Jedro

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženec plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena pogodbena kazen, ampak pavšalna odškodnina. Iz četrtega odstavka člena XXI te pogodbe izhaja, da je v primeru nespoštovanja odpovednega roka iz prvega odstavka tega člena s strani delavca, brez soglasja delodajalca, delavec dolžan ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino za nastalo škodo zaradi nespoštovanja odpovednega roka, ki znaša 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka mu je zaradi nespoštovanja odpovednega roka izdala bremepis za dolgovani znesek 750,00 EUR, kar predstavlja plačilo odškodnine za vsak dan predčasnega odhoda toženca, torej 15 dni. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da tako dogovorjena odškodnina predstavlja pavšalno odškodnino v smislu 180. člena ZDR-1 in ne pogodbene kazni po 247. členu OZ.

Po ZDR-1 (180. člen) se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo le, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je prenehala veljati leta 2003 in je v času veljavnosti zavezovala tožečo stranko, v 33. členu določala pogoje, v katerih se lahko delavcu odmeri povračilo škode v pavšalnem znesku dveh plač. Vendar ta kolektivna pogodba v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni veljala. Prav tako pa tožnice ni zavezovala kakšna druga kolektivna pogodba. Tako stranki za določitev zneska pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi nista imeli pravne podlage in je takšno določilo neveljavno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec v roku 15 dni plača znesek 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2018 dalje do plačila in pravdne ter izvršilne stroške v znesku 120,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 112,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka z določitvijo pogodbene kazni ni zasledovala le namena, da si kot upnik olajša položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti toženca, kar bi bil namen tudi v primeru določitve pavšalne odškodnine, pač pa jo je določila tudi in predvsem z namenom utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je lasten zgolj pogodbeni kazni. Tako ni nobenega dvoma o tem, da je bil namen pogodbenih strank dogovoriti pogodbeno kazen in ne zgolj pavšalno odškodnino ter tako utrditi obveznost toženca do spoštovanja odpovednega roka. Pritožba se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 173/2017, iz katere izhaja, da je v pogodbi o zaposlitvi dopustno dogovoriti pogodbeno kazen in takšno določilo ni nično. V primeru, ki ga je obravnavalo revizijsko sodišče, gre za to, da je določena pogodbena kazen ob prenehanju delovnega razmerja in ne za spoštovanje obveznosti v času delovnega razmerja. Tožnica jo je tožencu obračunala izključno za čas, ko pri njej ni bil več zaposlen in za škodo, ki ji je nastala po tem, ko je neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto. Zato institut pogodbene kazni ni ničen. Pavšalna odškodnina po 180. členu ZDR-1 ne pride v poštev, saj je škoda nastala po prenehanju delovnega razmerja. Tudi, če bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je dogovor pogodbenih strank šteti za dogovor o pavšalni odškodnini, pravilno, je sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Takšna odločitev sodišča prve stopnje za tožnico predstavlja presenečenje, saj je ves čas postopka zatrjevala, da je bila v pogodbi o zaposlitvi določena pogodbena kazen. Sodišče prve stopnje tožnice ni obvestilo, da je njeno materialnopravno naziranje zmotno, čeprav bi bilo to v okviru materialnega procesnega vodstva to dolžno storiti. Ker sodišče tega ni storilo, se tožnica ni imela možnosti opredeliti do vseh po oceni prvostopnega sodišča pravno pomembnih odločitev v sporu. Zgolj za primer, da sodišče iz kakršnegakoli razloga ne bi sledilo njenemu stališču, da gre za določitev pogodbene kazni, pa tožnica v pritožbi pojasnjuje še, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi za primer, če bi se ta določba štela za določitev pavšalne odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so verjetno utemeljene navedbe tožeče stranke, da je toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, da bi lahko zapustil tožnico, da je izredno odpoved podal nezakonito, saj o očitanih kršitvah ni seznanil inšpektorata za delo in nato napačno zaključilo, da ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita ne vpliva na odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevka, saj naj bi v odsotnosti veljavnosti kolektivne pogodbe, ki bi določala znesek pavšalne odškodnine, tožeča stranka ne imela podlage, da zahteva znesek pavšalne odškodnine. Tudi v takem primeru pa bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojati z vidika splošnega pravila o odškodninski odgovornosti delavca po prvem odstavku 170. člena ZDR-1 in tožnico pozvati na ustrezno dopolnitev svoje trditvene in dokazne podlage. Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo ter prebija pravilo o prekluziji. Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve sodišča, stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev. Opozarja tudi na to, da je opustitev dolžnega materialno procesnega vodstva lahko razlog za razveljavitev sodbe, zato se da stranki še celo v ponovljenem postopku možnost, da dopolni svoje procesno gradivo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženec plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi nespoštovanja odpovednega roka v višini 750,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena pogodbena kazen, ampak pavšalna odškodnina. Iz četrtega odstavka člena XXI te pogodbe izhaja, da je v primeru nespoštovanja odpovednega roka iz prvega odstavka tega člena s strani delavca, brez soglasja delodajalca, delavec dolžan ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino za nastalo škodo zaradi nespoštovanja odpovednega roka, ki znaša 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi 27. 6. 2018 in tožena stranka mu je zaradi nespoštovanja odpovednega roka izdala bremepis za dolgovani znesek 750,00 EUR, kar predstavlja plačilo odškodnine za vsak dan predčasnega odhoda toženca, torej 15 dni. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da tako dogovorjena odškodnina predstavlja pavšalno odškodnino v smislu 180. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in ne pogodbene kazni po 247. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

