Jedro

Tožena stranka tožniku ni vročila vabila pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga ni seznanila z kršitvijo pogodbenih obveznosti, na podlagi katere mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je istega dne, kot je prejel odpoved, prejel tudi vabilo in obdolžitev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Dokler vabilo ni bilo vročeno, tožena stranka ni mogla zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, da tožnik ni bil prisoten na naslovu prebivanja ob kontroli spornega dne, ne zadostuje za dokazni zaključek, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, in da je v času bolniške odpotoval iz kraja bivanja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 12. 2015 sklenjena v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, zato se šteje, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec (točka I izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 9. 3. 2016 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka) ter da tožeči stranki delovno razmerje 1. 3. 2016 ni prenehalo, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je 19. 10. 2016, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 3. 2016 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, to je 19. 10. 2016, obračunati nadomestilo plače v višini 790,73 EUR bruto, na tako določeno osnovno bruto plačo obračunati dodatek za delovno dobo v višini 5,5 %, od tega plačati davke in prispevke ter nato tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka IV izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 1.581,46 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (prvi odstavek točke V izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo: za mesec december 2015 v višini 543,27 EUR bruto, na tako določeno osnovno bruto plačo obračunati dodatek za delovno dobo v višini 5,5 %, od tega plačati davke in prispevke, zmanjšano za že plačane prispevke ter nato tožeči stranki nakazati neto znesek, zmanjšan za že izvedeno neto plačilo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila; za januar 2016 v višini 790,73 EUR bruto, na tako določeno osnovno bruto plačo obračunati dodatek za delovno dobo v višini 5,5 %, od tega plačati davke in prispevke, zmanjšano za že plačane prispevke, ter nato tožeči stranki nakazati neto znesek, zmanjšan za že izvedeno neto izplačilo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, ter za februar 2016 v višini 790,73 EUR bruto, na tako določeno osnovno bruto plačo obračunati dodatek za delovno dobo v višini 5,5 %, od tega plačati davke in prispevke, ter nato tožeči stranki nakazati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka VI izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati za mesec december 2015 skupaj 16 nadur v bruto znesku 97,97 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila, in za januar 2016 skupaj 74 nadur v bruto znesku 453,10 EUR, od tega plačati davke in prispevke, ter nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, vse pod izvršbo (točka VII izreka).

Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za delo v nedeljo za december 2015 skupaj 23 ur v bruto znesku 54,28 EUR, od tega plačati davke in prispevke in nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila; za januar 2016 skupaj 32 ur v bruto znesku 75,52 EUR, od tega plačati davke in prispevke in nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, ter za februar 2016 skupaj 22 ur bruto v znesku 51,92 EUR, od tega plačati davke in prispevke in nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila, vse pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka VIII izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za delo na praznik za december 2015 skupaj 7 ur v bruto znesku 49,49 EUR, od tega plačati davke in prispevke, ter nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 skupaj 6 ur v bruto znesku 42,42 EUR, od tega plačati davke in prispevke, ter nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, pod izvršbo, višji zahtevek pa se zavrne (točka IX izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi na dodatek za nočno delo v januarju 2016 skupaj 23,50 ur v bruto znesku 55,34 EUR (točka X izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za prehrano med delom, in sicer za december 2015 v znesku 74,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 v znesku 115,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila ter za februar 2016 v znesku 81,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne (točka XI izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za leto 2016 v znesku 593,01 EUR ter od tega zneska odvesti predpisani davek in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka XII izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 901,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka XIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Navaja, da tožena stranka oziroma njena direktorica A.A. ni prejela vabila na zaslišanje oziroma vabila na narok za dne 19. 10. 2016. Direktorica je bila ves čas po zaključku zimske prodajne sezone odsotna iz poslovnega naslova, saj je bila noseča in je v avgustu 2016 nastopila porodniški stalež. Glede na to, da je na poslovnem naslovu tožene stranke prisotnih več fizičnih in pravnih oseb, predvideva, da se je pošta izgubila ali predala nekomu drugemu, ki pa pošte direktorici ni dostavil. Zaradi nosečnosti se je nahajala pretežno na naslovu B., C., pošto pa je sprejemala tudi na naslovu stalnega prebivališča, ki je naveden v AJPES poslovnem registru. Ne strinja se s procesnim vodstvom postopka, ki je bilo očitno naravnano zgolj v korist tožnika in si ciljem, da bi se postopek hitro zaključil v škodo tožene stranke. Sodba ni dovolj obširno in jasno obrazložena, sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Tožnik je direktorici omenjal, da bo odšel na bolniški stalež, če mu ne bo odobrila letnega dopusta, ker je želel sodelovati pri pripravi smučarske proge v D.. Sodišče prve stopnje bi s tem v zvezi moralo zaslišati E.E., zaposlenega pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ostro sankcioniralo očitno napako v zapisu datuma na pogodbi o zaposlitvi za določen čas (16. 12. 2015 namesto 11. 12. 2015) ter zato štelo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za nedoločen čas. Celo tožnik sam je soglašal z navedbami tožene stranke, da je šlo za t.i. sezonsko delo. Toženi stranki ni znana sodna praksa, ki bi tako ostro sankcionirala očitno napako v datumu sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zaradi tega ni bil prikrajšan, saj mu ni bila izplačana nižja plača, prav tako iz potrdila ZPIZ izhaja, da ga je tožena stranka prijavila v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje z dnem 11. 12. 2015. Tožnik ni nikoli obvestil tožene stranke o tem, da se je skregal z delavcem F.F., oziroma da ga je sodelavec napadel in poškodoval. Ker tega ni storil in več delovnih dni zapored ni prišel na delo, ga je tožena stranka vabila na zagovor pred odpovedjo. Tako se je odločila po informaciji, da so tožnika v času odsotnosti z dela videli na smučarskih progah na G.. Tožnik je sam navedel, da povabila na zagovor namenoma ni dvignil. Če bi bil v času staleža doma, ne bi bilo ovir za prevzem pošte. Tožnik je namreč zatrjeval, da je imel dovoljeno gibanje v času od 25. 2. 2016 do 11. 3. 2016 in ni bilo ovir, da ne bi odšel na sprehod do pošte in prevzel pismo delodajalca in se pravočasno opravičil. Tožena stranka je v sodnem postopku zatrjevala, da je bil tožnik prisoten pri pripravi smučarskih prog, o čemer je kot dokaz vložila v spis svojo elektronsko korespondenco pošte s H.H. iz Organizacijskega komiteja I. v okviru smučarskega kluba J., D.. Tožena stranka se sprašuje, kako bi lahko v svojem odgovoru na tožbo še bolj jasno in nedvoumno predlaga zaslišanje priče E.E., kot to, da je navedla, da je E.E. vsaj trikrat videl tožnika na smučarskih progah v času bolniškega staleža. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitek o kršitvi načela kontradiktornosti je neutemeljen. Kršitev naj bi bila podana s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorice tožene stranke A.A., ki naj ne bi prejela vabila na zaslišanje oziroma vabila na narok za dne 19. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je vabilo za toženo stranko izkazano. Glede na izkazano povratnico v sodnem spisu, so v neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila pošta nepravilno vročena kakšni izmed fizičnih oziroma pravnih oseb na naslovu tožene stranke, ki potem vabila ne bi posredovala toženi stranki. Gre za povsem pavšalne navedbe, saj tožena stranka v pritožbi konkretno ne navede, kdo naj bi lahko prejel pošto, ki je bila namenjena njej, niti glede tega ne predlaga nobene izvedbe dokazov. Načelo kontradiktornosti je zajeto v 5. členu ZPP, ki v prvem odstavku določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Kršitev tega načela bi lahko pomenila očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na navedeno v tem primeru ni podana. Prav tako sodišče ni storilo očitane kršitve, ker ni zaslišalo delavca tožene stranke E.E.. Tožena stranka ni izrecno predlagala njegovega zaslišanja, čeprav bi moral biti dokazni predlog jasen in nedvoumen. Šlo je torej zgolj za navedbe, da je E.E. videl tožnika na smučarski stezi na G., ko je tožnik pomagal pri pripravi smučarskega tekmovanja v D.. Poleg tega, kot bo razvidno v nadaljevanju, niti zaslišanje direktorice tožene stranke niti E.E. na odločitev ne bi moglo vplivati, saj je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku ni bilo omogočen zagovor pred podajo odpovedi. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje vodilo dokazni postopek zgolj v korist tožnika in da bi se postopek hitro zaključil v škodo tožene stranke.

7. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče preizkusiti.

