni storila ali pa gre za nepomembne nepravilnosti. Bistveno kršitev določb postopka je sodišče storilo, ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bilo tožnici zagotovljeno objektivno spremljanje poskusnega dela. Predvsem pa sodišče ni ocenilo delov izpovedi prič, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje razloge tudi v zvezi z večino vprašanj, glede katerih naj bi bila sodba pomanjkljiva po mnenju tožnice. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do izvedenih dokazov, svojo dokazno oceno pa ustrezno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedim prič. V izpodbijani sodbi tudi ni podana očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Listine in izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. To, da se tožnica ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pravosodni sodelavec za preiskovalno kazenske zadeve – vodja vpisnika s poskusnim delom šestih mesecev (od 1. 4. 2018 do 30. 9. 2018). Sodišče je ugotovilo, da je tožnica vedela, glede česa bo ocenjevana in kdo bo spremljal njeno delo v času trajanja poskusnega dela. Podlaga za tožničino odpoved je bila negativna ocena poskusnega dela, ki je bila tožnici vročena dne 19. 9. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajali in so utemeljeni.

8. Po drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavcu, pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Odpovedni razlog je obrazložen, kar sicer ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, za kar se zavzema pritožba, temveč po obrazložitvi v skladu z navedeno zakonsko zahtevo. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da odpoved podaja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi s tem pogojem, da jo je v času poskusne dobe spremljala poimensko navedena komisija. Ta je v pisni oceni z dne 18. 9. 2018, ki je sestavni del odpovedi, z navedbo konkretiziranih razlogov ugotovila, da tožnica ni izpolnila pričakovanj v smislu določbe pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da sklep tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2018 s tako vsebino izpolnjuje zahteve po obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved zaradi neuspešnega poskusnega dela v smislu navedene določbe in skupaj s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 10. 2018 omogočata preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.

9. Po četrtem odstavku 125. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Pomemben je le skrajni rok glede na to, da neuspešnost poskusnega dela ugotovi delodajalec "ob poteku poskusnega dela". Navedeno pomeni, da mora pristojni organ delodajalca delavcu podati odpoved znotraj navedenega roka. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) ne vpliva na rok za odpoved. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila odpoved podana znotraj roka, ker jo je tožena stranka podala 20. 9. 2018, tožnici pa je bila vročena 21. 9. 2018. Za pravočasnost odpovedi datum njene vročitve ni odločilen. Z vročitvijo začne odpoved učinkovati, podana pa ni šele, ko je delavcu vročena, ampak praviloma s sprejetjem odpovedi. Odpoved je bila podana pred potekom poskusnega dela, to je pred 30. 9. 2018, zato je pravočasna.

10. V skladu z navedeno določbo ZDR-1 se odpoved poda na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu. ZDR-1 in ZJU ne predpisujeta nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela določi delodajalec. Preverjanje uspešnosti poskusnega dela, kot ga predvideva akt o imenovanju komisije za spremljanje in ocenitev poskusnega dela (v nadaljevanju: komisija) z dne 30. 3. 2018, tudi ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim in kazenskim postopkom). Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da komisija ni bila dolžna obravnavati stališč tožnice in njenega odgovora v kontradiktornem postopku. Člani komisije niso bili dolžni posebej odgovarjati na pisna stališča tožnice v zvezi z njihovimi ugotovitvami pred ocenjevanjem poskusnega dela. Bistveno je, da delodajalec javno uslužbenko sproti seznani z napakami oziroma nedoseganjem pričakovanih rezultatov dela, tej zahtevi pa je tožena stranka zadostila. Pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. - Ustava RS) se ne nanaša na odločitve delodajalca. Kršitev te pravice v postopku pri delodajalcu ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi po peti alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. Namen poskusnega dela je jasen – preizkus znanja in sposobnosti javne uslužbenke za opravljanje dela, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je javna uslužbenka v praksi sposobna opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Zato komisija ni bila dolžna še posebej določiti teoretični in praktični del preizkusa. Naloga komisije je v vsakem primeru le strokovna ocena, ali je javna uslužbenka med poskusnim delom s svojim delom zadostila utemeljenim pričakovanjem delodajalca. Komisija je podala le obrazloženo strokovno oceno dela, sicer pa ni odločala o pravicah javne uslužbenke. Posledično nista podani kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

