Jedro

Kolektivna pogodba javnega zavoda v 124. členu določa, da delavcu pripada nagrada ob delovnih jubilejih, med drugim tudi za stalnost v javnem zavodu, in sicer v višini 150 % izhodiščne bruto plače v javnem zavodu. Ta je bila opredeljena v prvem odstavku 100. člena kolektivne pogodbe kot najnižja plača za I. tarifni razred, višina pa je bila določena v drugem odstavku 105. člena kolektivne pogodbe. Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija je v 10. členu določil, da z dnem uveljavitve tega aneksa, tj. z dnem 9. 7. 2008, prenehata veljati določbi 100. in 105. člena kolektivne pogodbe. Ni pa razveljavil določbe 124. člena kolektivne pogodbe, ki kot osnovo za odmero jubilejne nagrade za stalnost izrecno in jasno določa izhodiščno bruto plačo v javnem zavodu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko jubilejne nagrade za stalnost v znesku 240,02 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do plačila, zahtevek za izplačilo konkretnega neto zneska 145,71 EUR pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 349,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del I. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tj. bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Kolektivne pogodbe javnega zavoda ... Slovenija, Aneksa h Kolektivni pogodbi JZ RTVS z dne 1. 7. 2008 in ZSPJS. Tožena stranka je morala po prehodu v nov sistem plač v javnem sektorju opustiti dotedanji sistem obračunavanja jubilejne nagrade na podlagi izhodiščne plače v javnem zavodu. Z Aneksom h Kolektivni pogodbi JZ RTVS, ki je začel veljati 9. 7. 2008, so prenehale veljati določbe kolektivne pogodbe, ki določajo višino izhodiščne plače pri toženi stranki. Zato po navedenem datumu ni bilo več pravne podlage za uporabo zneska izhodiščne bruto plače v javnem zavodu pri izplačilu nagrade za stalnost. Tožena stranka trdi, da ji ni preostalo drugega, kot da za obračun nagrade za stalnost uporabi znesek izhodiščne plače za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred iz 23. člena ZSPJS-I v višini 248,72 EUR, saj je le navedena prehodna določba omogočala izplačilo jubilejne nagrade za stalnost. Ker je tožena stranka pravilno obračunala jubilejno nagrado za stalnost in jo tožniku tudi izplačala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožena stranka meni, da jubilejne nagrade za stalnost po prehodu v nov plačni sistem ni bilo več mogoče izplačati na osnovi izhodiščne bruto plače v javnem zavodu. Z določbo 10. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi JZ RTVS sta prenehali veljati določbi 100. in 105. člena kolektivne pogodbe, ki sta določali višino izhodiščne bruto plače v javnem zavodu. Vsebina 124. člena Kolektivne pogodbe JZ ... je neposredno vezana na veljavnost 100. in 105. člena te kolektivne pogodbe. Ker je sodišče uporabilo določbi 100. in 105. člena Kolektivne pogodbe JZ ... oziroma zadnjo določeno izhodiščno plačo v javnem zavodu ob prehodu v nov plačni sistem, čeprav sta prenehali veljati 9. 7. 2008, je kršilo določbo 10. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi JZ RTVS. Tudi Računsko sodišče RS je v odgovoru z dne 1. 8. 2014 pritrdilo stališču tožene stranke, da zaradi razveljavitve 105. člena Kolektivne pogodbe JZ ... ni več pravne podlage za obračun jubilejnih nagrad na način, ki je bil v veljavi pred vstopom v nov plačni sistem.

