Jedro

Na podlagi določb 23.a člena EZ se lahko s pogodbo prenese s strani sistemskega operaterja na elektropodjetje le izvajanje nalog, potrebnih za odločitev in le v tem okviru je mogoče razumeti tretji odstavek istega člena, iz katerega izhaja, da osebe, zaposlene pri tej (tretji) pravni osebi, lahko vodijo in odločajo v postopku. Ne prenaša pa se s tem tudi pooblastilo za odločanje o izdaji oziroma zavrnitvi soglasja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Elektro B. d. d. št. 1038515 z dne 6. 11. 2015, se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev A. d. o. o., sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja z električno energijo.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je družba B. d. d. na podlagi 71. člena Energetskega zakona (Uradni list RS št. 79/99 in naslednji, v nadaljevanju EZ) zavrnila tožnikovo vlogo št. 610851 za postopek za izdajo soglasja za priključitev stanovanjske hiše na parceli št. *90 k.o. ... na distribucijski sistem.

2. Kot pojasni družba B. d. d., se upravni postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo novega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), končajo po dosedanjih predpisih (550. člen EZ-1), zato so bile pri odločanju uporabljene določbe (starega) EZ. Agencija za energijo RS (v nadaljevanju Agencija) je z odločbo 521-32/2014-08/646 z dne 6. 10. 2014 že drugič odpravila odločbo družbe B. d. d. o zavrnitvi soglasja in zahtevala dopolnitev postopka ter ponovno odločanje. V ponovnem postopku je družba B. d. d. preučila potencialni razvoj občine, pri izračunu poskrbela za najugodnejše nabavne cene materiala in gradbenih storitev, upoštevala je minimalno elektroenergetsko infrastrukturo, določila koliko znašajo nesorazmerni stroški priključitve za tožnikov objekt in dosledno upoštevala načelo zakonitosti. S tožnikom in ostalimi zainteresiranimi za priključitev na distribucijsko omrežje sta bila dne 13. 1. 2015 in 16. 4. 2015 opravljena sestanka z namenom seznanitve s pridobljenimi podatki. V postopku je bila izdelana idejna zasnova št. 981-1/2015, Kočevje, april 2015 (v nadaljevanju idejna zasnova), to je izračun sorazmernih in nesorazmernih stroškov izgradnje minimalne elektroenergetske infrastrukture za elektrifikacijo naselij Rake in Stružnica. Izračunana je bila vrednost investicije (240.000,00 EUR brez DDV), skupni sorazmerni stroški investicije (31.540,00 EUR brez DDV) in nesorazmerni stroški (208.460,00 EUR brez DDV). Družba B. d. d. je nesorazmerne stroške določila za vsakega posameznika posebej, za tožnika so znašali 36.850,97 EUR. Tožniku je bila dana možnost, da poravna svoj delež stroškov, na kar ni pristal. Glede na potencialni razvoj Občine Kostel na obravnavanem območju, upoštevaje navedbe o predvideni porabi v prihodnjih letih ter upoštevaje najugodnejše nabavne cene in gradbene storitve, je družba B. d. d. zavrnila soglasje za priključitev na distribucijski sistem.

