Jedro

V primeru, ko stranka v pravdi neobrazloženo zanika kakšno dejstvo, se šteje, da ga je priznala. S tem pa ni izključena možnost, da neko dejstvo, ki ga je najprej priznala, pozneje izpodbija. V takšnem primeru sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se dejstvo šteje za priznano ali izpodbijano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 243,49 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0001 Ig 2005/00934, z dne 21. 09. 2005 in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka); tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.393,52 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki ga je naperila proti prodajalcu podaljškov za vodovodno napeljavo, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je izvedenem dokaznem postopku ugotavljanja spornih dejstev ugotovilo, da tožena stranka spornega podaljška z napako, ni kupila pri toženi stranki.

Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na dokaze, ki jih je izvajalo glede priznanih dejstev. Zatrjuje, da tožena stranka v predsodnem postopku ugotavljanja vzrokov nastanka škode ni nasprotovala trditvam tožeče stranke, da je bil sporni podaljšek kupljen v njeni trgovini. Šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 02. 2007 pa je le pavšalno navedla, da je običajna vgradnja že rabljenih podaljškov in neargumentirano prerekala trditve tožeče stranke, da je popustil ravno pri njej kupljen podaljšek.

Po 1. odstavku 214. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom istega člena zakona se ne dokazujejo tista dejstva, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje priznala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov. Za ugotovitev, ali je kakšno pravno relevantno dejstvo med pravdnima strankama sporno, je zato pomembno, ali ga je stranka priznala v pravdi. Če spornega dejstva ni prerekala pred pravdo, se ne šteje, da ga priznava. V primeru pa, če stranka v pravdi neobrazloženo zanika kakšno dejstvo, se šteje, da ga je priznala (2. odstavek 214. člena ZPP). S tem pa ni izključena možnost, da neko dejstvo, ki ga je najprej priznala, pozneje izpodbija. V takšnem primeru sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se dejstvo šteje za priznano ali izpodbijano (3. odstavek 214. člena ZPP).

V konkretnem primeru je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka pri njej kupila 15 vodovodnih podaljškov enake dimenzije, kot je bil sporni podaljšek. Na podlagi tega dejstva in ker je podaljške takih dimenzij dobavljala od dobavitelja V. C. d.o.o. je predlagala sodišču, da dobavitelja obvesti o pravdi. Sodišču je tudi predložila račun in dobavnico (B7) v dokaz trditvam, da je tožeča stranka pri njej kupila 15 podaljškov istega proizvajalca. Tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo opozarja na dejstvo, da ni nikoli potrdila prodaje spornega in v dokazne namene predloženega podaljška, pač pa ravno nasprotno, da je s predložitvijo računa in dobavnice v pravdi potrdila prodajo podaljškov, za katere pa se je izkazalo da so drugačne kakovosti od spornega. Med pravdnim postopkom je bilo ugotovljeno, da so bili vsi podaljški vgrajeni v isti objekt, da pa je le eden popustil. Da naj bi prišlo do zloma ostalih pri toženi stranki kupljenih podaljškov, ki jih je tožeča stranka vgradila v isti objekt, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Poleg tega je bilo pri ugotavljanju vzroka napake po sodni izvedenki ugotovljeno, da podaljšek, ki je popustil, nima enakih lastnosti, kot jih imajo podaljški enakih dimenzij, ki jih je prodajala tožena stranka v spornem obdobju od proizvajalca V. C. d.o.o., predstavnik proizvajalca pa je zaslišan kot priča tudi zanikal, da je bil podaljšek z napako proizveden pri njih. Zato je tožena stranka svoje negativno stališče, ki je bilo sprva izraženo res pavšalno, v nadaljevanju postopka izrazila z obrazloženim nasprotovanjem trditvam tožeče stranke, oprtim na podano mnenje izvedenke (vloga tožene stranke z dne 27. 10. 2008). Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in po stališču pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tožena stranka izpodbijala trditve tožene stranke o tem, da je sporni podaljšek eden izmed petnajstih podaljškov proizvajalca V. C. d.o.o., ki jih je tožeča stranka kupila pri toženi stranki. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je izvajalo dokaze glede priznanih dejstev, ni utemeljen. S tem pa ne tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost odločitve.

Neutemeljeno pa tožeča stranka tudi izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S svojim stališčem, da je za ugotovitev dejstva, da je bil podaljšek z napako, ki je bil vgrajen v objekt, kupljen pri toženi stranki, zadostoval račun tožene stranke ter izpovedi prič I., K. in G., neposredno, posredno pa še izpovedi prič Š. in B., tožeča stranka ne uspe ovreči obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki poleg navedenih dokazov upošteva tudi izpovedi ostalih zaslišanih prič ter izvedeniško mnenje sodne izvedenke s področja preizkušanja materialov in analize poškodb, glede katerega nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. Presoja vseh izvedenih dokazov skupaj ter uspeh celotnega postopka dokazovanja v smislu pravila iz 8. člena ZPP tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi mogla pripeljati do drugačne dokazne ocene, kot jo je glede spornega dejstva sprejelo sodišče prve stopnje, torej da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil vgrajeni in poškodovani podaljšek, zaradi katerega je prišlo do izlitja vode, eden izmed 15. podaljškov, kupljenih pri toženi stranki. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je zato po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. S tem pa se izkaže, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Kot potrebne stroške za rešitev pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP) je pritožbeno sodišče toženi stranki odmerilo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk po OT z 20% DDV ter 36,94 EUR za plačano takso za odgovor na pritožbo.