Jedro

Upnik k predlogu za izdajo predhodne odredbe, ki ga opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, zoper katerega je bil vložen pravočasen ugovor, ni bil dolžan priložiti nobenih dokazil, saj preverjanje resničnosti njegovih navedb za odločanje o predlogu ni potrebno.

Ker je upnik menice in menične izjave predložil, bi moralo sodišče prve stopnje presojati ali predložene menice res izpolnjujejo pogoje za verodostojno listino in ali iz njih izhaja menična zaveza dolžnika. Predložena menica, s katero sodišče razpolaga že ob odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe, četudi dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi menici ni nasprotoval, sodišču omogoča preizkus, ali je bil sklep o izvršbi res izdan na podlagi menice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 25. 3. 2011 zoper sklep o izdaji predhodne odredbe opr. št. Z 16/2011 z dne 11. 3. 2011 zavrnilo in potrdilo sklep o predhodni odredbi tega sodišča (1. točka izreka). Dolžniku je naložilo povrnitev upnikovih stroškov postopka v višini 288,00 EUR v roku petnajst dni od prejema prepisa tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil dolžnik. Ponavlja ugovorne navedbe, da je sodišče kršilo določbo 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, ko je samo po uradni dolžnosti ugotavljajo dejstva in pridobivalo dokaze, ki jih nobena stranka ni navajala ali predlagala, na podlagi teh dejstev in dokazov pa tudi izdalo predhodno odredbo zoper dolžnika. S takim ravnanjem je kršilo ustavno pravico dolžnika do enakega varstva pravic, saj je namesto upnika nezakonito pridobivalo dokaze, na podlagi katerih je izdalo predhodno odredbo in izkazalo svojo pristranskost, saj je očitno ravnalo v škodo dolžnika in favoriziralo upnika. Upnik je k predlogu za izdajo predhodne odredbe priložil le pooblastilo in sklep o izvršbi z dne 17. 1. 2011. Sodišče pa je s pozivom upniku samo pridobilo še tri menične izjave dolžnika z dne 19. 10. 2009, 24. 7. 2008 in 24. 7. 2008 ter tri original izpolnjene menice s podpisom dolžnika za znesek 240,00 EUR z zapadlostjo 22. 2. 2010, za znesek 5.500,00 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2009 in za znesek 9.500,00 EUR z zapadlostjo 20. 2. 2009, z vpogledom v redni izpisek iz zemljiške knjige za parcelno številko 134/8 k.o. x in pozivom Okrajnemu sodišču v Ljubljani, pa brez predloga strank pridobilo še dopis okrajnega sodišča – COVL z dne 10. 3. 2011, ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 28. 1. 2011 in sklep o izvršbi, s katerim je sodišče razveljavilo prvotno izdani sklep o izvršbi z dne 17. 1. 2011 v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Kranju. Sodišče se pravno zmotno sklicuje na 108. člen ZPP in prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj pridobivanje listin nima nobene zveze s pozivanjem stranke k dopolnitvi ali popravi vloge, ki se nanaša le na popravo in dopolnitev navedb, ne pa na predložitev dokazov. V predlogu za izdajo predhodne odredbe mora predlagatelj določno navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje izdajo prehodne odredbe, ki predstavlja sredstvo zavarovanja njegovega zahtevka, kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2643/2009 z dne 26. 8. 2009. Sodišče bi moralo upoštevati le tiste listine, ki jih je upnik določno predlagal kot dokaz v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Vse ostale listine, ki jih je pridobilo sodišče, je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Številne dokaze je pridobilo tudi od sodišča in ne od upnika, kar je v nasprotju s samo obrazložitvijo. Meni, da bi moralo sodišče brez dokazov, ki jih je samo pridobilo, predlog za izdajo predhodne odredbe zavrniti, saj upnik s predložitvijo zgolj sklepa o izvršbi ni dokazal vložitve predloga za izvršbo na podlagi menice, izdaje sklepa o izvršbi na podlagi tega predloga za izvršbo ter vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, kar so bistvena dejstva za izdajo predhodne odredbe. Nadalje se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 657/2008 z dne 6. 8. 