Po stališču tožene stranke je sodišče s tem, ko je kot osnovo za odmero jubilejne nagrade za stalnost upoštevalo izhodiščno plačo v javnem zavodu, preseglo okvir in namen kolektivne pogodbe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Glede na to, da je v obrazložitvi najprej navedlo, da nov plačni sistem pojma izhodiščna plača ne pozna, nato pa se je postavilo na stališče, da je pri obračunu jubilejne nagrade potrebno upoštevati zadnjo izhodiščno plačo, ki je veljala pred prehodom v nov plačni sistem, so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je po mnenju tožene stranke podana tudi zato, ker se sodišče ni posebej opredelilo do mnenja Računskega sodišča in zakonitosti izplačevanja javnih sredstev s strani tožene stranke kot proračunskega uporabnika. Meni, da se z odločitvijo sodišča nalaga toženi stranki nezakonito razpolaganje z javnimi sredstvi, zlasti ker nasprotuje mnenju Računskega sodišča, ki je pristojno za nadzor javne porabe pri uporabnikih javnih sredstev.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka. V tem sporu je tožnik poleg obračuna nagrade v bruto znesku 240,02 EUR zahteval tudi izplačilo konkretnega neto zneska 145,71 EUR. Ker je sodišče zahtevek za izplačilo neto zneska zavrnilo, neuspeh tožnika v tem sporu ni sorazmerno majhen. Zato bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z neupoštevanjem mnenja Računskega sodišča in vprašanjem zakonitosti porabe javnih sredstev, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev uveljavlja nestrinjanje z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporna višina jubilejne nagrade za stalnost, do katere je tožnik upravičen za 20 let delovne dobe pri toženi stranki. Tožena stranka je tožniku izplačala jubilejno nagrado za stalnost ob upoštevanju izhodiščne bruto plače za negospodarske dejavnosti za I. tarifni razred, ki je bila določena v 23. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 58/2008 - ZSPJS-I) v višini 248,72 EUR bruto. Tožnik je s tožbo zahteval izplačilo razlike tako, da se kot osnova za odmero jubilejne nagrade za stalnost namesto navedene plače upošteva izhodiščna bruto plača (za I. tarifni razred) v javnem zavodu v znesku 408,73 EUR, ki se je skladno s četrtim odstavkom 49.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) uporabljala tudi kot osnova ob prevedbi tožnikove plače v letu 2008. 8. Kolektivna pogodba javnega zavoda ... (v nadaljevanju: kolektivna pogodba) v 124. členu določa, da delavcu pripada nagrada ob delovnih jubilejih, med drugim tudi za stalnost v javnem zavodu, in sicer v višini 150 % izhodiščne bruto plače v javnem zavodu. Ta je bila opredeljena v prvem odstavku 100. člena kolektivne pogodbe kot najnižja plača za I. tarifni razred, višina pa je bila določena v drugem odstavku 105. člena kolektivne pogodbe. Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008 - v nadaljevanju: Aneks) je v 10. členu določil, da z dnem uveljavitve tega aneksa, tj. z dnem 9. 7. 2008, prenehata veljati določbi 100. in 105. člena kolektivne pogodbe. Ni pa razveljavil določbe 124. člena kolektivne pogodbe, ki kot osnovo za odmero jubilejne nagrade za stalnost izrecno in jasno določa izhodiščno bruto plačo v javnem zavodu.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do jubilejne nagrade za stalnost ob upoštevanju izhodiščne bruto plače v javnem zavodu v višini 408,73 EUR bruto, ker je morala po uveljavitvi sistema plač v javnem sektorju v letu 2008 opustiti obračun na podlagi izhodiščne plače. Delodajalec je dolžan upoštevati vsa določila kolektivne pogodbe, ki ga zavezuje, torej tudi 124. člen kolektivne pogodbe. Dejstvo, da je v določbi uporabljen pojem izhodiščne plače v javnem zavodu, ki ga veljavni predpisi o sistemu plač v javnem sektorju ne uporabljajo, ne pomeni, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade na tej podlagi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti pri toženi stranki nikoli ni uporabljala, temveč izključno le izhodiščna plača v javnem zavodu. Tudi ob prevedbi osnovne plače javnih uslužbencev in njeni uvrstitvi v plačni razred po 49.a členu ZSPJS se pri toženi stranki ni upoštevala izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti, temveč izhodiščna plača v javnem zavodu. Zato ni nobenega utemeljenega razloga, da bi se pri izplačilu jubilejne nagrade za stalnost v septembru 2011 uporabljala izhodiščna bruto plača za negospodarske dejavnosti.

10. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da je po uveljavitvi sistema plač v javnem sektorju določba 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 58/2008 - ZSPJS-I) v višini 248,72 EUR bruto pravna podlaga za obračun jubilejne nagrade za stalnost. Določitev nominalnega zneska izhodiščne bruto plače za negospodarske dejavnosti po tej določbi je bila namenjena izključno prevedbi plač javnih uslužbencev, za katere se je uporabljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ob prvem obračunu plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju. Ne nazadnje to potrjuje tudi mnenje Računskega sodišča z dne 1. 8. 2014, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Iz mnenja namreč izhaja, da je po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju prehodna določba 23. člena ZSPJS-I postala brezpredmetna. V prehodni določbi ZSPJS-I in v določbi 124. člena Kolektivne pogodbe javnega zavoda ... torej ni pravne podlage, da bi se pri izplačilu jubilejne nagrade za stalnost kot osnova upoštevala izhodiščna plača za negospodarske dejavnosti.

11. Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti opredelitve in višine izhodiščne bruto plače v javnem zavodu v korist delavca pravilno upoštevalo izhodiščno bruto plačo v višini 408,73 EUR bruto, ki se je uporabljala pri toženi stranki. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da bi takšna razlaga spremenila vsebino in namen 10. člena Aneksa h kolektivni pogodbi tožene stranke. Ne gre za prekoračitev vsebine kolektivne pogodbe tožene stranke, temveč zgolj za napolnitev pojma „izhodiščna bruto plača v javnem zavodu“. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo vtoževani znesek razlike v višini jubilejne nagrade ob upoštevanju izhodiščne bruto plače pri toženi stranki, ima podlago v 124. členu kolektivne pogodbe. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nezakonito razpolaganje z javnimi sredstvi.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede odločitve o pravdnih stroških v višini 349,04 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Pritrditi je potrebno presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom denarnega zahtevka, tj. glede plačila neto zneska, ki pa je vsebovan v večjem, bruto dosojenem znesku, ter da v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. ter prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).