Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz določila tretjega odstavka 427. člena OZ, po katerem se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Tožnica izplačil s strani družbe ni knjižila kot dolg iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene s tožencem, temveč jih je do vračila plačniku (ker ni soglašala s prevzemom dolga) hranila na prehodnem kontu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197203/2009 z dne 29. 12. 2009 v veljavi v 1. točki izreka, tako da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 24.428,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 do plačila, in v 4. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 261,20 EUR. Nadalje je razsodilo, da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 24.428,08 EUR za čas od 17. 11. 2009 do vključno 17. 12. 2009 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.923,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da v celoti razveljavi že omenjeni sklep o izvršbi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je pogodbo o finančnem leasingu, ki jo je sklenil s tožnico, prenesel na družbo Z. d.o.o.. Pri urejanju prenosa mu je svetoval P.L.. Toženec ni vedel, kakšno funkcijo je opravljal slednji za tožnico. Vse pogovore z njim je štel za pogovore s tožnico. P. L. je izpovedal, da je pri tožnici potekal sestanek glede prevzema pogodbenih obveznosti. Podrobneje je o tem izpovedala še priča T. H. katere izpovedbo pa je sodišče prve stopnje površno povzelo. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnica ni podala soglasja k prevzemu pogodbe o leasingu. Pojasnjuje, da so se tožnica, toženec in predstavnik družbe Z. d.o.o. B.C. na sestanku pri tožnici dogovorili o prevzemu pogodbenih obveznosti. Takrat je bila sestavljena tudi pogodba o prevzemu leasinga z dne 23. 3. 2009 in izjava o predaji avtobusa z dne 23. 3. 2009, pri čemer pa tožnica očitno ni želela sestaviti uradnega dokumenta o soglasju za prevzem leasinga. Družba Z. d.o.o. je takrat začela s plačevanjem obveznosti. Za toženca je tako prenehala obveznost iz pogodbe o finančnem leasingu. Tožnica za svoje trditve, da denarja od družbe Z. d.o.o. ni prevzela kot izpolnitev obveznosti, ampak da ga je do vrnitve hranila na prehodnem računu, ni ponudila nobenega dokaza. Meni, da bi bilo za ugotovitev popolnega in pravilnega dejanskega stanja nujno zaslišanje toženca in priče B. C., česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pojasnjuje, da se zgolj enkrat ni udeležil naroka za glavno obravnavo in še takrat je svoj izostanek preko pooblaščenca opravičil. Poleg tega pa se glavna obravnava na tem naroku ni zaključila in bi ga sodišče prve stopnje lahko zaslišalo na naslednjem naroku. Pričo B. C. pa bi moralo na narok vabiti sodišče in ne toženec oziroma njegova pooblaščenka, kot je to slednjima naložilo sodišče prve stopnje. Priznava, da ni navedel naslova te priče, je pa navedel, naj se jo vabi preko družbe Z. d.o.o., pri čemer je naslov te družbe razviden iz pogodbe o prevzemu leasinga z dne 23. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno sklepalo, da je zaslišanje toženca in navedene priče nepotrebno, ker je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da pogodba o prenosu pogodbe o leasingu ni bila zapisana pri tožnici. To namreč še ne pomeni, da toženec priznava neobstoj tožničinega soglasja k prenosu pogodbe. Ponovno poudarja, da je tožnica na sestanku dala soglasje k pisni pogodbi o prevzemu leasinga z dne 23. 3. 2009. S tem ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca in priče B. C., ni storilo le postopkovne kršitve, pač pa je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Z zaslišanjem toženca in omenjene priče bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo o obstoju tožničinega soglasja k prenosu pogodbe o leasingu. Za soglasje k takšni pogodbi namreč ni predpisana nobena oblika. Da je tožnica soglašala s prenosom pogodbe pa po njegovem mnenju izhaja tudi iz tega, da je od prevzemnika sprejela več obrokov plačil leasinga, ki mu jih ni nemudoma vrnila, pač pa mu jih je vrnila šele, ko je ugotovila, da prevzemnik obveznosti ne bo redno izpolnjeval. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec meni, da tožnici ničesar ne dolguje, ker je svoje obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je dne 13. 5. 2008 sklenil s tožnico, s pogodbo o prevzemu leasinga z dne 23. 3. 2009 prenesel na družbo Z. d.o.o.. Pogodba o prevzemu leasinga z dne 23. 3. 2009, ki sta jo sklenila toženec in družba Z. d.o.o., po svoji vsebini predstavlja pogodbo o prevzemu dolga (427. