Jedro

Glede zmožnosti staršev, tudi potencialnih, velja, da jih je treba oceniti realno in pri določitvi višine preživninske obveznosti upoštevati, če starša boljših preživninskih možnosti ne moreta zagotoviti iz razlogov, na katere sama nimata vpliva.

Po stališču sodne prakse ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek, ki je bil družini odmerjen pred njenim razpadom, glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke in premoženje članov družine. To velja tudi v primerih, ko je premoženjsko stanje staršev zelo slabo in je po dosedanji sodni praksi otroški dodatek predstavljal korektiv slabšega premoženjskega stanja.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o določitvi preživnine (tč. I/3 izreka sodbe) in v odločitvi o stikih v delu, ko so ti določeni ob vikendih (druga alinea tč. I/4 izreka sodbe), v odločitvi o ugovoru zoper začasno odredbo (tč. II izreka sklepa) in v stroškovni odločitvi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zakonska zveza, ki sta jo sklenili pravdni stranki, razveže, da se njuna mladoletna otroka K., rojen ..., in D., rojen ..., zaupata v vzgojo in varstvo tožnici, toženec pa je za njuno preživljanje dolžan plačevati mesečno preživnino za vsakega v višini 150,00 EUR od dneva vložitve tožbe 13.12.2013 dalje. Višji preživninski zahtevek (do 250,00 EUR) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Razsodilo je še, da se stiki med otrokoma in tožencem izvajajo enkrat v tednu po vsakokratnem dogovoru med staršema, vsak drugi vikend, v času poletnih počitnic tako, da otroka preživita en teden nepretrgoma z očetom, s tem, da se starša o tem dogovorita najmanj dva tedna prej, v času ostalih počitnic in praznikov pa tako, da otroka preživita izmenično enkrat pri enem od staršev, drugič pri drugem, po vsakokratnem dogovoru med staršema in ob upoštevanju želja otrok. S sklepom je delno ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo in preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati za mladoletnega D., znižalo na 150,00 EUR (prej 175,00 EUR). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica s pritožbo izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega višjega preživninskega zahtevka. Navaja, da življenjski stroški vsakega od otrok zagotovo niso nižji od 400,00 EUR mesečno, sodišče pa je tudi breme preživljanja med starša napačno porazdelilo. Tožnica ima iz naslova skupnih dolgov višje kreditne obveznosti od toženca. Socialna pomoč ne zadošča niti za njeno lastno preživljanje. Toženec še vedno ne izvršuje stikov. Zaradi nizkih prejemkov je vse breme denarnega preživljanja otrok v obsegu, kolikor ni krito z otroškim dodatkom, dolžan kriti toženec, ki to ob svojih dohodkih zmore brez nevarnosti za lasten življenjski standard. Sodišče prve stopnje je sprejelo njeno izpoved, da tožnik poleg redne plače, ki mu je izplačevana uradno na bančni račun, prejema še del plače v gotovini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da preživnino zviša na zahtevanih 200,00 EUR mesečno za vsakega od otrok.

4. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o določitvi preživnine, stikov, odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo ter zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik je edini, ki je do sedaj preživljal svoje otroke in preživnino od razpada zveze redno plačeval. Kljub temu mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo naložilo, da je dolžan preživnino plačevati od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče ni ugotavljalo preživninskih potreb posameznega otroka, niti ni ugotavljalo kakšne so dejanske zmožnosti pravdnih strank za plačevanje preživnine. Sodišče bi moralo ugotoviti preživninske potrebe mladoletnih otrok, njihove lastne prihodke, razliko in pojasniti, kolikšen del razlike sta dolžni plačevati pravdni stranki. Ugotoviti bi moralo tudi pritožnikove prihodke, izdatke ter njegovo delovno sposobnost ter delovno sposobnost in dohodke tožnice. Predlog za izdajo začasne odredbe sploh ni bil sposoben za obravnavo, saj ne vsebuje vseh sestavin, ki jih mora imeti vsak izvršilni predlog. Ker sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja niti pravilno niti popolno, je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Sodišče premoženjskih zmožnosti tožnice sploh ni ugotavljalo. Prav tako ni upoštevalo vseh toženčevih izdatkov v zvezi s plačevanjem kreditov in dolgov, ki jih ima iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank. Upoštevalo je le obveznosti tožnice. Prav tako ni navedlo, v čem je pritožnikova ocena stroškov preživljanja mladoletnih otrok preskromna. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh dohodkov tožnice, saj je bilo ugotovljeno, da je tekom razveznega postopka ustvarjala prihodke. Nepravilno je upoštevalo tudi višino njegovih dohodkov, ki jih je izkazal s plačilnimi listami. Ugotovitev, da prejema poleg plače še zaslužek v kuverti, ne zdrži resne presoje. Gre za ugibanje, ki nima nobene opore v izvedenih dokazih. Ob slabi kupni moči prebivalstva tudi ni za pričakovati, da bi gostje puščali natakarjem napitnine. Stikov, kot jih je določilo prvostopenjsko sodišče, zaradi narave njegovega dela ni možno izvajati. Tako ne bodo mogli imeti stika vsak drugi vikend od petka do ponedeljka, saj je običajno večino leta vsak vikend v službi. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ni dal povoda za vložitev razvezne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo materialnopravno izhodišče za odločitev o določitvi preživnine, ki sta jo za mladoletna otroka dolžna kriti njuna starša. Po določilu 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Potrebe otroka zmožnosti staršev so vselej soodvisne. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju med vsemi tremi sklopi pravnorelevatnih dejstev (potrebe otroka, zmožnosti matere, zmožnosti očeta). V 129.a členu je določeno, katere stroške življenjskih potreb mora kriti preživnina. To so zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. V kakšni meri bo mogoče zadostiti potrebam otroka, je odvisno od zmožnosti staršev. Tako je treba najprej zagotoviti eksistenčne potrebe otroka, nato potrebe v zvezi z izobraževanjem, vzgojo, sledijo potrebe v zvezi z oddihom in razvedrilom. Nujnost njihove zadostitve torej pada od tistih najbolj nujnih življenjskih potreb do prostočasnih. Glede zmožnosti staršev, tudi potencialnih, pa velja, da jih je treba oceniti realno in pri določitvi višine preživninske obveznosti upoštevati, če starša boljših preživninskih možnosti ne moreta zagotoviti iz razlogov, na katere sama nimata vpliva.

