Jedro

Delodajalec posameznik zaradi prevzema po 73. členu ZDR delavcu ne sme ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Prevzem delavcev in prenos pravic in obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom, predstavlja dolžnost delodajalca prevzemnika, ki jo je zakonodajalec predpisal z zakonom in ne more biti odvisna od volje strank. Če delavec tako pogodbo o zaposlitvi kljub temu podpiše, je pogodba o zaposlitvi nična.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (II. točka izreka) in izpodbijani del sklepa (I. točka izreka, 1. odstavek III. točke izreka) se delno spremenita, tako da se II. točka in 1. odstavek III. točke izreka glasita: "II. Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi med toženo stranko in tožnico za delovno mesto prodajalec-blagajnik 403 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnici priznati vse pravice iz naslova pogodbe o zaposlitvi št. 4/331-2004 z dne 12. 6. 2004, ki je bila sklenjena s pravno prednico tožene stranke družbo X in ji za čas od 23. 1. 2006 dalje izplačati razliko med izplačano plačo in plačo v višini 166,92 EUR neto mesečno, na to obračunati in plačati vse prispevke, davke in druge dajatve v skladu z veljavnimi predpisi, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 15. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila pa izplačati tožnici, v roku 8 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 851,23 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR v roku 15. dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

4. Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti 1. alinee 3. člena Dogovora glede prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja št. 18/8-2006 z dne 17. 1. 2006 (določilo o sporazumnem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 4/168-2005 z dne 15. 6. 2005) in podrednim tožbenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti citirane določbe Dogovora glede prenosa pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja št. 18/8-2006 z dne 17. 1. 2006 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama z dne 17. 1. 2006 za delovno mesto prodajalec-blagajnik 403 nezakonita, in tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz naslova pogodbe o zaposlitvi št. 4/331-2004 z dne 12. 6. 2004 ter izplačilo razlike med izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejemala v višini 166,92 EUR neto mesečno, za obračun in plačilo vseh prispevkov, davkov in drugih dajatev v skladu z veljavnimi predpisi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 15. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 605,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep (razen glede zavrnitve višjega zahtevka tožene stranke za povračilo stroškov postopka) se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je prišlo do prenosa dela podjetja (skupaj s tožnico in preostalimi delavci) z družbe X na toženo stranko. Zoper prejšnjega delodajalca (oziroma prenosnika) je tožnica vodila delovni spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove, ki je bil pravnomočno končan in v katerem je v celoti uspela. V teku navedenega postopka je prišlo do prenosa pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja na toženo stranko (delodajalca prevzemnika). Tožnica je pod zagroženo sankcijo s prenehanjem delovnega razmerja podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, kljub temu da so po veljavni ureditvi njene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po samem zakonu prešle na delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ne gre za prisilno ureditev, ki bi delodajalcu prevzemniku prepovedovala sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pravic, ki so ji bile zagotovljene pri družbi X (delodajalcu prenosniku), na toženo stranko ni prenesla. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 238/2005 z dne 7. 11. 2005, je imela zagotovljen višji količnik za določitev plače, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila s toženo stranko. Iz tega razloga je nova pogodba o zaposlitvi nezakonita (nična). Ker uveljavljanje ničnosti ne zastara, sodišče prve stopnje ne bi smelo delno zavreči tožbe. Prav tako je zmotno stališče, da tožnica pri podpisu pogodbe o zaposlitvi ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Zagroženo ji je bilo, da bo v nasprotnem primeru ostala brez zaposlitve, kar pomeni, da ni mogla izraziti svobodne volje. V tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je bila izpovedba priče T.V.P. prepričljivejša od izpovedbe tožnice.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Navedla je, da zakon ne prepoveduje sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe delodajalca, glede na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava pa tudi v delovnem pravu velja načelo avtonomije, po katerem lahko stranki svobodno urejata svoja medsebojna pravna razmerja. Dogovor o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi med tožnico in družbo X ni povezan s toženo stranko, v konkretnem primeru pa predstavlja zgolj predpogodbo za novo pogodbo o zaposlitvi. Do slednje je prišlo s soglasjem obeh pogodbenih strank, potrebna pa je bila, ker ima tožena stranka drugačno sistemizacijo, kot je veljala pri družbi X. Pri tem je tožnici za čas enega leta po prehodu zagotovila neznižano plačo. Tožnica je imela možnost, da prehod odkloni, na morebitno zmotno prepričanje tožnice pri podpisu sporazuma oziroma pogodbe o zaposlitvi pa bi lahko vplivala le direktorica družbe X, za kar tožena stranka ne more odgovarjati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je pri presoji tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko dne 17. 1. 2006 za delovno mesto prodajalec-blagajnik 403, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusi. Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev, še zlasti pa ni zagrešilo opisane kršitve, ker določb 73. in 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) ni štelo za prisilni predpis, kot zmotno meni tožnica. Ta očitek predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki pa je utemeljen.

