Jedro

V trditvi, da je premoženje zakonca njegovo posebno premoženje, ni vsebovana trditev, da je njegov delež na skupnem premoženju večji (100%), saj gre v resnici za nekaj drugega, ne za nekaj manj.

Posojilo, ki je pridobljeno za nakup stanovanjskih prostorov družine, je breme skupnega premoženja, ki ga sestavlja aktiva in pasiva. Za delež zakoncev na tako pridobljenem skupnem premoženju ni pomembno, kdo od zakoncev je posojilo dobil in kdaj ter koliko ga je odplačal, lahko pa je to pomembno za morebitne druge zahtevke toženca do tožnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za 433,97 EUR.

Sicer se pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo je tožbi tožnice, in sicer je ugotovilo, da je stanovanje v 9. nadstropju stanovanjskega bloka na P. 2 v L., ki sestoji iz treh ločenih sob s posebnim vhodom iz skupnega hodnika in ostalih skupnih prostorov – shrambe in kopalnice, skupno premoženje pravdnih strank, njuna deleža na njem pa enaka (1. tč.). Zavrnilo je njen zahtevek v delu, da ji je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica tega stanovanja do ½ (2. tč.). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 5.332,13 EUR pravdnih stroškov (3. tč.).

(2) Proti delu sodbe, ki je zanj neugoden (točka 1 in 3), se je pritožil toženec iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, s predlogom, da se sodba spremeni v smeri zavrnitve zahtevka tožnice v celoti, podrejeno pa, da se odločitev razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Opozarja na napotke pritožbenega sodišča iz prejšnjega pritožbenega postopka, naj se upošteva ugotovitev, da je bila ena soba kupljena z denarjem toženčevega očeta, v povezavi z dokaznim bremenom tožnice, da je celotno stanovanje skupno premoženje zakoncev, torej pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Meni, da tožnica ni dokazala, da je bil denar tudi za to sobo pridobljen z delom v času trajanja njune zveze. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj delež tožnice zmanjšati oziroma zavrniti zahtevek glede te sobe. Opozarja na navedbo tožnice iz njene vloge z dne 21. 11. 2005, da bi vedela, če bi bila prva soba kupljena z denarjem toženčevega očeta, in se sprašuje, kam je šel potem njen denar. Toženec trdi, da tega ni bilo v večjih količinah, sicer bi ga tožnica zlahka dokazala. Bančni računi toženke kažejo na nizke prilive, tudi denar, ki ga prejmeš „na roke“, pa je treba nekam dati, ga porabiti za sprotne nakupe ali pa ga dati na bančni račun. Izpovedbe prič L., K. in J. se mu ne zdijo tako pomembne. Tudi glede preostalih dveh sob toženec ponovno nasprotuje zaključku, da sta skupno premoženje bivših zakoncev. Toženčev oče je res povedal, da sta z ženo tožniku posodila 15.000 USD za plačilo njegovega deleža, ki naj bi bil enak toženkinemu, a ko se upošteva še posojilo, ki ga je tudi najel tožnik, se pokaže, da deleža toženke ni. Tožnica ni vrnila ničesar, šlo je le za posojilo tožencu. Še vedno trdi, da v času nakupa sob med strankama spora ni bilo več ne življenjske ne ekonomske skupnosti. Po pritožnikovem mnenju je pomemben kvečjemu zaslužek pravdnih strank v času nakupa sob, tj. 1992 in 1993, saj vse od 1976 do 1991 zakonca nista ustvarila nobenega skupnega premoženja, ker je šlo vse za lagoden način življenja. Po letu 1991 pa nima toženka nobenih dokazov o dobrih zaslužkih.

(3) V dopolnitvi svoje pritožbe toženec opozarja na to, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, na prvi pogled pa so stroški tožnice previsoko odmerjeni ter so glede na stroške, odmerjene po prvem sojenju, nesorazmerno visoki. Nasprotuje prvostopenjskemu sodišču, češ da ni trdil, da je njegov delež na stanovanju večji, saj je tožničina tožba nasprotna tožba in je treba vse navedbe upoštevati tudi iz postopka po njegovi tožbi. Nasprotuje tudi temu, da naj bi bilo nesporno, da je bila tožnica kot uveljavljena manekenka dobro plačana, saj je sam pojasnil, kakšni so bili njeni zaslužki in odnos do denarja. Opozarja, da je tožnica navedla, da je dala denar za nakup sobe tožencu, povedala pa je drugače, in sicer da ne ve, kdo je dal denar. Ni pomembno, kakšen je bil dogovor med njim in njegovim očetom, bistveno je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo denar za nakup ustvarjen z njunim delom.