12. Tožnica v pritožbi obširno podaja lastno verzijo dogodkov, ki pa se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani tožene stranke, kot tudi z vidika tožničinih ugovorov, da je šlo za neobjektivno ocenjevanje poskusnega dela. Dokazna ocena je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja tudi na tožničine ugovore (zlasti v točkah 8 in 9 ter 23 do 34 obrazložitve sodbe). Sodišče se je opredelilo do vsakega od izvedenih dokazov, nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da tožnica ni opravila svojega dela v skladu s pričakovanji tožene stranke. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da sodba nima dokazne ocene.

13. Dopustna je dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva. Pritožbeno podrobno navajanje posameznih stavkov izpovedi članov komisije in drugih prič ter pisne izjave D.D. predstavlja izvzemanje izjav iz celotnega konteksta. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pisne izjave. Sodišče jo je korektno povzelo v 21. točki obrazložitve in sprejelo dokazne zaključke tudi ob upoštevanju izjave. Sicer pa ocena tožničinega dela s strani bivše sodelavke D.D., ki ni bila mentorica tožnici, ne more biti odločilna za presojo uspešnosti poskusnega dela, saj je ta v pristojnosti članov komisije. Pisna izjava sodelavke D.D. ne more imeti večjega pomena kot v sodbi izpostavljene izpovedi članov komisije in mentorice, ki so (ne)posredno spremljali poskusno delo tožnice in na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo, ali so očitki iz odpovedi pogodbe utemeljeni ali ne. Pritožba z zatrjevanjem domnevnih nasprotij v izpovedih prič – članov komisije neutemeljeno vztraja, da so izpovedi teh prič neverodostojne, saj zatrjevana nasprotja niso takšne narave, da bi vzbujala dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Obsežne pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

14. Pritožbena graja, ki je usmerjena predvsem v izpodbijanje objektivnosti ocene poskusnega dela, ni utemeljena. Tožnica je bila seznanjena z načinom spremljanja poskusnega dela pred nastopom dela. Vsi trije člani komisije so spremljali delo tožnice. Z njim so bili redno seznanjeni in se o njem pogovarjali. Sproti so tožnico seznanjali z napakami pri njenem delu. Bistveno je, da so se člani komisije seznanili s poskusnim delom tožnice, ne pa na kakšen način. Dejstvo, da sta delo tožnice spremljala dva člana komisije (C.C. in B.B.) tudi ob pomoči mentorice in vpisničarjev, tretji (A.A. kot predsednik komisije) pa neposredno dela tožnice ni spremljal, nima za posledico neveljavnosti ocene poskusnega dela. Pomembnejša je vsebinska presoja utemeljenosti ocene s strani sodišča. 15. Četudi je ena napaka, na katero je tožnico opozorila vodja oddelka F. E.E., ki je pristojna za spremljanje in seznanjenost z delom zaposlenih v oddelku, kasneje izpadla iz ocene poskusnega dela, to še ne pomeni, da je bilo tožničino delo v poskusnem obdobju v celoti gledano uspešno. Neutemeljene so navedbe, da priča do zaslišanja ni vedela, da tožnica ni bila kriva, kar se ji je očitalo. Pri oceni poskusnega dela ne gre za presojo krivdnih ravnanj oziroma kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč uspešnosti dela javne uslužbenke.