Tožnica je bila zaposlena pri X na delovnem mestu referenta po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 6. 2004. Zaradi prenosa poslovalnice, v kateri je delala, je prišlo do spremembe delodajalca. Skladno z določbo 73. člena ZDR so zato pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila z delodajalcem prenosnikom (družbo X), v nespremenjeni obliki prešle na delodajalca prevzemnika (toženo stranko). Sodišče prve stopnje je štelo, da opisano varstvo delavcev ob spremembi delodajalca ni absolutno in da določbe zakona o prenosu pravic niso prisilne narave, zaradi česar je drugačen dogovor dopusten. Ker je tožnica s toženo stranko takšen drugačen dogovor oziroma novo pogodbo o zaposlitvi sklenila (pri čemer niso bile ugotovljene napake volje), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te pogodbe o zaposlitvi in za priznanje pravic po pred tem veljavni pogodbi o zaposlitvi zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje glede neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec-blagajnik 403 z dne 17. 1. 2006 (priloga A3) ni pravilna. Pravilno je sicer sklicevanje na določbo 73. člena ZDR, po kateri preidejo v primeru spremembe delodajalca zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, pogodbene in druge pravice in obveznosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Zakon določa, da mora delavec ohraniti pogodbo o zaposlitvi in pravice, ki iz nje izhajajo. Pravilno je tudi stališče, da ni potrebno sklepati nobenega posebnega pravnega akta o prenosu pravic in obveznosti, kot tudi, da ni potrebno skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru spremembe delodajalca pogodba o zaposlitvi med delodajalcem prenosnikom in delavcem ne preneha. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da določbe o avtomatičnem prenosu pravic niso absolutne narave in da je mogoča drugačna ureditev med strankama.

Določbe ZDR o spremembi delodajalca imajo podlago v Direktivi Sveta EU 77/187 EGS, spremenjeni in dopolnjeni z Direktivo Sveta EU 98/50/ES, ki sta bili nadomeščeni z Direktivo 2001/23/ES. Osnovni namen citiranih direktiv je varovanje oziroma ohranitev pravic delavcev in sledi prizadevanju držav članic za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev v Evropski skupnosti, ki so izražena med drugim v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev ("Socialna listina"), sprejeti dne 9. 12. 1989. Naša zakonodaja je v 73. členu ZDR povzela določbo 1. odstavka 1. točke člena 3 Direktive 2001/23/ES, po kateri se ob prenosu pravice in obveznosti odsvojitelja (delodajalca prenosnika), ki na dan prenosa izhajajo iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi, prenesejo na pridobitelja (delodajalca prevzemnika). Glede na pogodbeno svobodo, ki velja v našem pravnem sistemu, se v spornih primerih zastavlja vprašanje, ali se delavec z razveljavitvijo stare in sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, pravicam lahko odpove. Odgovor najdemo v praksi Sodišča Evropskih skupnosti, konkretno v primeru Foreningen Af Arbejdsledere I Denmark (Dansko združenje vodilnega osebja) proti Daddy's Dance Hall (oziroma krajše Tellerup v Daddy's Dance Hall), št. C-324/86, na katerega se sklicuje tudi v nekaterih kasnejših primerih. V tej zadevi je Sodišče Evropskih skupnosti zavzelo jasno stališče (14. in 15. odstavek obrazložitve sodbe), da morajo biti pravice delavca iz pogodbe o zaposlitvi oziroma iz delovnega razmerja, sklenjenega pri delodajalcu prenosniku, ob spremembi delodajalca zaščitene in da je ta zaščita stvar javnega interesa ("a matter of public policy"). Zaščita je neodvisna od volje pogodbenih strank, kar pomeni, da se delavec pravicam iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delodajalcem prenosnikom, ne more odpovedati oziroma da se raven teh pravic ne more znižati z njegovo privolitvijo. Iz citirane odločbe nadalje izhaja, da so med delavcem in delodajalcem prevzemnikom glede pravic (tudi v smislu poslabšanja za delavca) kasneje možni dogovori, kakršni bi bili v primeru spremenjenih okoliščin možni tudi z delodajalcem prenosnikom (po naših predpisih torej sprememba pogodbe o zaposlitvi po določbi 47. člena ZDR), nikoli pa ne sme biti razlog za takšne dogovore v samem prenosu oziroma spremembi delodajalca.