2008, po katerem ima sodišče, kadar je predlog za izvršbo vložen v elektronski obliki, pooblastilo, da ob preizkušanju pogojev za izdajo predhodne odredbe presoja, ali listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, je menica oziroma, ali iz nje izhaja menična zaveza dolžnika. Navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in nato še v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi ugovarjal, da ne menica ne nobena terjatev upnika zoper dolžnika, ne iz menice ne kako drugače, ne obstoji in tako le ta ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino. Ker se sodišče ni opredelilo do nobene navedbe v ugovoru dolžnika o tem, ali imajo domnevne menice predpisane značilnosti menice in ali iz njih izhaja menična zaveza dolžnika, je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe postopka, sklepa o izdaji predhodne odredbe in izpodbijani sklep pa sta posledično pomanjkljiva in nerazumljiva. Meni še, da bi glede na vsebino ugovora zoper sklep o izvršbi, upnik moral izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 129/2009 in ker obstoja nevarnosti ni izkazoval, temveč se je skliceval zgolj na domnevo iz 258. člena ZIZ, bi bilo potrebno sklep o izdaji predhodne odredbe razveljaviti že iz tega razloga. Navaja še, da upniku ne dolguje ničesar iz nobenega naslova, z njim ni v nobenem pravno poslovnem razmerju in posledično terjatev upnika iz domnevnih menic do dolžnika ne obstoji, kar je navedel že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Nadalje opozarja, da mu ni znana vsebina menic, ki jih je vpogledalo sodišče, saj mu jih sodišče ni vročilo. Vročilo mu je le izpodbijani sklep o izdaji predhodne odredbe, upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe ter sklep o izvršbi opr. št. VL 4062/2011. Ostalih dokazov, ki jih je upoštevalo pri odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe pa dolžniku sploh ni vročilo in se dolžnik do njih v nasprotju s 106. členom ZPP ni mogel izjaviti. Teh listin mu še vedno ni vročilo. Dolžnik se tako niti v ugovoru zoper sklep o izdaji predhodne odredbe, niti v tej pritožbi ne more izjasniti glede listin, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izdaji predhodne odredbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka in kršitev 5. člena ZPP, po katerem mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje dolžnika, ker naj to ne bi pripomoglo k večji razjasnitvi dejanskega stanja, pri tem pa spregledalo dolžnikove navedbe, da je možno, da so sporne menice ponarejene in da nima nobene obveznosti do upnika, kar je ena od bistvenih okoliščin v tej zadevi, zato bi bilo bistveno dolžnika o tem zaslišati. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena in sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Z navedenim ravnanjem je sodišče kršilo ustavni pravici dolžnika do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva ter izkazalo svojo pristranskost. Končno pa navaja še, da sklepa o izvršbi, ki je bil na podlagi ugovora dolžnika razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj in je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ni možno šteti za odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, kakor tudi ne za odločbo v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ in bi bilo treba ugovoru dolžnika zoper sklep o izdaji predhodne odredbe ugoditi, predhodno odredbo razveljaviti in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrniti, kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Ip 226/2009 z dne 19. 5. 2009. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora. Opozarja na 239. člen ZIZ, po katerem se določbe ZIZ o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu zakona, ki govori o zavarovanju, drugače določeno. O predlogu za izdajo predhodne odredbe se odloča tako, da sodišče presoja zgolj predlog za izdajo predhodne odredbe in če iz njega sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo predhodne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, predlogu ugodi in izda sklep. Gre za enostranski postopek in sodelovanje dolžnika v njem ni. Meni, da sodišče ni naredilo nobene postopkovne kršitve. Navaja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo predhodne odredbe v skladu z 257. in prvim odstavkom 258. člena ZIZ. Dodaja še, da je dolžnik sam podpisal menice ter jih izročil upniku, ob tem pa mu izročil tudi tri menične izjave, ki se nahajajo v spisu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ). Ob številnih pritožbenih razlogih se je ob uporabi prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, opredelilo le do razlogov, ki so bili za odločitev odločilni.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (v nadaljevanju: nevarnost). Ta nevarnost pa se domneva, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira, med drugim, na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor (2. alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, pred uveljavitvijo ZIZ-I (16. 4. 2011) pa 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ).

