Jedro

Obveznost, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka "ustaviti nadaljnjo pritlično dozidavo /.../" po presoji sodišča ne more vplivati na nezmožnost njene izvršitve. Tožnica je namreč dolžna odstraniti predmetno dozidavo, ne glede na to, ali je gradnja ob izdaji izpodbijane odločbe še potekala ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ inšpekcijski zavezanki - tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo pritlično dozidavo objekta ... na ..., v tlorisni velikosti 2,1 m x 7,5 m, na zemljišču parc. št. 839/8, k. o. ...; navedeno dozidavo objekta do 15. 6. 2019 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje; če naloženega dejanja ne bo izvršila na določen način in v navedenem roku, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo.

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo na inšpekcijskem pregledu 19. 4. 2018 ugotovljeno, da je na vzhodni strani južnega dela objekta ... na ... izveden pritlični prizidek tlorisne velikosti 2,1 m x 7,5 m s streho enokapnico, ki se uporablja kot kuhinja za potrebe gostinske dejavnosti osnovnega objekta in se nahaja na zemljišču parc. št. 839/9, k. o. ... Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnici pred pričetkom gradbenega posega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožničin zastopnik je med drugim izjavil, da je bil predmetni objekt postavljen novembra 2017, prvotno za zaščito pred padanjem kamenja z bližnjega hriba, kmalu zatem pa so bile postavljene še stene in urejeno skladišče. Organ ugotavlja, da predmetne dozidave po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba) ni mogoče šteti med enostavne objekte, glede katerih se gradnja po 3.a členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) lahko prične brez gradbenega dovoljenja, saj ta gradnja funkcionalno dopolnjuje namembnost osnovnega objekta, ki se po Uredbi uvršča med manj zahtevne objekte. Tako zaključuje, da je s pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja kršen prvi odstavek 3. člena ZGO-1. Poudarja, da ne glede na določbo prvega odstavka 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona (GZ) predmetne gradnje tudi po tem zakonu ni mogoče uvrstiti med izjeme, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je poseg nelegalen tudi po določbi 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da dozidava objekta, ki je predmet izpodbijane odločbe, ne poteka, zato je izrek v tem delu neizvršljiv, hkrati pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj organ v obrazložitvi ne ugotavlja, da je gradnja sploh še v teku. Organ se v odločbi tudi ni opredelil do njenih izjav, da je objekt namenjen zaščiti pred padajočim kamenjem, niti ni ugotovitev o tem, ali na kraju dejansko grozi padajoče kamenje. Neizvršljiv pa je po tožničinem prepričanju izrek tudi v delu, v katerem tožnici nalaga odstranitev sporne dozidave in vzpostavitev prejšnjega stanja, zaradi česar je izpodbijana odločba nična. Tožnica namreč ni imela dostopa do predmetne gradnje, saj ji ga je odrekal mejaš A. A. Do 31. 3. 2019 je imela na voljo le koridor širine 62 cm, kar izhaja iz začasne sodne poravnave v zadevi P 30/2018, sklenjene 3. 7. 2018 pred Okrajnim sodiščem v Radovljici. V dokaz svojih trditev predlaga izvedbo ogleda na kraju samem, več listinskih dokazov in svoje zaslišanje. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično; podrejeno naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi. Hkrati zahteva povrnitev svojih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka in stranka z interesom odgovora na tožbo nista podali, je pa toženka sodišču posredovala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 2. 9. 2021 sprejelo sklep I U 1846/2019-14, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da je v zadevi sporno dejansko stanje, ki po presoji sodišča ni zapleteno, ter da je sporna izvršljivost 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe, v zvezi s čimer je uveljavljena obširna sodna praksa. Tako je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

7. Tožničin pooblaščenec na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 sestavi sodišča ni ugovarjal. Toženka in stranka z interesom pa se, kljub pravilnemu vabljenju, naroka nista udeležili. Stranka z interesom, B. B., je po elektronski pošti 12. 10. 2021 sodišče obvestil, da se naroka ne more udeležiti, ker ima povišano telesno temperaturo, predloga za preložitev naroka pa ni podal. **Glede datuma odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 10. 2021. To pomeni, da je ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 26. 10. 2021. **Dokazni sklep**

9. Na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 je sodišče vpogledalo v vse listine, predložene v upravnem sporu (priloge A2 do A6) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

10. Kot nepotrebnega pa je zavrnilo tožničin dokazni predlog za opravo ogleda na kraju samem. Ocenjuje namreč, da dejstva, ki jih tožnica dokazuje s tem dokaznim predlogom3, za odločitev v tem sodnem postopku, v katerem se presoja zgolj pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe, niso pravno relevantna. Podrobneje bo zavrnitev tega dokaznega predloga ponazorjena v nadaljevanju obrazložitve4. 11. Dokazni predlog za zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika je njen pooblaščenec na naroku umaknil. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče ugotavlja, da je predmet izpodbijane inšpekcijske odločbe pritlična dozidava objekta na naslovu ... na ..., v tlorisni velikosti 2,1 m x 7,5 m, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 839/8, k. o. ..., kar med strankami ni sporno. Sporno ni niti, da je predmetno zemljišče v lasti stranke z interesom, da se predmetni pritlični prizidek navedenih tlorisnih velikosti nahaja na vzhodni strani južnega dela objekta na naslovu ... na ... in da ima streho enokapnico, da se ta dozidava uporablja kot kuhinja za potrebe gostinske dejavnosti osnovnega objekta in da tožnici, kot inšpekcijski zavezanki, pred pričetkom tega gradbenega posega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje ter da je bil predmetni objekt postavljen v novembru 2017. 14. Izrečeni inšpekcijski ukrep ustavitve nadaljnje pritlične dozidave tega objekta in njegova odstranitev ter vzpostavitev prejšnjega stanja (1. in 2. točka izreka izpodbijane odločbe) temelji na 152. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja skladno z določbo 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

