Jedro

Po naravi stvari je jasno, da nepremičnin, ki so že prešle v last Republike Slovenije, ni mogoče ponovno odvzeti pravnemu nasledniku razlaščenca, poleg tega tožnica za tak zahtevek glede na navedeno niti nima pravnega interesa. Pri tem je nepomembno, na kakšni podlagi so navedene nepremičnine prešle v last Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano 1. točko v uvodu navedene odločbe zavrnil tožničino zahtevo za razlastitev idealnih deležev tam navedenih nepremičnin v k.o. ... zoper razlastitvenega zavezanca A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), z izpodbijano 3. točko izreka pa je odločil, da se po pravnomočnosti te odločbe izbriše zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi pri nepremičninah iz 1. točke izreka. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 15. 9. 2015 vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin, in sicer za premoženjskopravno ureditev rekonstruiranega odseka ceste G1-10/295 Trzin - Črnuče. 2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v nepravdni zadevi predlagateljice Republike Slovenije zoper nasprotne udeležence B.B., A.A. in C.C., zaradi postopka razlastitve, s sklepom opr. št. N 57/99 z dne 19. 10. 1999, ki je postal pravnomočen 25. 10. 2000, že odločilo, da se B.B. odvzame lastninska pravica v korist Republike Slovenije na predmetnih nepremičninah. Iz navedenega sklepa izhaja, da je bil izdan na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G 10 (M10) na odseku Depala vas - Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju Uredba). Pravnomočni sklep sodišča je bil delno vpisan v zemljiško knjigo, ni pa bil izveden vpis razlastitve deleža navedenih nepremičnin, katerih lastnik je bil pred razlastitvijo B.B. Ugotavlja, da tožnica zahteva razlastitev istih nepremičnin, kot so bile s pravnomočnim sklepom sodišča B.B. že razlaščene na podlagi istega predpisa, to je Uredbe. Sklicuje se na prvi odstavek 103. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), po katerem razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi in ugotavlja, da je Republika Slovenija pridobila lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice, tožnica pa ne zatrjuje, da bi bil naveden sklep razveljavljen. Zato toženka o razlastitvi navedenih zemljišč ne more več odločati v skladu s 129. členom ZUP.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot pravilno ocenjuje ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnica v predmetnem postopku zahteva razlastitev (idealnih deležev) istih nepremičnin, ki so bile že razlaščene s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 57/99 z dne 19. 10. 1999, torej gre za isto dejansko podlago zahteve za razlastitev, razlastitev pa se zahteva tudi na podlagi istega lokacijskega načrta, to je na podlagi Uredbe. Zavrnitev zahteve na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilna, na kar ne more vplivati dejstvo, da je bil del nepremičnine razlaščen zavezančevemu pravnemu predniku in da tožnica v predmetnem postopku kot pravno podlago navaja ZJC-B, saj 129. člen ZUP iste pravne podlage niti ne zahteva. Izpolnjeni morajo biti pogoji, da gre za isto upravno zadevo, da je že voden oziroma pravnomočno zaključen upravni ali sodni postopek in da je stranka pridobila kakšno pravico ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi po presoji drugostopenjskega organa izpolnjeno. Pojasnjuje, da ima v obravnavanem primeru zavrnitev zahteve enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je toženka vsebinsko oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki pa je podlaga za zavrženje zahteve in ne za njeno zavrnitev. Ponavlja, da je predmetno zahtevo za razlastitev vložena na pravni podlagi iz 19. člena ZJC-B. Navedeno pomeni, da gre za drugo upravno zadevo. Pojasnjuje, da ZJC-B predpisuje povsem druge pogoje za razlastitev nepremičnine in navaja, da so bile s sodno odločbo o razlastitvi „naložene obveznosti glede razlastitve B.B. za deleže, katerih razlastitev se zahteva v tem postopku od razlastitvenega zavezanca A.A.“. Drugače povedano stranki, razlastitvenemu zavezancu v tem postopku, A.A., s pravnomočno odločbo v sodnem postopku ni bila naložena nobena obveznost ali pravica glede razlastitve solastninskih deležev, ki so predmet tega postopka. Poleg tega tožnica poudarja, da gre v tem postopku za deleže na parcelah, ki niso identične parcelam, navedenih v sodni odločbi. Zato meni, da gre za drugo upravno zadevo in za drugo stranko, ki ji na deležu na parcelah, ki so predmet tega postopka, ni bila še v nobenem niti sodnem, niti upravnem postopku pravnomočno naložena kakršnakoli obveznost ali priznana kakšna pravica. Predlaga, da sodišče odpravi 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter odloči o stroških postopka skladno z zakonom.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da so bile nepremičnine, katerih razlastitev tožnica predlaga v tem postopku, že predmet razlastitve, končane s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 57/99 z dne 19. 10. 1999. Tožnica tej ugotovitvi, na kateri izpodbijana odločba temelji, izrecno ne oporeka, v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa celo sama navede, da drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da so bila zemljišča, ki so predmet postopka, že enkrat razlaščena s sodnim sklepom.