7. Ne drži pritožbeni očitek tožnika, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo kakšne so dejanske preživninske potrebe posameznega od otrok. Res je sledilo tožbenim trditvam tožnice, ki pa jih je realno ocenilo na znesek 300,00 EUR za vsakega. Pritožbene trditve tožnice, da življenjski stroški vsakega od otrok zagotovo niso nižji od 400,00 EUR zaradi njene pavšalnosti ni mogoče preizkusiti. Pritrditi pa je treba pritožbenim očitkom obeh pravdnih strank, da ni mogoče preizkusiti odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša mladoletnih otrok. Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme med obe stranki porazdelilo tako, da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnih otrok plačevati po 150,00 EUR mesečno oziroma polovico ugotovljenih stroškov, drugo polovico pa naj bi zagotovila tožnica, ki je sicer brezposelna, pretežno iz naslova otroškega dodatka. Pritrditi je treba tudi toženčevemu pritožbenemu očitku, da ni mogoče preizkusiti dejanskega zaključka prvostopenjskega sodišča, da zasluži več kot to izkazujejo plačilne liste oziroma da del zaslužka prejema tudi na roke. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih okoliščin (indicev), ki bi kazale na tak zaključek. Po drugi strani pa ni sledilo toženčevim trditvam, da tožnica dela na črno. Tožnica je sama navajala, da mora vsak mesec iz naslova kredita za hišo plačevati 354,00 EUR, poleg tega pa ima tudi 89,00 EUR kratkoročnega kredita ter 700,00 EUR dolga iz kartice. Ob vsem tem pa je opredelila tudi stroške avtomobila. Po drugi strani sodišče v okviru ugotavljanja tožničine zmožnosti za preživljanje mladoletnih otrok ni ugotavljalo njene delovne in zaposlitvene zmožnosti. Končno pa je svojo odločitev oprlo na zaključek, da tožnica prejema otroški dodatek (240,00), iz katerega se bodo krile preživninske potrebe mladoletnih otrok. Pri tem je treba opozoriti na stališče sodne prakse, po katerem ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev, upošteva otroški dodatek, ki je bil družini odmerjen pred njenim razpadom, glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke in premoženje članov družine(1). To velja tudi v primerih, ko je premoženjsko stanje staršev zelo slabo in je po dosedanji sodni praksi otroški dodatek predstavljal korektiv slabšega premoženjskega stanja. Pritrditi pa je treba tudi toženčevemu očitku o pomanjkljivosti sodbe, ki nima razlogov o njegovih trditvah, da je vse od razpada skupnosti pravdnih strank (torej tudi tekom tega postopka) prispeval k preživljanju otrok, tako s plačevanjem preživnine, kot tudi s plačevanjem računov za prehrano. Ker je odločitev o določitvi preživnine obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in ker je prvostopenjsko sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo otroški dodatek pri določitvi preživninske obveznosti, je bilo treba izpodbijano sodbo glede te odločitve (tč. I/3) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

8. Toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločitvi o določitvi stikov med vikendi. Navedel je, da je običajno večino leta vsak vikend v službi, zato bi bilo treba stike med njim in otrokoma urediti tako, da bi imel vsakokrat možnost dogovora s tožnico. Ker je tudi tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, izpovedala, da bi bilo najboljše, da bi se s tožencem sproti dogovarjala za stike, kadar bi bila zanje ovira toženčeva služba, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in s tem dalo možnost, da se pravdni stranki v ponovljenem postopku o stikih dogovorita tako, da jih bo mogoče izvajati in da bodo hkrati tudi v skladu z koristmi obeh otrok (355. člen ZPP).

9. Razlogi za razveljavitev odločitve o določitvi preživnine veljajo tudi za razveljavitev odločitve o začasni odredbi. Pritrditi pa je treba tudi toženčevemu pritožbenemu očitku o pomanjkljivosti predloga za izdajo začasne odredbe, o katerem je bilo z izpodbijano začasno odredbo odločeno. Namen začasne odredbe ni v pridobitvi preliminarnega izvršilnega naslova ampak ima učinek sklepa o izvršbi. To pomeni, da mora imeti vse tiste sestavine, ki so določene v prvem odstavku 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožničin predlog teh nima. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo predlagateljico začasne odredbe pozvati na ustrezno dopolnitev predloga.

10. Delna razveljavitev izpodbijane odločbe je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 186/2014.