8. Tožnik je dne 16. 12. 2015 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom za določen čas od 11. 12. 2015 do 11. 3. 2016. S 1. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je nastopil z delom 11. 12. 2015. Tožena stranka je tožniku dne 9. 3. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dne 9. 3. 2016. 9. Za razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 gre, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. V tem primeru delavcu po 2. odstavku 110. člena ZDR-1 delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela in se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vrne na delo, preneha s prvim dnem odsotnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita iz razloga, ker tožnik ni bil neopravičeno odsoten z dela in ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora niti ga ni seznanila z očitanimi kršitvami, ki naj bi bile razlog za podajo izredne odpovedi. Odločitev je pravilna, saj je tožena stranka kršila postopkovne določbe ZDR-1 v zvezi s podajo izredne odpovedi, pa tudi sicer odpoved po vsebini ni bila utemeljena. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec, na podlagi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 10. Če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se po 2. odstavku 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena šele 16. 12. 2015, torej potem, ko je tožnik že nastopil delo (11. 12. 2015). Zato je nastopil pravni položaj, ko se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za nedoločen čas. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da naj bi tožena stranka tožnika prijavila v zavarovanje že s 11. 12. 2015, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, glede na to, da je ugotovljeno, da tožnik ob nastopu dela ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Prav tako na pravilnost takšnega stališča sodišča prve stopnje ne vpliva dejstvo, da naj bi tožnik vedel oziroma soglašal, da gre za sezonsko delo, oziroma da se trgovina ukvarja s prodajo tekaške smučarske opreme. To bi bilo relevantno le v primeru, če bi se presoja sodišča prve stopnje nanašala na vprašanje, ali je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik, sezonsko delo, oziroma ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo v smislu določbe 56. člena ZDR-1. To pa ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Zato pritožba v delu, ki se nanaša na transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas, ni utemeljena.

11. Tožena stranka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku ni vročila vabila pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ga tudi ni seznanila z kršitvijo pogodbenih obveznosti, na podlagi katere mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka tožniku 9. 3. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je istega dne, kot je prejel odpoved, prejel tudi vabilo in obdolžitev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Razlogi, ki jih navaja pritožba, in sicer, da tožnik ni hotel dvigniti vabila, na vplivajo na samo odločitev sodišča. Dokler vabilo ni bilo vročeno, tožena stranka ni mogla zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Kljub pravilnemu stališču o nezakonitosti podane izredne odpovedi zaradi kršitve 85. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko preverilo očitke, ki se tožniku očitajo oziroma kršitve iz odpovedi ter ugotovilo, da tožnik ni storil kršitve po 8. alineji prvega 110. člena ZDR-1. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik nastopil bolniški stalež in še isti dan začel z delom pri pripravi tekme za Svetovni pokal v alpskem smučanju. V odpovedi je navedeno, da tožnik, kljub bolniškemu staležu, dne 2. 3. 2016 ob 14.40 uri, ko je detektiv na zahtevo delodajalca opravil kontrolo bolniškega staleža, ni bil prisoten na naslovu bivališča, navedenega v pogodbi o zaposlitvi. Iz odpovedi še izhaja, da je bil tožnik dne 29. 2. 2016 na smučišču G., kjer je teptal progo, kljub temu, da je bil tistega dne na bolniški.

13. Dejstvo, da tožnik ni bil prisoten na naslovu prebivanja ob kontroli dne 2. 3. 2016 ob 14.40 uri, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadostuje za dokazni zaključek, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je v času bolniške odpotoval iz kraja bivanja. S tem v zvezi sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem E.E., saj tožena stranka ni predlagala njegovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da mu je bil bolniški stalež odobren zaradi stresne situacije na delovnem mestu (napada sodelavca F.F.), v zvezi s tem pa je šel tudi na policijo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v podobnih primerih (ko je bolniški stalež posledica stresa), običajno, da zdravniki predpišejo prav telesno aktivnost in gibanje na zraku. V zvezi s tem torej tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu iz 1. odstavka 84. člena ZDR-1, po katerem je dokazno breme na strani tožene stranke oziroma delodajalca. V zvezi z listino (B4), ki naj bi dokazovala, da je tožnik opravljal delo na progi v D., pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre le za izsek nekega sporočila, ki naj bi ga poslal H.H., ki nima niti datuma, niti elektronskega naslova pošiljatelja in prejemnika, in ne izkazuje dejanskega stanja, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti očitane kršitve iz 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je pravilno upoštevalo interese obeh pogodbenih strank ter pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, v skladu z 118. členom ZDR-1. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na čas trajanja zaposlitve ter vse okoliščine, je sodišče prve stopnje pravilno določilo denarno povračilo v višini dveh bruto plač tožnika, skupaj v višini 1.591,46 EUR.

