Jedro

Zgolj logično sklepanje, da obdolženi po predhodnem dogovoru z neidentificiranimi storilci prevoz desetih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, ni opravil brezplačno, ne more vzdržati kot zadostna podlaga za obsodilno sodbo, ki je na tej točki ostala brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem prezrlo v izreku inkriminirano sostorilstvo obdolženega s predhodno dogovorjenimi neidentificiranimi storilci (na podlagi drugega odstavka 20. člena KZ-1), torej odločilno dejstvo, ki se nanaša na predmet obtožbe in mora biti skladno določbi šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP navedeno v obrazložitvi pisno izdelane sodbe, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predlogu obrambe po izločitvi dokazov, podanem v sklopu predobravnavnega naroka, bi moral predsednik senata odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri bi (še pred začetkom glavne obravnave) odločalo pritožbeno sodišče. Z izkazano ignoranco do obrambnega izločitvenega predloga je torej prvostopenjsko sodišče obdolženega prikrajšalo za (vmesno) uveljavljanje pravnega sredstva in tozadevno sprejeto instančno odločitev.

Izrek

Pritožbama obdolženega A. A. in njegove zagovornice se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 49507/2021 z dne 11. 7. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta zapora in denarno kazen v skupni višini 1.500,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi stransko kazen, izgon tujca iz države za čas štirih let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 13. 9. 2021 od 12.22 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo še, da obremenjujejo stroški in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice obdolženega, proračun. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Samsung.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornica, iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve človekovih pravic, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni; in