(4) Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

(5) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka.

(6) Pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Izpodbijani sodbi se sicer očita pomanjkanje razlogov, njihovo protispisnost in medsebojno nasprotje, vendar je iz obrazložitve pritožbe mogoče povzeti, da toženec v resnici nasprotuje dokazni oceni in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Nezadostna, nerazumljiva ali protislovna obrazložitev sodbe bi lahko pomenila postopkovno kršitev, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki so ne samo jasni in razumljivi, ampak v pretežni meri tudi pravilni in zakoniti. Nasprotje, ki je sicer podano glede ugotovitev, da je denar za nakup prve sobe prispeval toženčev oče, da pa je prispevala tudi tožnica, ni pomembno in ne onemogoča pritožbenega preizkusa, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Prav tako nepomembna je (ne)pravilnost povzetka toženčevih ugovorov glede tega, ali je njegov delež večji od toženkinega. Toženec res ves čas postopka, upoštevajoč tudi postopek po njegovi tožbi, ki je pravnomočno že končan, in po obravnavani nasprotni tožbi zdajšnje tožnice, zatrjuje, da je stanovanje v celoti njegovo. To svojo (osnovno, ključno) navedbo je toženec utemeljeval s tem, da stanovanje sploh ni skupno premoženje zakoncev, ker ni bilo pridobljeno niti v času trajanja ekonomske in življenjske skupnosti med zakoncema niti s sredstvi, ki bi ju slednja pridobila v tem času z lastnim delom. V tej trditvi (da gre torej za njegovo posebno premoženje) pa ni vsebovana trditev, da je njegov delež na skupnem premoženju večji (100%), saj gre v resnici za nekaj drugega, ne za nekaj manj. Pa tudi v primeru, da bi trditve toženca, da je stanovanje v celoti njegovo, interpretirali kot trditev, da je njegov delež na njem večji od tožničinega, ponujeno dokazno gradivo do drugačnega zaključka ne bi moglo privesti, kot bo še natančneje pojasnjeno.

(7) Pravilno je, da je prvostopenjsko sodišče kot podlago za svojo odločitev uporabilo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 s kasnejšimi spremembami, od tu ZZZDR), ki določa, da je skupno premoženje zakoncev tisto, ki je ustvarjeno z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Pravilno je upoštevalo domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ker tožnik nasprotnega ni dokazal, pri tem pa je ustrezno upoštevalo ne le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanje pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (1. in 2. odst. 59. čl. ZZZDR).

(8) V zvezi z obema ključnima ugotovitvama – kaj je skupno premoženje pravdnih strank kot nekdanjih zakoncev in kakšen je njun delež na njem - je sodišče ugotovilo sledeča odločilna dejstva: Zakonsko zvezo sta tožnica in toženec sklenila v letu 1978, razvezala sta se v letu 1994. Tožbo za razvezo zakonske zveze je vložila toženka 26. 10. 1993. V zakonski zvezi se jima je (1978) rodil sin.

Poleti 1993 je družina še skupaj letovala, videz ni dajal slutiti zakonskih nesoglasij.

Septembra 1993 se je tožnik odselil iz skupnega stanovanja (ki ni isto, kot sporno), toženka pa se je s sinom istočasno preselila v sporno stanovanje.

Toženec je bil praktično ves čas trajanja zakonske zveze (z dvomesečno izjemo) redno zaposlen in prejemal redne dohodke.

Tožnica je bila redno zaposlena le krajše časovno obdobje, sicer pa je opravljala samostojno dejavnost kot modna delavka.

Tožnica je bila uveljavljena in priznana manekenka, veliko je delala v tujini, njen zaslužek je bil zelo dober, boljši od tožnikovega, plačilo pa je prejemala večinoma v gotovini.