15. Čeprav pritožba nima razlogov glede dosojenih denarnih zneskov, je sodišče prve stopnje v okviru presoje pravilnosti izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč tožniku dosodilo razliko v bruto plači za december 2015, januar 2016 ter februar 2016, dodatek za delo v nedeljo za december 2015, januar 2016 in februar 2016, dodatek za delo na praznik za december 2015 in januar 2016 ter stroške prehrane med delom in sicer za december 2015 ter januar in februar 2016. Ker je ugotovilo, da je tožnik upravičen do sorazmernega dela dopusta za letni dopust za leto 2016, mu je tudi dosodilo regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 593,01 EUR.

16. V zvezi z dosojeno osnovno plačo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ta ni bila določena ter da je bila tožena stranka dolžna tožniku obračunavati najmanj plačo v višini minimalne plače, kar je 790,73 EUR, skupaj z dodatkom za delovno dobo v višini 5,5 %. Sodišče je zato za december 2015 ugodilo zahtevku za obračun plače v višini 790,73 EUR, saj je bila tožniku obračunana v višini 543,27 EUR.

17. Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo dodatek za delo v nedeljo za december 2015, januar 2016 in februar 2016. Pri ugotovitvi višine zahtevka je upoštevalo evidenco prisotnosti na delu tožnika in tožene stranke, iz katere izhaja, da je tožnik opravljal delo tudi na nedeljo in praznike. Tožnik je ob prihodu v službo dobil od tožene stranke prazen formular velikosti lista A4, na katerega je dnevno vpisal datum, prihod in odhod z dela ter število ur. Istočasno si je pisal tudi svojo evidenco, potem ko je izpolnil obrazec ter ga predal v trgovini. Za vse mesece je sodišče prve stopnje upoštevalo bruto urno postavko v višini 4,71 EUR ter ugotovilo število ur, ko je tožnik delal v nedeljo (v decembru 2015 skupaj 23 ur, v januarja 2016 32 ur in v februar 2016 prav tako 22) ter mu v skladu s 128. členom ZDR-1 ter 64. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 110/2013) priznalo dodatek v višini 50 % bruto osnovne plače. Prav tako je pravilno ugotovilo število ur, ko je tožnik delal na praznik in sicer 7 ur v decembru 2015, 6 ur v januarju 2016 ter mu na podlagi dodatka po Kolektivni pogodbi dejavnosti za delo na dan praznika priznalo 50 % dodatek.

18. V zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov za prehrano med delom je tožnik navajal, da mu tožena stranka teh stroškov ni plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je imel tožnik zagotovljeno brezplačno hrano med delom in brezplačno bivanje, da pa mu je kljub temu plačevali prevoz na delo in stroške prehrane, kar vse naj bi bilo razvidno iz plačilnih list. Iz plačilnih list pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je pri dodatku za prehrano vsakokrat zapisano "0", zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da mu tožena stranka teh dodatkov ni plačala. Zato je tožniku dosodilo navedene stroške, v skladu z 130. členom ZDR-1 in citirano kolektivno pogodbo dejavnosti. Dnevno povračilo je znašalo 4,27 EUR, če pa je delavec delal več kot 10 ur je bil upravičen še do 0,76 EUR dodatka za vsako dopolnjeno uro, ko prebije na delu nad 8 ur. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu upoštevalo evidence tožene stranke ter ugotovilo, da je tožnik 10 ur dnevno delal enkrat, in sicer 12. 12. 2015, zato je za december 2015 upoštevalo število delovnih dni 17 dni ter tožniku dosodilo povračilo v višini 72,59 EUR, k temu pa je dodalo nadomestilo še za dve uri, to je 2 x 0,76 EUR, kar skupaj znaša 74,11 EUR. Za januar znaša povračilo za 27 dni 115,59 EUR, za februar pa za 19 dni 81,13 EUR.

19. V skladu s 131. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Glede na četrti odstavek 131. člena ZDR-1 ima delavec pravico do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. Glede na trajanje zaposlitve tožnika v letu 2016 do vključno 19. 10. 2016 je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo 9/12 minimalne plače, to je 593,01 EUR.

20. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno dosodilo stroške postopka tožniku. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, 154. člen ZPP).