3. Agencija je z odločbo št. 452-9/2016-03/646 z dne 11. 10. 2016 pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da o izdaji in zavrnitvi soglasja za priključitev po javnem pooblastilu odloča Sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju A. d. o. o.). Z aneksom št. 2 k Pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo z dne 21. 6. 2007 je A. d. o. o. prenesel naloge izdaje soglasij za priključitve na elektroenergetsko omrežje na organ prve stopnje, k čemur je Vlada RS izdala soglasje. V predmetni zadevi je izpodbijano odločbo podpisal C.C., namestnik direktorja DE Kočevje, po predloženem pooblastilu nekdanjega direktorja DE Kočevje D.D. Ker Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne omogoča prenosa pooblastila zgolj na podpis odločbe, Agencija ugotavlja, da odločbe ni podpisala za odločanje pooblaščena oseba. Po njenem mnenju navedena pomanjkljivost ne predstavlja razloga za ničnost v smislu 279. člena ZUP, ampak razlog za obnovo postopka. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki pa v danem primeru na izdano odločitev nima večjega vpliva. Agencija tudi pojasnjuje, da je postopek vodil E.E., ki izpolnjuje pogoje za vodenje upravnega postopka po programu za srednjo in srednjo strokovno izobrazbo. Uredba o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku v 3. členu določa, da lahko na prvi stopnji v upravnih zadevah, v katerih se dejansko stanje ne ugotavlja v posebnem ugotovitvenem postopku, postopek vodi oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo. Ker je bilo potrebno v predmetni zadevi izvesti poseben ugotovitveni postopek, bi morala postopek voditi oseba z najmanj višjo izobrazbo, kar pa za osebo, ki je v predmetni zadevi vodila postopek, ni izkazano. Pisno pooblastilo za vodenje postopka je bilo E.E. dano 10. 2. 2016, zato Agencija meni, da ne gre za nepravilnost, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ker pa je bila uradni osebi zadeva dodeljena v reševanje, je mogoč zaključek, da je že med samim postopkom imela tiho pooblastilo. V nadaljevanju Agencija še pojasni, da je družba B. d. d. v ponovnem postopku sledila njenim napotkom, preučila je potencialni razvoj občine in ga ustrezno argumentirala. Višina nesorazmernih stroškov je bila tožniku znana, stroški pa pravično porazdeljeni med potencialne odjemalce. Preizkus izpodbijane odločbe je mogoč. Kljub ugotovljenim napakam družbe B. d. d. v postopku, Agencija meni, da te niso bistvenega pomena, zato zadeve ni vrnila v ponovno odločanje.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ugotavlja, da je postopek izdaje soglasja za priključitev na distribucijski sistem vodil E.E., uslužbenec družbe B. d.d., ki ni imel ustrezne strokovne izobrazbe in potrebnega dodatnega strokovnega znanja iz upravnega postopka, ki bi se zahtevalo glede na zahtevnost zadeve. Poleg tega E.E. ni imel pooblastila za vodenje predmetnega postopka. Pooblastilo je sicer pridobil 10. 2. 2016, vendar to ne more veljati za dejanja izvedena pred navedenim datumom, zato postopka v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe z dne 6. 11. 2015 ni mogel zakonito voditi. Tožnik nadalje opozarja, da izpodbijane odločbe ni izdal in podpisal zakoniti zastopnik družbe B. d. d., kar predstavlja kršitev upravnega postopka. Odločbo je podpisal E.E., s pripisom »za F.F.«, nobeden od omenjenih pa ni izkazal ustreznega pooblastila za odločanje v zadevi. Tožnik tudi vztraja, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku. Onemogočeno mu je bilo, da bi sodeloval pri pripravi in analizi idejne zasnove. Ta tudi ni priložena izpodbijani odločbi, zato se odločbe ne da preizkusiti. Ugotavlja, da je le 7 kandidatov zavezanih za plačilo stroškov investicije, obstaja pa možnost, da se priključijo tudi morebitni dodatni uporabniki. Nazadnje opozarja, da nikoli ni bil eksplicitno pozvan, da plača kakršnokoli dajatev. Sam ni priznal nobenega dolga, prav tako mu ni bil posredovan noben zahtevek za plačilo, zato ne ve, kakšna naj bi bila njegova finančna obveznost. Družba B. d. d. je sicer pripravila izračun obveznosti in izpodbijani odločbi priložila tabeli „izračun stroškov“ in „razdelilnik stroškov“, vendar določitev ogromne obveznosti na podlagi približnega izračuna ni pravilna. Poleg tega je bil izračun izveden na podlagi devetega odstavka 147. člena EZ-1, to je zakona, ki se v tem postopku ne bi smel uporabljati. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev nastalih stroškov upravnega spora.

5. Agencija v odgovoru na tožbo oporeka pasivni legitimaciji v tožbi navedene tožene stranke. Sicer pa vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na obrazložitev v odločbi št. 452-9/2016-03/646 z dne 11. 10. 2016. V odgovoru doda, da ne drži, da bi morala biti idejna zasnova priložena izpodbijani odločbi. Njena vsebina je bila zajeta v izpodbijani odločbi. Tožnik je v postopku imel možnost seznanitve in podaje pripomb k idejni zasnovi. Agencija tudi vztraja, da so stroški priključitve določeni pravilno, z njihovo višino je bil tožnik seznanjen. Imel je možnost podati pripombe, kar pa ni storil, zato meni, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba skladna z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega odstavka, razen v tam določenih primerih. V tožbi je tožnik kot toženko res navedel B. d. d. Ljubljana, je pa sodišče njegovo tožbo v odgovor poslalo Agenciji za energijo, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja v tej zadevi končan, ki je na tožbo tudi odgovorila. S tem je bila očitana pomanjkljivost tožbe odpravljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločba o zavrnitvi tožnikove vloge za izdajo soglasja za priključitev objekta - stanovanjske hiše na parceli št. *90 k.o. ..., ki jo je izdala družba B. d. d. 9. Podlago za odločanje o tožnikovi vlogi predstavlja prvi odstavek 71. člena EZ, po katerem mora uporabnik omrežja za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo pridobiti soglasje za priključitev, pri čemer pogoje za soglasje določajo splošni pogoji za dobavo in odjem iz drugega in tretjega odstavka 70. člena EZ. O izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku (drugi odstavek 71. člena EZ).