Oba zakonca sta skrbela za preživljanje družine, opravljala različna vzdrževalna dela, tožnica pa se je bolj kot toženec posvečala vzgoji in skrbi za sina in gospodinjenju, zaradi tožničinega dobrega zaslužka si je družina lahko veliko privoščila.

16. 1. 1992 je toženec pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona iz leta 1991 od R. S. kupil kot stanovanje „eno sobo“, in sicer z denarjem, ki mu ga je izročil oče, ki pa tega denarja ni ne podaril ne posodil (niti njemu niti obema zakoncema), pač pa ga je sinu izročil, da ga kupi za njega in ženo. Pogodbo je v svojem imenu sklenil toženec.

Februarja 1993 je toženec od M.M. kupil še „dve sobi“, in sicer z denarjem, ki si ga je delno sposodil pri očetu, delno pa je najel stanovanjski kredit. Sporno stanovanje je v naravi eno enotno stanovanje, sestavljeno iz treh sob, hodnika, shrambe, in kopalnice in je videti kot „popolnoma normalno stanovanje“.

(9) Na tej dejanski podlagi je po presoji pritožbenega sodišča pravilen je zaključek, da je vse do septembra 1993, torej tudi v času nakupa sporne nepremičnine, obstajala življenjska in ekonomska skupnost zakoncev in da je treba premoženje, ki sta ga stranki pridobili v tem času s sredstvi iz dela, šteti za skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je taka skupnost obstajala, kljub temu, da ni dvomilo, da se je toženec v tistem času navezal na svojo sedanjo ženo in da je nekaj mesecev kasneje tožnica vložila tožbo za razvezo njune zakonske zveze. Dokazna ocena je v tem delu izčrpna in skladna ter se pritožbeno sodišče nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, pritožbene navedbe pa so preveč splošne, da bi jo omajale.

(10) Pravilen je tudi zaključek, da je posojilo (ne glede na to, kdo ga je dal) pridobljeno za nakup stanovanjskih prostorov družine, breme skupnega premoženja, ki ga sestavlja aktiva in pasiva. Za delež zakoncev na tako pridobljenem skupnem premoženju ni pomembno, kdo od zakoncev je posojilo dobil in kdaj ter koliko ga je odplačal, lahko pa je to pomembno za morebitne druge zahtevke toženca do tožnice, kot je korektno pojasnilo prvostopenjsko sodišče že v prvem sojenju. Pomembno je, kaj zakonca z delom ustvarita, ne za katere konkretne življenjske potrebe oziroma za potrebe družine se konkretni zaslužek potroši. (11) Pravilno je izhodišče, da je treba šteti posojila ali darila, dana enemu zakoncu, v korist obeh, če ni izrecno drugače ugotovljeno, in pravilen ter prepričljiv je sklep, da je bilo očetovo posojilo tožniku za nakup dveh sob namenjeno obema zakoncema.

(12) Pravilna je po presoji pritožbenega sodišča tudi ocena, da toženec ni dokazal, da bi bili njegovi dohodki toliko večji, da bi upoštevajoč tudi druge kriterije ZZZDR privedli do njegovega večjega deleža na skupnem premoženju. Moti se pritožnik, ko meni, da je relevanten le zaslužek v času pridobivanje konkretnega skupnega premoženja. Nasprotno, pomembno je pridobivanje, ustvarjanje ter skrb za skupno premoženje (in druge oblike prispevka zakonca k nastanku in ohranitvi premoženja) tekom celotnega trajanja zakonske zveze oziroma znotraj nje življenjske in ekonomske skupnosti.

(13) Poudariti je treba, da morajo biti razlogi za ugotovitev drugačnega razmerja, kot se po zakonu domneva, tehtni. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče kljub skrbni ugotovitvi vseh zatrjevanih pravorelevantnih dejstev utemeljeno ocenilo, da takšnih razlogov na strani toženca ni oziroma jih ta ni dokazal. Zaslužka obeh zakoncev matematično ni moglo primerjati, kar tudi sicer ni niti nujno niti potrebno. Velja načelo proste presoje dokazov. Tudi s pričami je primerno in dopustno dokazovati zaslužek v manekenski dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bi le-ta zelo dober in glede tega povsem ustrezno in prepričljivo ocenilo izpovedbe prič, ki jim pritožba le pavšalno odreka verodostojnost. Navedenemu zaključku logično ne nasprotuje pritožbeni očitek, češ da si potemtakem denarja ne bi bilo treba izposojati, saj bi enak očitek veljal tedaj za oba zakonca, pa sodišče prve stopnje o toženčevih dohodkih iz dela ni dvomilo.