7. Glede na takšno nesporno dejstvo pa je po presoji sodišča pravilna presoja toženke, da že razlaščenih zemljišč ni mogoče razlastiti še enkrat. Pravilno je tudi sklicevanje prvostopenjskega organa na 129. člen ZUP. Toženka se sicer smiselno sklicuje na 4. točko prvega odstavka te določbe, ki določa, da organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Sodišče ugotavlja, da bi glede na nesporno dejstvo, da so bile nepremičnine, katerih razlastitev tožnica predlaga v tem postopku, že predmet razlastitve, končane s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerega je Republika Slovenija postala lastnica navedenih nepremičnin, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, sicer pravilnejše sklicevanje na 2. točko prvega odstavka navedene določbe, ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, kar pa v obravnavanem primeru ni vplivalo na odločitev. Prvostopenjski organ je predlog ob sklicevanju na navedeno določbo sicer zavrnil, namesto zavrgel, kar je utemeljil s tem, da je uvedel postopek ter ugotavljal dejansko stanje in opravil dve ustni obravnavi, kar pa v obravnavnem primeru tudi po presoji sodišča ni vplivalo na tožničina pravice ali pravne koristi. Navedeno je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, ki je v odločbi navedel, da ima zavrnitev tožničine zahteve v obravnavnem primeru za tožnico enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Tožnica zgolj navaja, da je zavrnitev zahteve namesto njenega zavrženja nepravilna, kako naj bi navedena nepravilnost vplivala na njene pravice ali pravne koristi, pa ne pojasni.

8. Pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, na kateri izpodbijana odločba temelji, da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi, saj tako določa prvi odstavek 103. člena ZUreP-1, kar pomeni, da so predmetne nepremičnine s pravnomočnostjo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 10. 1999, to je dne 25. 10. 2000, postale last Republike Slovenije, torej je bilo s pravnomočnostjo tega sklepa že vzpostavljeno lastninskopravno razmerje, v katerega je mogoče poseči le z uporabo izrednih pravnih sredstev. Po naravi stvari pa je jasno, da nepremičnin, ki so že prešle v last Republike Slovenije, ni mogoče ponovno odvzeti pravnemu nasledniku razlaščenca, poleg tega tožnica za tak zahtevek glede na navedeno niti nima pravnega interesa. Pri tem je nepomembno, na kakšni podlagi so navedene nepremičnine so prešle v last Republike Slovenije. Če tožnica zemljiškoknjižnega stanja ni uredila skladno s sklepom o razlastitvi, pa ponovna razlastitev ni primerno pravno sredstvo za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Zato so brezpredmetne tožničine navedbe, da je zahteva za razlastitev vložena na drugi pravni podlagi, kot je bila zahteva, vložena leta 1999, in sicer na podlagi 19. člena ZJC-B in zoper drugega zavezanca (pravnega naslednika razlastitvenega zavezanca B.B. v prvotnem razlastitvenem postopku).

9. Povedano drugače, lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile že pravnomočno odvzete pravnemu predniku prizadete stranke v korist Republike Slovenije, na nobeni pravni podlagi in po nobenem postopku ni mogoče ponovno odvzeti prizadeti stranki iz razloga, ker je bilo s pravnomočnostjo sklepa že vzpostavljeno lastninskopravno razmerje, ki ga želi tožnica doseči v tem postopku, ne glede na drugačno zemljiškoknjižno stanje (po katerem je lastnik navedenih nepremičnin pravni naslednik razlastitvenega zavezanca). Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati, da so navedene nepremičnine sedaj drugače poimenovane, tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi z vpisom pravnega naslednika v zemljiško knjigo ta od tožnice spet pridobil lastninsko pravico na navedenih nepremičninah.

10. Sodišče zgolj pripominja, da zakon sicer varuje dobro vero tistega, ki se v pravnem prometu zanese na publicitetne znake, vendar gre v obravnavanem primeru za prehod lastninske pravice na podlagi dedovanja, pri čemer dedovanje pomeni obliko univerzalnega pravnega nasledstva, ki pomeni prehod vseh lastninskih in drugih premoženjskih pravic z umrle fizične osebe na njene dediče. V skladu z Zakonom o dedovanju (ZD) zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti, kar pomeni, da na dediče s trenutkom zapustnikove smrti preidejo premoženjske pravice, ki jih je imel zapustnik v času smrti. V obravnavnem primeru to pomeni, da ker pravni prednik prizadete stranke v času smrti lastninske pravice na predmetnih nepremičninah ni imel, saj so te, kot rečeno, s pravnomočnostjo sklepa sodišča prešle na tožnico, jih prizadeta stranka v tem upravnem sporu tudi ni mogla podedovati in je vpis prizadete stranke kot lastnika predmetnih nepremični v zemljiški knjigi napačen.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.