10. Za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo je bila ustanovljena družba A., sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo d. o. o.1. Glede na izrecne določbe drugega odstavka 71. člena EZ je torej A. d. o. o. tisti sistemski operater, ki je nosilec javnih pooblastil, in s tem pristojen za odločanje o izdaji oziroma zavrnitvi soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje električne energije in ne družba B. d. d., ki je izdala odločbo v konkretnem primeru. Elektropodjetja namreč niso sistemski operaterji, temveč družbe, ki imajo v lasti pomemben del omrežja za distribucijo električne energije.

11. Tega ne spreminjajo niti določbe 23.a člena EZ, po katerih lahko elektropodjetja za A. d. o. o. po pogodbah opravljajo določene naloge, oziroma po pooblastilih, ki izhajajo iz pogodb, sklenjenih na navedeni pravni podlagi, in na katera se kot na pooblastilo za izdajo odločbe v uvodnem delu izpodbijane odločbe sklicuje njen izdajatelj, družba B. d.d. Na podlagi določb 23.a člena EZ se namreč lahko s pogodbo prenese s strani sistemskega operaterja na elektropodjetje le izvajanje nalog, potrebnih za odločitev in le v tem okviru je mogoče razumeti tretji odstavek istega člena, iz katerega izhaja, da osebe, zaposlene pri tej (tretji) pravni osebi, lahko vodijo in odločajo v postopku. Ne prenaša pa se s tem tudi pooblastilo za odločanje o izdaji oziroma zavrnitvi soglasja. Le-to je v drugem odstavku 71. člena EZ izrecno, in torej „z zakonom“ podeljeno družbi A. d. o. o., medtem ko za nadaljnji prenos javnih pooblastil, to je za prenos javnih pooblastil „na podlagi zakona“, kot druge možnosti za njihovo pridobitev iz 121. člena Ustave RS, po presoji sodišča v citiranih določbah EZ ni podlage. Vsaj ne ob upoštevanju kriterijev, ki jih je za takšen primer v svojih odločbah vzpostavilo Ustavno sodišče2 in po katerih mora zakon natančno določiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila: določiti organ (in ne gospodarsko družbo!), ki podeli javno pooblastilo, ter določiti postopek za podelitev javnega pooblastila, in ki po presoji sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

12. Elektropodjetja (v obravnavanem primeru družba B. d. d.) torej niso tista, ki lahko, glede na 71. člen EZ, odločajo o tej zadevi, ampak je to lahko le A. d. o. o. kot nosilec javnih pooblastil, njegov zakoniti zastopnik, tj. direktor, pa lahko pooblasti osebe, zaposlene pri tretji pravni osebi (kot npr. pri elektropodjetju), da vodijo in odločajo v postopkih iz 71. člena EZ. Opisano stališče o pristojnosti za odločanje v tovrstnih zadevah je razvidno tudi iz sodne prakse naslovnega sodišča (I U 2172/2007 z dne 19. 3. 2009, smiselno I U 1860/2011 z dne 29. 5. 2012).

13. Navedenemu stališču pritrjuje tudi sedaj veljavna ureditev v EZ-1. Z uveljavitvijo EZ-1 se je v celoti ohranila prejšnja zakonska ureditev razmerij med A. d. o. o. in elektropodjetji glede izvajanja javnih pooblastil, katerih predmet je odločanje o priključitvi na distribucijski sistem. Tako je v četrtem odstavku 78. člena EZ-1 ohranjena ureditev, po kateri lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje elektrike. V petem odstavku istega člena pa je urejeno, da lahko v primeru prenosa nalog iz prejšnjega odstavka v okviru strokovnih nalog za izvrševanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja vodijo in odločajo v postopkih tudi osebe, ki so zaposlene pri tej tretji osebi in ki izpolnjujejo pogoje. Kot izhaja iz Poročevalca k predlogu tega zakona3, osebe, ki so zaposlene pri tretji pravni osebi, vodijo in odločajo v teh postopkih v imenu distribucijskega operaterja.

14. Ker je v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo izdala družba B. d. d. in ne A. d. o. o., je odločbo izdal stvarno nepristojni organ (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). S tem je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka in je treba odločbo že iz tega razloga odpraviti. Sodišče je zato tožbi tožnika ugodilo in jo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter tretjega odstavka istega člena poslalo v odločitev A. d. o. o. kot pristojnemu organu. Sodišče ob tem dodaja, da mora biti pooblastilo za vodenje in odločanje, dano s strani A. d. o. o., poleg tega mora biti dano pravočasno, torej še pred uvedbo postopka in ne šele med postopkom, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru (E.E. je pooblastilo s strani A. d. o. o. dobil 10. 2. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 6. 11. 2015).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

16. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13). Sodno takso pa bo tožnik dobil povrnjeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

1 Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A., sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (Uradni list RS, št. 27/07). 2 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-137/01 z dne 11. 12. 2003. 3 Poročevalec Državnega zbora RS, zakonodajno gradivo EVA: 2013-2430-0074.