6. Po ZDR-1 (180. člen) se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo le, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je prenehala veljati leta 2003 in je v času veljavnosti zavezovala tožečo stranko, v 33. členu določala pogoje, v katerih se lahko delavcu odmeri povračilo škode v pavšalnem znesku dveh plač. Vendar ta kolektivna pogodba v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni veljala. Prav tako pa tožnice ni zavezovala kakšna druga kolektivna pogodba. Tako stranki za določitev zneska pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi nista imeli pravne podlage in je takšno določilo neveljavno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo tožeči stranki predočilo, da je v pogodbi o zaposlitvi določena odškodnina in ne pogodbena kazen, tožeča stranka pa je pojasnila, da gre za pavšalno odškodnino. Tako ne vzdržijo pritožbene navedbe, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da določba četrtega odstavka točke XXI tožnikove pogodbe o zaposlitvi predstavlja pavšalno odškodnino za škodo, nastalo zaradi tožnikovega nespoštovanja odpovednega roka v višini 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda, predstavlja za tožnico presenečenje ter da se tožnica zaradi tega ni imela možnosti opredeliti do vseh pravno pomembnih dejstev v sporu. Tožnica je tako vedela za stališče sodišča prve stopnje, da gre za določbo o pavšalni odškodnini in to stališče na naroku za glavno obravnavo tudi potrdila, zato bi lahko do konca prvega naroka za glavno obravnavo podala dodatne navedbe, pa tudi predlagala izvedbo dokazov s tem v zvezi, vendar tega ni storila. Tudi iz bremepisa z dne 2. 7. 2018 v prilogi A5, ki ga je tožeča stranka poslala tožencu, izhaja, da določilo točke XXI pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2017 predstavlja plačilo odškodnine v višini 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda in kršitve 15-dnevnega odpovednega roka. Tožnica je tudi sama določbo iz pogodbe o zaposlitvi uporabila kot dogovor o pavšalni odškodnini, tako da so pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti in sodbi presenečenja neutemeljene.

8. Ker gre za neveljavno določilo v pogodbi o zaposlitvi o pavšalni odškodnini, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka po določbi prvega odstavka 170. člena ZDR-1, kot v pritožbi navaja tožnica, saj je tožena stranka zatrjevala, da gre za pavšalni znesek 50,00 EUR na dan in ne, da ji je zaradi tožnikovega nespoštovanja odpovednega roka, nastajala dnevna škoda v višini 50,00 EUR.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka tožencu škodo obračunala za čas po prenehanju delovnega razmerja in da gre zaradi tega za pogodbeno dogovorjeno kazen. Iz določbe o pavšalni odškodnini v toženčevi pogodbi o zaposlitvi izhaja, da je ta dogovorjena za primer nespoštovanja odpovednega roka, tega pa po prenehanju delovnega razmerja ni mogoče več spoštovati, tako da gre za dogovor v času trajanja delovnega razmerja.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.