15. Tožnica ugovarja, da 1. točka izreka izpodbijane odločbe ni izvršljiva ter da je hkrati v nasprotju z obrazložitvijo, saj organ sploh ne ugotavlja, da je gradnja še v teku. Ugovarja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker se organ ni opredelil do njene izjave, da je objekt namenjen zaščiti pred padajočim kamenjem, niti izpodbijana odločba ne vsebuje ugotovitev o tem, ali na kraju dejansko grozi padajoče kamenje. Zatrjuje pa tudi neizvršljivost 2. točke izreka, saj ni imela dostopa do predmetne gradnje, ki ji ga je odrekal mejaš A. A., zaradi česar je prepričana, da izvršitev izpodbijane odločbe na noben način ni mogoča. 16. V zvezi z ugovorom neizvršljivosti sodišče pojasnjuje, da je organ izpodbijano odločbo tožnici izdal, ker je nesporno brez potrebnega gradbenega dovoljenja postavila predmetni pritlični prizidek, s čimer je zavezanka za njegovo odstranitev. Obveznost, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka "ustaviti nadaljnjo pritlično dozidavo /.../" po presoji sodišča ne more vplivati na nezmožnost njene izvršitve. Tožnica je namreč dolžna odstraniti predmetno dozidavo, ne glede na to, ali je gradnja ob izdaji izpodbijane odločbe še potekala ali ne. Zato samo dejstvo, da organ v obrazložitvi ni navedel, ali je gradnja v teku, za odločitev ni pravno relevantno. Sodišče tudi ne najde nasprotja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Uporaba sedanjika v 1. točki izreka izpodbijane odločbe (to je, da tožnica "gradi" pritlično dozidavo objekta) oziroma uporaba preteklika v obrazložitvi (to je, da je na kraju samem "izveden" pritlični prizidek /.../) po mnenju sodišča namreč sama po sebi ne predstavlja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Da v času izdaje izpodbijane odločbe predmetni prizidek v dimenzijah, ki izhajajo iz njenega izreka, ne bi bil zgrajen, tožnica niti ne zatrjuje.

17. Prav tako ni neizvršljiva 2. točka izreka izpodbijane odločbe in tako tudi ni podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je odločba nična, kot navaja pravna teorija, če vsebuje nepravilnost oziroma nezakonitost, ki je z nobenim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti in uskladiti z zakonom (konvalidirati)5. Razlogi za ničnost so najhujše kršitve, ki jih pravni red ne more tolerirati ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki se izreče za nično, pri čemer lahko gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve pa mora biti objektivna. To pomeni, da odločbe ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji6. 18. Za takšno, objektivno nezmožnost izvršitve izpodbijane odločbe, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre. Tožnica s tem v zvezi zatrjuje, da ni imela dostopa do predmetne gradnje, saj ji je dostop odrekal mejaš A. A. ter da je do 31. 3. 2019 imela na voljo le koridor širine 62 cm, zaradi česar izvršitev izpodbijane odločbe na noben način ni mogoča. Iz takšnih navedb tožnice same pa po presoji sodišča objektivna nezmožnost izvršitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Tožnica namreč zatrjuje, da sama ni mogla izvršiti izpodbijane odločbe. Sklicuje se tudi na dejstvo, da mejaš A. A. ni dopustil niti gasilske intervencije ob požaru in ni odprl zapornice za dovoz gasilskih vozil za objekt, čeprav je šlo za neposredno grožnjo za življenje in zdravje ljudi ter za škodo na premoženju. Vendar že iz teh tožničinih navedb (da obstaja zapornica oziroma pot - dovoz do tega objekta), izhaja, da je dostop mogoč in s tem da ne gre za objektivno nezmožnost izvršitve odločbe. Tako sodišče ugotavlja, da že na podlagi tožničinih navedb ni mogoče zaključiti, da je podana dejanska objektivna nezmožnost izvršitve izpodbijane odločbe. Zato tudi izvedba predlaganega ogleda na kraju samem ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi, zaradi česar je izvedbo tega dokaza zavrnilo.

19. Na odločitev pa ne more vplivati niti tožničina trditev, da je sporni objekt namenjen zaščiti pred padajočim kamenjem. Tudi če je ta njena navedba točna in je predmetni objekt dejansko namenjen zaščiti pred padajočim kamenjem, to še ne pomeni, da je dovoljena njegova gradnja brez ustreznih upravnih dovoljenj. Določbe relevantnih predpisov namreč ne določajo, da bi iz tega razloga bila gradnja brez ustreznih dovoljenj dopustna.

20. Tako izpodbijana odločba ni obremenjena s kršitvijo pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, ker organ v izpodbijani odločbi ni odgovoril na takšne tožničine navedbe, podane tekom upravnega inšpekcijskega postopka, saj gre za navedbe, ki niso bistvene in na odločitev ne bi mogle vplivati.

21. Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 je tožničini pooblaščenec na poziv sodišča pojasnil, da ogled na kraju samem predlaga v zvezi z navedbami, da ni možen dostop in s tem, da ni možna ureditev oziroma izvršitev inšpekcijske odločbe ter da zgrajeni zid preprečuje padanje kamenja, ki grozi objektu. 4 Glej: 18. točka obrazložitve te sodbe. 5 Glej: E. Kerševan in V. Androjna v: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 325. 6 Tako: J. Čebulj v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, ur. P. Kovač in E. Kerševan, 2 knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 741.