7. V odločbi opr. št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, s katero je bil sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Ip 226/2009 z dne 19. 5. 2009 spremenjen, je Vrhovno sodišče RS že pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali se sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, ki je bil zaradi vloženega ugovora razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter opravljena izvršilna dejanja, šteje za odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ. Ker dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni razveljavljen, le pravnomočen ni postal, gre še vedno za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Če je ta izdana na podlagi menice, pa je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, saj gre v takem primeru glede na 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ (po uveljavitvi ZIZ-I (16. 4. 2011) 2. alineja 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ) za neizpodbitno izkazano nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zmotno je tako stališče pritožbe, da sklep o izvršbi na podlagi menice, ki je podlaga predlogu za izdajo predhodne odredbe, zaradi tega, ker je bil na podlagi ugovora dolžnika razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj in je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ne predstavlja odločbe v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ in 2. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

8. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da bi že zaradi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, da menica ni verodostojna listina, upnik moral izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in da torej domneva iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v takem primeru ne velja. Odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 129/2009, na katero se pritožnik sklicuje v podporo svojemu stališču, podlage za tak zaključek ne daje. V njej je sodišče zapisalo, da bi bilo ob tem, da po uveljavitvi novele ZIZ-E izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi menice le na podlagi trditve o njenem obstoju, ne pa na podlagi same menice, glede na ugovor zoper sklep o izvršbi, da menica ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino, treba dopustiti širšo presojo o tem, ali ta domneva res obstaja - torej, ali je bil sklep o izvršbi res izdan na podlagi menice, in ne, da v takem primeru domneve ni. Šele, če bo sodišče ugotovilo, da menica ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino, sklep o izvršbi ne bo izpolnjeval pogojev po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ in v takem primeru domneva ne bo veljala, upnik pa bo moral izkazati za verjetno nevarnost (prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ip 433/2010 z dne 27. 1. 2011).

9. Nadalje je zmotno pritožbeno stališče, da bi moral upnik že v predlogu za izdajo predhodne odredbe dokazati obstoj predpostavk za izdajo predhodne odredbe. Upnik je v predlogu navedel, da izdajo predhodne odredbe predlaga na podlagi sklepa o izvršbi VL4062/2011 z dne 17. 1. 2011, izdanega na podlagi menice, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor in tako zatrjeval obstoj take odločbe, za katero se nevarnost domneva. Gre za dejstva, ki jih je upnik v predlogu zatrjeval in je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče ta dejstva ugotavljalo po uradni dolžnosti. S temi trditvami je tudi (že) zadostil pogojem za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. in 2. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. V skladu z določbo 239. člena ZIZ se določbe ZIZ o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu zakona, ki govori o zavarovanju, drugače določeno. Ker sodišče izda predhodno odredbo na podlagi še ne izvršljive odločbe, kakršen je tudi sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, zoper katerega je bil vložen pravočasen ugovor, gre takšno odločbo obravnavati kot izvršilni naslov (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 726/2004). Tega pa v skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ, ki ureja obvezno vsebino predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, upniku k predlogu za izvršbo, v zvezi z 239. členom ZIZ pa tudi k predlogu za izdajo predhodne odredbe, ni treba priložiti. Določbe o pogojih za izdajo predhodne odredbe določbi iz petega dostavka 40. člena ZIZ namreč ne nasprotujejo. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ mora upnik izkazati za verjetno, in torej v tem delu podati tako trditveno kot dokazno podlago, (le) nevarnost, kadar se ta ne domneva, česar za odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ne predpisuje in tako v tem delu določilu petega odstavka 40. člena ZIZ ne nasprotuje. Glede obstoja sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi menice, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe svojo odločitev opre le na trditve upnika iz predloga (smiselna uporaba drugega odstavka 44. člena ZIZ). Dejstvo, da upnik sam k predlogu dokazov za obstoj „izvršilnega naslova“ ni predložil, tako za izdajo predhodne odredbe ni relevantno.

