Jedro

V kakšni meri je tožeča stranka dolžna konkretizirati svojo trditveno podlago je namreč odvisno tudi od tega, s kakšnimi trditvami tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarja. Ob pavšalnih ugovornih navedbah tožene stranke, tožeča stranka svojih, sicer sklepčnih trditev, ni dolžna dodatno utemeljevati.

Specifikacija stroškov in način, kako jih je prvostopenjsko sodišče obračunalo, je razviden iz stroškovnika tožeče stranke, na katerega se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi odločbe tudi sklicevalo. Glede na navedeno je bilo toženi stranki omogočeno, da jih preizkusi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (obsodilnem) delu I. točke izreka ter v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31443/2011 z dne 14. 3. 2011 glede obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača 6.485,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 do plačila in stroške 195,76 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo zaradi zmanjšanja zahtevka in v razveljavljenem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.219,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, ko pravi, da tožeča stranka v tožbi oziroma dopolnitvi le-te ni navedla nobenih relevantnih dejstev, to je dejstev, s katerimi bi bila podana sklepčnost tožbe, ter da ni navedla okoliščin, iz katerih naj bi izvirala terjatev tožeče stranke, ter da ni pojasnila višine svoje terjatve, ki naj bi jo tožena stranka izrecno zanikala. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 11. 7. 2012 pojasnila, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročala raznovrstno blago – okenske police, iveral, okovje, vijake, robne trakove ipd. (kar je razvidno iz računov in dobavnic), tožeča stranka pa ji je naročeno blago dostavila in zanj izstavila račune. Navedla je, da je s toženo stranko sodeloval tožnikov komercialist T. Š., da je toženec oziroma zanj J. O., zakoniti zastopnik tožene stranke pri tožniku blago naročal ustno, da ga je tožnik tožencu dobavil skladno z njegovim naročilom, da toženec nikoli ni reklamiral ne kvalitete ne količine prejetega blaga, prav tako ni zavrnil nobenega računa. Tožeča stranka pa sicer z nobenim svojim kupcem ne sklepa pogodb o poslovnem sodelovanju pisno, saj zaupa v poslovno moralo in poštenje svojih kupcev. Trditve tožene stranke, da je za nabavo materiala vedelo in s tožnikom sodelovalo podjetje S. d.o.o., pa naj bi bile „čisto navadne izmišljotine“.

6. Tožena stranka je navedene trditve tožeče stranke le pavšalno prerekala. Ker je tožeča stranka pojasnila, na kaj se nanaša tožbeni zahtevek ter kako je potekalo poslovno sodelovanje med pravdnima strankama ter v predlogu za izvršbo navedla račune, ki so predmet tožbenega zahtevka, zneske in datume le-teh, iz njih pa je razvidno, katero blago je bilo toženi stranki dobavljeno, v kakšnih količinah in kakšne so cene le-tega, je bila tožena stranka v zadostni meri seznanjena s terjatvijo tožeče stranke. Tožena stranka šele v pritožbi trdi, da tožeča stranka ni konkretno pojasnila, kaj naj bi prodala toženi stranki, za kakšno ceno in kdaj naj bi bila posamezna prodaja izvedena. Ker tožena stranka takšnih trditev tekom postopka na prvi stopnji ni podala, tožeči stranki ni bilo potrebno konkretneje utemeljevati tožbenega zahtevka. V kakšni meri je tožeča stranka dolžna konkretizirati svojo trditveno podlago je namreč odvisno tudi od tega, s kakšnimi trditvami tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarja. Ob pavšalnih ugovornih navedbah tožene stranke, tožeča stranka svojih, sicer sklepčnih trditev, ni dolžna dodatno utemeljevati. Zato pritožnikove trditve v tej smeri niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče pa sicer soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka obstoj kupoprodajnega razmerja med pravdnima strankama, iz katerega izvira ta pravda, dokazala. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je izpovedba priče T. Š. logična in prepričljiva. Zato ji je prvostopenjsko sodišče utemeljeno poklonilo vero. Zakoniti zastopnik tožene stranke pa se vabilu na zaslišanje ni odzval, niti svojega izostanka ni opravičil. Glede na navedeno, ob dejstvu, da je bila dobava blaga toženi stranki izkazana, da le-ta prevzetega blaga nikoli ni zavrnila ali ga reklamirala, del prvotno vtoževane glavnice v višini 3.000,00 EUR pa je celo poravnala, pritožbeno sodišče (ne glede na razloge, iz katerih naj bi potrditvah tožene stranke del dolga poravnala) soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

8. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je le-te odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi in tožeči stranki priznalo nagrado za postopek, upoštevaje vrednost spornega predmeta 8.328,72 EUR, ki glede na osnovo za izračun nagrade, 291,60 EUR, ter količnik 1,3, znaša 378,30 EUR. Nagrada za narok pa, upoštevaje količnik 1,2, znaša 349,20 EUR. Navedena nagrada, povečana za priglašeni 20 % DDV, znaša 873,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo tudi priglašeno sodno takso za redni postopek v višini 307,00 EUR, potne stroške odvetnice za pristop na narok, 13,20 EUR, parkirnino 6,00 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR. Stroški tožeče stranke tako znašajo 1.219,20 EUR, kot je to pravilno izračunalo prvostopenjsko sodišče. Specifikacija stroškov in način, kako jih je prvostopenjsko sodišče obračunalo, je razviden iz stroškovnika tožeče stranke na list. št. 75, na katerega se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi odločbe tudi sklicevalo. Glede na navedeno je bilo toženi stranki omogočeno, da jih preizkusi.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti ni pritožbeno sodišče našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).