- obdolženi, smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve človekovih pravic, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in ga obtožbe oprosti oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je dne 21. 12. 2022 opravilo javno sejo, katere so se udeležili uvodoma navedeni procesni udeleženci.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Zagovornica obdolženega (sicer pod nepravilnim zatrjevanjem kršitve materialnega prava) uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Kritizira namreč prepričanost prvostopenjskega sodišča, da se je obdolženi dogovoril za plačilo, saj ni logično, da bi tak prevoz opravil brezplačno. Po prepričanju obrambe se sodišče v kazenskem postopku ne more zadovoljiti s sklicevanjem na logiko, temveč mora biti obdolženemu kaznivo dejanje dokazano, vključno z vsemi zakonskimi znaki. Zakonski znak kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je prejem plačila. Kot je to razvidno iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ta zakonski znak obdolženemu ni dokazan. V zvezi s tem pritožba izpostavlja izpoved policista B. B., ki je na glavni obravnavi dne 10. 3. 2022 na vprašanje, ali so bili najdeni kakšni dokazi, da je obdolženi prejel plačilo za prevoz oseb, povedal, da ne. Obenem pa zagovornica obdolženega opozarja, da v spisovnem gradivu ni mogoče zaslediti indica, da naj bi obdolženi prejel plačilo ali da bi se plačilo dogovarjal. 6. Ugotovljeno pomanjkljivost v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pripoznava tudi pritožbeno sodišče. Pritrditi je namreč na prvostopenjsko sodišče naslovljenemu očitku, da zgolj logično sklepanje, da obdolženi po predhodnem dogovoru z neidentificiranimi storilci prevoz desetih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, ni opravil brezplačno, ne more vzdržati kot zadostna podlaga za obsodilno sodbo, ki je na tej točki ostala brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem prezrlo v izreku inkriminirano sostorilstvo obdolženega s predhodno dogovorjenimi neidentificiranimi storilci (na podlagi drugega odstavka 20. člena KZ-1), torej odločilno dejstvo, ki se nanaša na predmet obtožbe in mora biti skladno določbi šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP navedeno v obrazložitvi pisno izdelane sodbe, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da navkljub urgenci zagovornice z dne 30. 3. 2022 ni odločilo o že v okviru predobravnavnega naroka podani zahtevi za izločitev dokazov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolženi je namreč po zagovornici dne 10. 2. 2022 zahteval, da iz sodnega spisa izloči vse zatrjevane nezakonite dokaze, predvsem uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 13. 9. 2021 (l. št. 29), poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 4. 11. 2021 (l. št. 378-381), zapisnik o zaslišanju priče C. C. z dne 13. 9. 2021 in dokaze, pridobljene na podlagi tega nezakonito pridobljenega dokaza. Iz podrobnih pritožbenih izvajanj izhaja graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravice obrambe do pravnega sredstva, saj glede predlagane izločitve dokazov ni izdalo sklepa, niti se ni do zahteve obrambe za izločitev dokazov opredelilo v izpodbijani sodbi, ki je tako v tem delu popolnoma neobrazložena, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. S stališči pritožnikov se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je ravnanje prvostopenjskega sodišča s tem, ko je povsem prezrlo sprejeti odločitev o predlagani zahtevi obrambe za izločitev prej taksativno naštetih dokazov, nepravilno. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nasprotno pa se je sodišče prve stopnje skozi obrazložitev na dokaze, ki so bili že v okviru predobravnavega naroka s pisno predstavljenimi argumenti predlagani za izločitev (l. št. 579, 581-583), celo izrecno oprlo, s tem, ko je iz vidika materialne relevance ovrednotilo izpoved C. C. in poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. V takšnem ravnanju prvostopenjskega sodišča, ko torej o predlogu za izločitev dokazov ni odločilo niti v okviru 285.e člena ZKP, niti četrtega odstavka 340. člena ZKP, je tako prepoznati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Pritožbeno sodišče iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov pripominja, da je pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov, tudi vprašanje pravilne sestave sodišča enakega pomena kot pri sojenju. Glede na dejstvo, da je zagovornica obdolženega konkretizirano in obrazloženo zahtevo za izločitev dokazov podala že v okviru predobravnavnega naroka, nato pa na izostalo odločitev pravilno opozarjala tudi tekom glavne obravnave, pritožbeno sodišče izpostavlja procesno posledico, nastalo glede na v ravnanju prvostopenjskega sodišča zaznano ignoranco obveznega razločevanja med pravico posameznika do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), katere uresničitvi so namenjena zakonska določila o sestavi sodišč in pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave). Prvi odstavek 285.e člena ZKP določa, da o predlogih obrambe za izločitev dokazov odloča predsednik senata. Vendar je to pooblastilo omejeno na odločanje v okviru predobravnavnega naroka in se ne razteza na poznejše faze kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo določbo 285.e člena ZKP, ki jasno zapoveduje, da o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. O predlogu obrambe po izločitvi dokazov, podanem v sklopu predobravnavnega naroka, bi moral predsednik senata odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri bi (še pred začetkom glavne obravnave) odločalo pritožbeno sodišče. Z izkazano ignoranco do obrambnega izločitvenega predloga je torej prvostopenjsko sodišče obdolženega prikrajšalo za (vmesno) uveljavljanje pravnega sredstva in tozadevno sprejeto instančno odločitev. Kasneje, v stadiju glavne obravnave, je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat oziroma v danem primeru predsednik senata, ki je obenem razpravljajoči sodnik posameznik, glede na to, da se je obdolženi na predobravnavnem naroku dne 10. 2. 2022 senatnemu sojenju odpovedal. Ker sta ustavni pravici iz 23. in 25. člena različni kategoriji, bi njuno medsebojno nadomeščanje lahko vodilo v situacijo, ko bi bila nepravilna sestava sodišča nerelevantna, saj bi bila ta kršitev sanirana že zgolj z abstraktno možnostjo vložitve pravnega sredstva. Nenazadnje postane odločitev razpravljajočega sodnika posameznika o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo.1 Vendar pa predsednik senata v okviru predobravnavnega naroka odločitve o zahtevi za izločitev dokazov ne sme avtomatično prepustiti razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku, ki (kasneje) odloča o glavni stvari, saj s tem bistveno krši določbe kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Oba pritožnika na sodišče prve stopnje naslovita vsebinsko enako grajo, da v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo, katere dokazne predloge obrambe je zavrnilo in zakaj. Obdolženi v laični pritožbi poudarja, da je v okviru sodnega postopka vlagal dokazne predloge in dokaze, ki so bili s strani sodišča prve stopnje izpuščeni, pri čemer pa razpravljajoči sodnik ni obrazložil, iz katerega razloga. V prvi vrsti pritožba izpostavlja izpoved tujca C. C. (zaslišanega v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, ko obdolženi še ni imel zagovornika), katerega neposredno zaslišanje je obdolženi predlagal že v okviru predobravnavnega naroka, pri izvedbi tega dokaznega predloga pa sta z zagovornico vztrajala tudi na glavni obravnavi dne 23. 5. 2022. Sodišče prve stopnje ga je na naroku dne 11. 7. 2022 zavrnilo zgolj s pravnim poukom, da je pritožba zoper sklep dovoljena v pritožbi zoper sodbo, vendar v izpodbijani sodbi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ni obrazložilo, s čimer je bila obravnavanemu procesnemu udeležencu odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva. Vsebinsko se je namreč nemogoče pritožiti zoper odločitev sodišča, ki ni obrazložena. Pritožba hkrati izraža prepričanje, da je navedena kršitev pravic obrambe vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pri čemer za zatrjevano predstavi obširne in v podrobnosti argumentirane razloge, jedro katerih je trditev, da gre za ključno pričo, ki naj bi v dvomljivih okoliščinah, na hodniku policijske postaje, obdolženega z besedo „driver“ prepoznala kot voznika desetih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Prvostopenjsko sodišče se nanjo sklicuje na več mestih obrazložitve, prav tako je ostale dokaze presojalo tudi iz vidika, ali sporno izjavo te priče potrjujejo, kar pomeni, da gre za dokaz, ki v pomembni meri predstavlja podlago za obsodilno sodbo. Zagovornica ob tem pojasni, da je poleg neposrednega zaslišanja C. C. obramba predlagala še druge dokaze, s katerimi si je prizadevala dokazati obdolženčevo nedolžnost in utemeljevati obstoj olajševalnih okoliščin. Pri tem izpostavi obsežno zdravstveno dokumentacijo, potrdilo o nekaznovanosti v D., vabilo sodišča na obravnavo zaradi razveze in dodelitve otroka, vpogled v potni list, dokumentacijo CSD, dva izpisa iz spletnega omrežja Facebook idr., ob čemer navaja, da je vse dokazne predloge sodišče zavrnilo, saj jih ne našteva med dokazi, ki jih je upoštevalo, vendar zavrnitve ni obrazložilo. V takšnem postopanju prvostopenjskega sodišča pritožba prepoznava kršitev pravic obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