V spornem primeru je bil razlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi prav v spremembi delodajalca (prevzem poslovalnice družbe X s strani tožene stranke). S podpisom pogodbe o zaposlitvi je tožnica - kot delavka v podrejenem položaju - zaradi očitne negotovosti pristala na zmanjšanje pravic. ZDR sicer izrecno ne določa, da se delavec pravicam iz pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delodajalca ne more odpovedati. Vendar pa jasno določa, da vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika, možnost drugačnega dogovora pa ni predvidena. Prevzem delavcev in prenos pravic in obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom, predstavlja dolžnost delodajalca prevzemnika, ki jo je zakonodajalec predpisal z zakonom in tako ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank. Namen takšne ureditve je zagotovitev ustavne pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Da se taki pravici delavec ne more veljavno odpovedati, nenazadnje izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/05). Delodajalec prevzemnik zaradi prevzema po določbi 73. člena ZDR tako delavcu ne sme ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, če pa jo ponudi in jo delavec podpiše, je takšna pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker v primeru, ki ga ureja 73. člen ZDR, druga sankcija ne izhaja niti iz namena ureditve niti ni določena z zakonom, je potrebno zaključiti, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 17. 1. 2006 podpisala s toženo stranko, nična.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in za priznanje pravic, vključno s plačilom razlike v plači, po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je bila tožnica zaposlena pri družbi X., nepravilna. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Z navedeno spremembo izpodbijane sodbe je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači do plače, ki je bila tožnici zagotovljena po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 6. 2004, saj ima glede na ugotovljeno ničnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila dne 1. 1. 2006 s toženo stranko, pravico do nespremenjene plače po pred tem veljavni pogodbi o zaposlitvi.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti oziroma podredno neveljavnosti Dogovora glede prenosa pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 17. 1. 2006 (priloga A2) v delu, v katerem je vsebovana sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2005 (1. alinea 3. člena dogovora). Skladno z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (med katere sodi tudi sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po določbi 79. člena ZDR) zahtevati v roku trideset dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. To pomeni, da bi morala tožnica sodno varstvo uveljavljati v navedenem roku od dneva prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je izvedela za nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica tega roka ni upoštevala, je sodišče prve stopnje, glede na določbo 1. odstavka 274. člena ZPP ravnalo pravilno, ko je v tem delu njeno tožbo kot prepozno zavrglo. Takšnega zaključka ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 13. člena ZDR, po kateri pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha, saj se citirani člen ZDR nanaša le na uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi in ne sporazuma o razveljavitvi pogodba o zaposlitvi.

Ker glede izpodbijanega dela sklepa v I. točki izreka niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo citirano točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o o zaposlitvi, pa je pritožbeno sodišče kljub temu, da je izpodbijani sklep o delnem zavrženju tožbe materialnopravno pravilen in zakonit, po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04). Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo le za pravdo potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP): 300 točk za sestavo tožbe (3. alinea točke 1b) tar. št. 15 Odvetniške tarife - OT; Ur. l. RS, št. 67/03), 50 točk za sestavo dopisa z dne 4. 2. 2006, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2006, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, dvakrat po 150 točk za dva nadaljnja naroka, 100 točk urnine in trikrat po 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj 1395 točk. Z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV navedeno število točk glede na vrednost točke (0,459 EUR) ustreza znesku 787,73 EUR, poleg tega pa je pritožbeno sodišče tožnici priznalo še prevozne stroške pooblaščenca (trikrat po 22,50 EUR). Ker je s tožbenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi uspela, je upravičena do povračila zneska 851,23 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa tudi v III. točki izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora (1. odstavek 155. člena ZPP), tožnici - ki je s pritožbo uspela - pa je dolžna povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, torej 175,57 EUR oziroma skupaj z 20 % davka na dodano vrednost (35,11 EUR) 210,68 EUR.

Obravnavani individualni delovni spor ne sodi med spore, za katere bi bila dovoljena revizija po 1. do 4. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), zaradi česar je bilo potrebno po določilu 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena istega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker pa gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, povezano s pravno naravo določb 73. in 74. člena ZDR oziroma zakonitostjo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe delodajalca, je sklenilo, da revizijo dopusti.