16. Netočne so navedbe tožnice o neenakem obravnavanju. Tožnica je imela enake naloge kot druge osebe, ki se uvajajo. Uvajala jo je najbolj izkušena vpisničarka G.G., ki ji je bila v prvih dveh mesecih ves čas na razpolago, po prestavitvi na VI K vpisnik pa D.D., pri čemer so bili dogovorjeni, da se lahko obrne tudi na kateregakoli drugega vpisničarja. Mentorica G.G. je, enako kot vse nove sodelavce, tudi tožnico seznanila s posameznimi opravili, jo sproti nadzirala in ji nudila pomoč. Ko je tožnica delala na drugih vpisnikih, je imela vedno enega starejšega uslužbenca za pomoč. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka ugoditi njenemu predlogu za podaljšanje dobe priučevanja pod mentorstvom, je napačno, saj ZDR-1 v drugem odstavku 125. člena določa le možnost in ne obveznosti podaljšanja poskusnega dela v primeru delavčeve začasne odsotnosti z dela.

17. Tožnica je glede neizvrševanja nalog v časovnih standardih priznala, da ni dnevno opravila vseh nalog, da je kaj spregledala in priznala napake, ki jih je storila na pripornem vpisniku. Pri oceni poskusnega dela gre za celovito presojanje opravljenega dela, to je znanja in sposobnosti tožnice, upoštevaje tudi njene splošne lastnosti. Ni odločilen delež posamezne napake glede na celotno trajanje poskusnega dela. Poudarek je na tem, kar je bistveno glede poskusnega dela, da očitane napake in pomanjkljivosti upoštevane skupno kažejo na neprimernost in s tem na neuspešno opravljeno poskusno delo.

18. Tožnica ni dokazala, da bi dne 6. 8. 2018 v času od 11.00 do 16.00 ure opravila svoje delo (popis pošte v iK vpisnik in vložitev te pošte v spise ter predložitev spisov v nadaljnje delo). Sklicevanje pritožbe na mnenje sodelavke D.D. ni pomembno, saj je odrejanje konkretnega dela v času poskusnega dela, pa tudi sicer, v izključni pristojnosti delodajalca. Enako pa velja tudi za določanje časovnih okvirov za opravljanje posameznih nalog, ki jih delodajalec določi vnaprej z merili ali pa odločanje o tem prepusti ocenjevanju nadrejenih delavcev, zadolženih za organizacijo dela.

19. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v zvezi očitkom svojeglavosti tožnice pri delu in komunikaciji s sodelavci (ko dne 14. 6. 2018 ni želela, da ji D.D. razloži primer vpisa zasebne tožbe, češ da nima časa) ni opredelilo do izjave D.D.. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve sodbe izpostavilo pisno izjavo D.D., iz katere izhaja, da je tožnica odklonila predlog sodelavke, da jo nauči vpisati obtožnico. V tem bistvenem delu je potrdila izpoved članice komisije C.C.. Očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka v zvezi s tem ni podan.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica odpravila začetniške napake in da je kasneje upoštevala navodila tožene stranke. Sodišče je na podlagi izpovedi G.G., C.C., D.D. in A.A. ugotovilo, da tožnica pri svojem delu ni sledila navodilom mentorice G.G., nadrejenih in sodelavcev ter jih ni poslušala. Tožnica je tudi neprimerno komunicirala s sodelavci oziroma mentorico G.G.. V komunikaciji je prekinjala svoje sodelavce in nikogar ni poslušala do konca, bila je svojeglava oziroma je vedno hotela imeti svoj prav, skakala v besedo in delala mimo pravil. Pomen takšnih dejanj je treba presojati v luči celotnega sklopa napak in nepravilnosti tožnice in ne samo zase, za kar se zavzema pritožba. Tudi tožničino skakanje v besedo je v pomoč pri ustvarjanju celotne slike v zvezi s poskusnim delom. Poskusno delo je namenjeno preizkusu delavčevih sposobnosti, pa tudi osebnostnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.

21. Tožnica je priznala, da je dne 8. 8. 2018, ko je bila dodeljena na priporni vpisnik, izpisala napačnega obdolženca na dovolilnici. Šele po popravku dovolilnice s strani sodelavke H.H. je stranka lahko obiskala obdolženca. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen te napake s tem, da toženi stranki ni nastala škoda. Priče so izpovedale, da je tovrstna napaka neprijetna, ker stranke lahko pridejo od daleč in zaradi napačnega izpisa ne morejo obiskati obdolženca. Že na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica pri svojem delu tudi površna.