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in ne prenos pogodbe (122. člen OZ), kot trdi toženec. Iz vsebine pogodbe o prevzemu leasinga namreč ne izhaja, da bi toženec družbi Z. d.o.o. odstopil svoj celotni pogodbeni položaj, torej pravice in obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu, kar bi lahko imelo za posledico prenos pogodbe, pač pa, da je odstopil le obveznosti, ki jih ima do tožnice. To izhaja iz pogodbenih določil, da družba Z. d.o.o. prevzema obveznosti do tožnice, da bo položnice družbi Z. d.o.o. pošiljal toženec (in ne tožnica), da bo ob zadnjem obroku plačanega leasinga toženec uredil prepis avtobusa na družbo Z. d.o.o. ter da se bo do izplačila leasinga avtobus vozil in zavaroval na ime toženca. Vendar pa navedeno za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, saj bi bilo tako za prenos pogodbe kot za prevzem dolga potrebno soglasje tožnice (prvi odstavek 122. člena in prvi odstavek 427. člena OZ), ki pa ga toženec, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, ni dokazal. Ni sporno, da tožnica ni dala pisnega soglasja k pogodbi o prevzemu dolga. Toženec v pritožbi pravilno navaja, da za takšno soglasje upnika ni predpisana posebna oblika. Meni, da bi (ustno) soglasje tožnice k pogodbi o prevzemu dolga lahko izkazal s svojo izpovedbo in izpovedbo priče B. C., direktorja družbe Z. d.o.o., ki pa ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo, saj je ocenilo, da je njuno zaslišanje neizvedljivo in nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je predlagano izvedbo dokazov z zaslišanjem toženca in priče B. C. zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2011 z obrazložitvijo, da je izvedba teh dokazov neizvedljiva. Toženčev pooblaščenec v zvezi z zavrnitvijo teh dokazov na naroku ni uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sklicevanje na te kršitve prepozno (286.b člen ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženec svoj izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2011 opravičil in da bi ga lahko sodišče prve stopnje zaslišalo tudi na naslednjem naroku. Toženec namreč ni z ničemer dokazal, da je imel v času naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2011 res zatrjevano nujno vožnjo za poslovnega partnerja, poleg tega pa ni pristopil niti na naslednji narok za glavno obravnavo dne 8. 12. 2011. V zvezi z neizvedenim zaslišanjem priče B. C. toženec v pritožbi pravilno navaja, da priče vabi sodišče s pisnim vabilom (prvi odstavek 237. člena ZPP) in ne stranke. Vendar pa mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. člen ZPP). Toženec, ki je predlagal zaslišanje priče B.C., ni navedel prebivališča te priče, niti naslova sedeža družbe Z. d.o.o., preko katere naj bi sodišče pričo vabilo (ne v dokaznem predlogu v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2011, niti kasneje na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2011). Sodišče ni dolžno samo iskati naslova prebivališča priče oziroma sedeža njenega delodajalca. Ker je toženec podal nepopoln dokazni predlog, sodišče prve stopnje omenjene priče ni vabilo (je pa tožencu dopustilo, da jo sam obvesti o naslednjem naroku za glavno obravnavo).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica podala soglasje k pogodbi o prevzemu dolga iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med pravdnima strankama. Toženec v pritožbi izpostavlja pogovor, ki ga je imel s pričo P. L., ki je poslovno sodeloval s tožnico pri izterjavah dolgov, in sestanek, ki so ga imeli pri tožnici glede prevzema obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu, o katerem je izpovedovala tudi priča T. H.. Pritožbeno sodišče verjame, da se je toženec pogovarjal s tožnico o možnosti prevzema dolga iz pogodbe o finančnem leasingu, kar niti ni bilo sporno. Vendar pa toženec ni dokazal, da bi tožnica s takšnim prevzemom dolga tudi soglašala. Priča T. H. je izpovedal, da do končnega dogovora ni prišlo, ker družba Z. d.o.o. ni izkazala ustrezne bonitetne ocene. Iz izpovedb omenjenih prič tudi ne izhaja, da bi bili na sestanku pri tožnici dne 23. 3. 2009 sestavljeni pogodba o prevzemu leasinga in izjava o izročitvi avtobusa, obe podpisani s strani toženca in direktorja družbe Z. d.o.o., kot to trdi toženec v pritožbi. Nenazadnje je bilo na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2011 med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da pogodba o prenosu leasinga s strani toženca na družbo Z. d.o.o. ni bila zapisana pri tožnici.

Toženec v pritožbi poudarja, da je družba Z. d.o.o. pričela s plačevanjem obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu. Vendar pa je priča T. H. potrdil tožničine trditve o njenem vračilu tega denarja družbi Z. d.o.o., ker ni prišlo do prevzema dolga iz pogodbe o finančnem leasingu. Priča T. H. je pojasnil, da je tožnica ta denar začasno hranila na prehodnem kontu in ga ni knjižila kot dolg toženca. To bi storila šele, če bi prišlo do prenosa pogodbe oziroma prevzema dolga. V obravnavani zadevi tako ne gre za situacijo iz določila tretjega odstavka 427. člena OZ, po katerem se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Kot rečeno, tožnica izplačil s strani družbe Z. d.o.o. ni sprejela brez omejitev, saj jih ni knjižila kot dolg iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene s tožencem, temveč jih je do vračila plačniku (ker ni soglašala s prevzemom dolga) hranila na prehodnem kontu.

Toženec torej ni dokazal, da bi tožnica kot upnica privolila v pogodbo o prevzemu dolga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da za toženca ni prenehala vtoževana obveznost plačila na podlagi pogodbe o finančnem leasingu.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).