10. Predlog, h kateremu izvršilni naslov ni priložen, vsebuje pa vso potrebno trditveno podlago, ni nepopoln in sodišče prve stopnje res ni imelo podlage za uporabo 108. člena in 286.a člena ZPP. ZIZ obvezno vsebino predloga v celoti ureja, zato smiselna uporaba določb ZPP glede na določbo 15. člena ZIZ ne pride v poštev. Vendar pa ta kršitev, ki bi jo sicer bilo mogoče opredeliti kvečjemu kot relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvez is 15. členom ZIZ), saj je ZPP ne uvršča med taksativno navedene absolutne bistvene kršitve postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), in dejstvo, da je sodišče pri presoji predloga tako pridobljene listine upoštevalo kot dokaz, na pravilnost in zakonitost odločitve o izdaji predhodne odredbe ne vpliva, saj so zadostovale že trditve upnika iz predloga za izdajo predhodne odredbe. Upnik k predlogu za izdajo predhodne odredbe, ki ga opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, zoper katerega je bil vložen pravočasen ugovor, ni bil dolžan priložiti nobenih dokazil, saj preverjanje resničnosti njegovih navedb za odločanje o predlogu ni potrebno. Šele ob ugovoru dolžnika, da zoper sklep o izvršbi ni bil vložen pravočasen ugovor (tega dolžnik ne trdi) ali, da sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi menice (če je to dolžnik uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi), je upnik dolžan v odgovoru na ugovor dolžan predložiti dokaze, na katere je opiral svoj predlog (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Da upniku menic k predlogu za izdajo predhodne odredbe ni treba priložiti, izhaja tudi razlogov Vrhovnega sodišče RS v odločbi III Ips 129/2009 z dne 9. 2. 2010, kje se je to opredelilo, da upniku v postopku izdaje predhodne odredbe ni treba dokazovati, da sklep o izvršbi temelji na menici, ki je verodostojna listina, če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi menice ni ugovarjal, da menica, na katero se je skliceval upnik, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina, zaradi česar tudi ni bilo pomembno, da upnik v postopku zavarovanja ni predložil protesta menice, kar je sicer pogoj, da je menica verodostojna listina. Iz tega sledi, da bo moral upnik zaradi uvedbe elektronskega vlaganja predlogov za izvršbo, h kateremu verodostojne listine ni treba priložiti, kadar bo dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdil, da verodostojna listina ne obstaja, obstoj take listine moral dokazati v postopku izdaje predhodne odredbe. To pa, glede na določbo sedmega odstavka 40. člena ZIZ in drugega odstavka 58. člena ZIZ, šele v odgovoru na ugovor dolžnika.

11. Ker pa je po (nepotrebnem) pozivu sodišča upnik menice in menične izjave predložil, je utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati ali predložene menice res izpolnjujejo pogoje za verodostojno listino in ali iz njih izhaja menična zaveza dolžnika. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je to zavzelo v sklepu II Ips 433/2010 z dne 27. 1. 2011, predložena menica, s katero sodišče razpolaga že ob odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe, četudi dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi menici ni nasprotoval, sodišču omogoča preizkus, ali je bil sklep o izvršbi res izdan na podlagi menice. Ker gre za materialno pravno presojo ali predložena listina izpolnjuje pogoje za verodostojno listino – menico, in v zvezi s tem presojo, ali so podane vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ, mora ta preizkus sodišče opraviti po uradni dolžnosti, tudi brez ugovora dolžnika. V takem primeru tako sploh ni relevantno, ali se je dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi skliceval na to, da menice ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino. Ker je sodišče prve stopnje razpolagalo z menicami, bi moralo to materialno pravno presojo tudi opraviti. Ker tega zaradi zmotnega materialnopravanega stališča, da te presoje ni dolžno opraviti (protispisne so pritožbene trditve, da se sodišče so trditev dolžnika glede ne obstoja menic ni opredelilo), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pritožba tudi uveljavlja, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi dolžnika iz tega razloga ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o ugovoru (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi zagotovitve dolžnikove možnosti izjave bo moralo sodišče prve stopnje, kot to utemeljeno opozarja pritožba in na kar je dolžnik opozoril že v ugovoru, pred ponovnim odločanjem dolžniku vročiti tudi listine, ki so za odločitev o ugovoru dolžnika relevantne in mu dati možnost opredelitve do njih (5. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o ostroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.