22. Sodišče je na podlagi izpovedi mentorice G.G. nadalje ugotovilo, da tožnica ni uporabljala zapiskov, ki si jih je delala, in si ni zapomnila napotkov, temveč je vseskozi spraševala po napotkih v enakih zadevah. Nepomembno je, na kateri del poskusnega obdobja se ta očitek nanaša. Prav tako je navedena priča izpovedala, da je imela tožnica dnevno nedokončano delo, čeprav je imela na razpolago dovolj časa in je morala veliko narediti namesto nje. Ko je tožnico na to opozorila, ji je tožnica odvrnila, da bo nedokončane stvari naredila, ko bo imela čas. Z izpovedjo mentorice je tožena stranka dokazala resničnost tega očitka, ki je bil v pisni oceni v zadostni meri konkretiziran. Posledično je prihajalo do zaostankov v delu tožnice oziroma je zaradi nedokončanega dela morala veliko dela narediti mentorica G.G. in drugi sodelavci na vpisnikih. Razlog, da tožnica svojega dela ni opravila sproti, ni v veliki količini dela, temveč se je tožnica preveč zadrževala pri vlogah, jih pravno vpogledovala in se ukvarjala z nepomembnimi stvarmi, zato je zašla v časovno stisko. Pritožbene navedbe, ki temu dokaznemu zaključku nasprotujejo, so neutemeljene.

23. Napačno je stališče pritožbe, da se tožnici očita preveč vneto opravljanje dela. Tožnici se je očitalo obremenjevanje strojepisk in sodnikov v zvezi z nepomembnimi vlogami. Priče so skladno izpovedale, da je tožnica po nepotrebnem obremenjevala strojepiske in sodnike z nepomembnimi vlogami. Navedeno je potrdila tudi D.D. v pisni izjavi, na katero se pritožba v tem delu sklicuje. V zvezi z očitanimi neutemeljenimi večkratnimi zahtevami in obremenjevanjem sodnih zapisnikaric je sodišče utemeljeno sledilo izpovedi E.E., da so jo zapisnikarice obvestile o nepotrebnem obremenjevanju tožnice, da ji prinesejo spise iz strojepisnice. Ker tožnica ni spreminjala nahajališč spisov, so večkrat iskali spise.

24. Pravilna je presoja sodišča, da tožnica ni pravočasno predložila spisa zunajobravnavnemu senatu (na Ks vpisnik) zaradi podaljšanja ukrepa prepovedi približevanja oškodovanki zaradi nasilja v družini, kar bi morala storiti kot vpisničarka. Kljub izpovedi tožnice, da je do napake prišlo, ker je delo na pripornem vpisniku bolj zahtevno in je potrebno imeti za samostojno delo veliko izkušenj, so priče skladno izpovedale, da delo na pripornem vpisniku ni nič drugačno od ostalih vpisnikov in da so na vseh vpisnikih lahko odrejeni ukrepi. Razlika je le v tem, da so na pripornem vpisniku v vsakem spisu odrejeni ukrepi. Tožnica ni pravočasno vpisovala obtožnic, pripravila spisov za sodnike oziroma določene zadeve niso bile pravočasno odpravljene. Zaradi ravnanja tožnice so spisi po nepotrebnem krožili. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da tožnica ni označevala vlog, ki jih imajo na vpisniku brez spisa, ni pregledovala spisov v gajbicah in je nepravilno popisovala priloge v spisu. Tožena stranka je glede na vse navedeno dokazala resničnost dejstev, na katera se ocena opira.

25. Upoštevajoč izpovedi prič, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za medsebojno skladne, je pravilna presoja o objektivnosti ocene, čeprav je tožnica prepričana o nasprotnem. Tako iz ocene komisije, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, čeprav so ji sodelavci nudili potrebno podporo in pomoč ter napotke, da bi se lažje uvedla v delo. Zato je tožena stranka tožnici dopustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo pravosodnega sodelavca za preiskovalno kazenske zadeve – vodjo vpisnika.

26. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

27. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen, 154. člen ZPP).