(14) Pritožnik ima sicer prav, ko poudarja, da je dokazno breme tega, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, nosi tožnica. Prav ima tudi, da le-ta ni dokazala, da bi bil denar, ki je bil porabljen za nakup „prve“ sobe (soba št. 36, pogodba na A 11), ustvarjen na navedeni način, torej z delom v času trajanja njune relevantne zveze. Vendar pa to glede na nove ugotovitve v ponovljenem sojenju in glede na toženčevo dokazno ponudbo ni bilo (več) odločilno. V novem sojenju se je, kot navedeno pod (8) izkazalo, da je sporno stanovanje eno stanovanje, torej enotna nepremičnina. Soba, ki je bila kupljena z denarjem tožnikovega očeta, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je torej postala del stanovanja zakoncev, združila se je namreč s sobama, ki sta bili kupljeni kasneje (februar 1993, A 3).

(15) Stanovanje kot celota je glede na vse navedene ugotovitve skupno premoženje zakoncev (toženec je s svojim zahtevkom, da je njegovo, že pravnomočno propadel, nihče tretji pa tudi ne uveljavlja lastnine na njem). Na tej točki pa ima prav prvostopenjsko sodišče tudi glede tega, da toženec ni trdil, da je njegov delež na skupnem premoženju večji (glej razloge o tem tudi pod (6)), zlasti in odločilno pa je, da ni ponudil ustreznega dokaza, na podlagi katerega bi sodišču omogočil določiti njegov (večji) delež na skupnem premoženju, za kar se implicite podrejeno zavzema v pritožbi, pa tudi v pritožbi ne pove, na kakšen način naj bi sodišče to (lahko) storilo. Ne prvostopenjsko ne pritožbeno sodišče nimata podlage za ugotovitev, kolikšen delež predstavlja ena soba v razmerju do celotnega stanovanja. Očetov prispevek bi se sicer morda lahko štel tožencu v korist (odvisno od raztegljivosti pojma „ustvariti z delom“ v konkretnem primeru; očitno dejstvo je, da je bil toženec tisti, ki je „pripravil“ očeta, da je le-ta vložil denar za nakup sobe). Vendar je razpravljanje o tem brez pomena, ker tožnik ob najmanj pomanjkljivih trditvah ni ponudil primernega dokaza v podkrepitev svojih stališč. Lastninska razmerja na spornem stanovanju tako ne morejo ostati neurejena, in ker prispevka toženčevega očeta ni bilo možno upoštevati tožencu v korist, ni bilo druge možnosti, kot sprejeti zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, za katero se zavzema tožnica.

(16) Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu z določbo 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, od tu ZPP) pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo (1. točka izreka izpodbijane odločitve) potrdilo, saj tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(17) Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje glede podrobnejše opredelitve sklicuje na stroškovnik pooblaščenca tožnice na listu 111 in na stroške, priglašene na naroku 9. 4. 2009, ter ocenjuje, da so bili vsi opredeljeni stroški tožnice za pravdo potrebni, po načelu uspeha (1. odst. 154. čl. ZPP) pa bremenijo toženca. Le-ta jim le pavšalno nasprotuje, češ da so „na prvi pogled previsoko odmerjeni“, s čimer ne more uspeti. Utemeljeno pa opozarja na previsoko odmero stroškov ponovnega sojenja, saj so potrebni stroški slednjega 1.035,96 EUR (1850 tč. po Odvetniški tarifi; pritožba, narok 9. 4. 2009 in ena pripravljalna vloga, pristop na narok 16. 2. 2009 (ki se ni opravil), druga pripravljalna vloga pa je bila po vsebini nepotrebna, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). S stroški, odmerjeni po specifikaciji na listu 111, znašajo vsi potrebni stroški tožnice torej 4.898,16 EUR in ne 5.332,13 EUR. Znesek stroškov pred sodiščem prve stopnje je bilo treba zato znižati za 433,97 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP).

(18) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženec je s pritožbo propadel (razen glede stroškov), zato sam trpi svoje stroške v zvezi z njo.