11. Pritožnika imata prav. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve. Sodišče sme namreč posamezni dokazni predlog zavrniti le tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.2 Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov. Pri tem je na obrambi breme, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženega in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Pri tem mora biti obrazložitev zavrnitve posameznega dokaznega predloga notranje skladna in logično vzdržna.3 Sodišče je torej dolžno odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo za to upravičeni procesni udeleženci. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma razpravljajoči sodnik posameznik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov predlogom procesnih udeležencev ni ugodilo.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), saj se sodišče prve stopnje do potencialno pravno relevantnih dokaznih predlogov (v prilogah B11 do B14), ki jih je predlagala zagovornica na glavni obravnavi dne 11. 7. 2022, sploh ni opredelilo. Tako so ostali razlogi za njihovo neizvedbo v okviru neposrednega dokaznega postopka povsem neobrazloženi tudi v izpodbijani prvostopenjski sodbi. Posledično je pritrditi pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbah uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Je pa prvostopenjsko sodišče na naroku dne 11. 7. 2022 odločilo o večkrat podanem dokaznem predlogu po neposrednem zaslišanju priče C. C., vendar so v izpodbijani sodbi izostali razlogi za sprejeto procesno odločitev. Tako je zagovornici v trditvi, iz razloga, ker sodišče sprejetega sklepa o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni obrazložilo, obdolženemu odvzelo možnost učinkovitega pravnega sredstva, pritrditi. V danem primeru namreč ne gre zanemariti dejstva, da je obdolženi tujec, državljan D., ki je o pravici do zagovornika v okviru nujnih preiskovalnih dejanj sicer bil formalno poučen o pravici do zagovornika in je nedvomno na policijski postaji iz lastnega podpisal izjavo, da na zaslišanju ključne obremenilne priče C. C. ne želi biti prisoten, vendar pa pravilno izpostavlja zagovornica, da se ob tem izpostavlja vprašanje, ali je tedaj bil prava nevešč laik, s tolmačko v času razgovora s policistom povezan zgolj preko telefona, dejansko seznanjen o pomenu tega zaslišanja in njegovih pravicah v zvezi s tem. Ker obdolženemu ob navzočnosti kvalificirane obrambe, torej njegove zagovornice, ni bila dana možnost zaslišati ključne obremenilne priče C. C., niti mu postavljati vprašanja ali dajati pripombe na njegovo izpovedbo, je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do zaslišanja obremenilne priče, kar vse je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).5

13. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo, kar pomeni ponovno skrbno presojo in oceno vseh izvedenih dokazov ter obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP. Pri tem bo skrbno pretehtalo in kritično presodilo tudi ostale navedbe pritožnikov, ki gredo v smeri graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (še zlasti v zvezi s kritiziranjem okoliščin v okviru policijskega postopka opravljene prepoznave voznika), s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi ni moglo ukvarjati, za tem pa bo o zadevi vnovič odločilo. To bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o inkriminiranem še ni zavzel stališča. 14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4778/2016 z dne 13. 6. 2019. 2 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020. 3 Enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017. 4 Smiselno enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019. 5 Enako stališče zavzeto v VSL Sklepu III Kp 42197/2020 z dne 12. 5. 2021.