Jedro

Izvedenec medicinske stroke in posledično sodišče, ki je njegovo mnenje sprejelo, je očitno presojal telesne bolečine tožnice v času zdravljenja in izraz telesne zamenjal za duševne.

Niti sodišče niti izvedenec ne ugotavljata stopnje in trajanja bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice. In ker je tudi tožba v tem delu nesklepčna, saj ni prav nikakršnih razlogov o stopnji in trajanju tožničinih duševnih bolečin, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine v tem delu preko zneska, ki ga je toženka pred pravdo že plačala tožnici, je tožba nesklepčna.

Bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku 1. točke izreka glede višine dosojene odškodnine spremeni tako, da se znesek 12.690,00 EUR zniža (za 5.000,00 EUR) na 7.690,00 EUR, glede stroškovne odločitve (2. točka izreka) pa spremeni tako, da se znesek 2.542,26 EUR zniža (za 57 %) na 1.054,47 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba toženke kot tudi pritožba tožnice v celoti zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da plača tožnici odškodnino (poleg že plačane) v znesku 12.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2013 dalje do plačila,(1) višji tožbeni zahtevek (do vtoževanih 17.806,00 EUR s pripadki) pa kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je toženki še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 2.542,26 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica zaradi poškodb, ki jih je utrpela v škodnem dogodku, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičena še do odškodnine 1.500,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je upravičena še do odškodnine 5.000,00 EUR, za strah pa še do odškodnine 1.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je upravičena do odškodnine 3.000,00 EUR. Tožnica je upravičena tudi do odškodnine iz naslova pretrpljene materialne škode, in sicer za potne stroške v zvezi z zdravljenjem 686,00 EUR(2) in 1.560,00 EUR za tujo pomoč in postrežbo (polovico vtoževane terjatve iz tega naslova).

2. Zoper sodbo se, kolikor je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo preko zneska 2.686,00 EUR (tj. 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 686,00 EUR za potne stroške), zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (to je pritožbenih razlogov, naštetih 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo ustrezno spremeni z ustrezno stroškovno posledico. V pritožbi graja dosojo tožnici prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja v višini 1.500,00 EUR (poleg že izplačanega zneska 12.000,00 EUR). Meni, da je dodatno prisojen znesek previsok oziroma neutemeljen in nezakonit. Glede prisoje 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice (poleg izplačanega zneska 13.000,00 EUR) toženka meni, da je znesek dosojen nepravilno, saj je sodišče prisodilo odškodnino tožnici za duševne bolečine, ki jih je imela še v času aktivnega zdravljenja ter tako tožnici prisodilo dvojno odškodnino, in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v istem časovnem obdobju). Že izplačana odškodnina v višini 13.000,00 EUR je bila vsekakor primerna in korektna ter zakonita, upoštevajoč da tožnica ni zaposlena oseba in na tem področju zato ne trpi zmanjšanja oziroma kakršnegakoli pomanjkanja. Opozarja še, da v izvedenem dokaznem postopku ni bilo niti govora, da bi tožnica opravljala kakšna težka fizična dela; živi v bloku in živi življenje, kot se ga živi v takšnih okoliščinah. Izplačana odškodnina je bila korektna in v skladu s sodno prakso. Dalje graja kot previsoko dosojeno odškodnino za strah (poleg izplačanega zneska 1.000,00 EUR). Meni, da je dosojena odškodnina pretirana in zanjo ni podlage. Glede skaženosti (brazgotina na levi roki, na nadlahti) pa opozarja, da je v okolici skaženost vidna le v poletnih mesecih, ko brazgotino pretežno pokriva vsaka obleka s kratkimi rokavi. Meni, da je 2.000,00 EUR povsem primerna odškodnina v skladu z veljavno sodno prakso. Meni še, da je sodišče tožnici neupravičeno prisodilo odškodnino za materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe, saj tožnica v dokaz te škode ni predložila prav ničesar, razen svoje izjave. Priznava, da je določeno pomoč zagotovo potrebovala, da pa bi bila zato materialno prikrajšana, pa ni dokazala, zato je dosojena odškodnina nepravilna, ne glede na odločitev na podlagi prostega preudarka.

3. Zoper sodbo se glede neprisojene odškodnine zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, to je iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tudi tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnica meni, da ji neutemeljeno ni bila priznana celotna vtoževana odškodnina, upoštevajoč ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin in strahu ter meni, da je dosojena odškodnina glede na ugotovljene okoliščine prenizka. Še posebej pa graja dosojeno odškodnino iz naslova stroškov za tujo pomoč in postrežbo, ko ji je sodišče prve stopnje prisodilo polovico vtoževanega zneska na podlagi prostega preudarka, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni, da je razlaga sodišča zmotna. Opozarja na tožbene trditve ter ugotovitve izvedenca, ob čemer graja tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. K., s čimer je sodišče kršilo tožničino pravico do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti ter s tem absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča pomeni, glede na to, da je tožnica plačevala A. K. po 4,00 EUR na uro, da je sodišče priznalo delo A. K. v obsegu 390 ur, glede na tožbene trditve pa je več kot jasno in očitno, da je takšen prosti preudarek sodišča zmoten, še posebej upoštevajoč, da je njeno zdravljenje trajalo dvanajst mesecev oziroma je tožnica zaradi poškodbe trajno invalidna.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti:

5. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek toženke o neobstoju oziroma kontradiktornih razlogih za prisojo zneska 5.000,00 EUR (poleg že izplačanega zneska 13.000,00 EUR iz tega naslova) glede na stopnjo in trajanje bolečin, pri čemer je izvedenec medicinske stroke in posledično sodišče, ki je njegovo mnenje sprejelo, očitno presojal telesne bolečine tožnice v času zdravljenja in izraz telesne zamenjal za duševne, sploh upoštevajoč da gre za izvedenca kirurške stroke, pri čemer stopnjo in trajanje duševnih bolečin opredeljuje z zelo zmanjšano življenjsko aktivnostjo tožnice, ki da je zaradi tega čutila duševne bolečine (trajne hude duševne bolečine!?), čemur naj bi sledilo obdobje trajnih srednje hudih duševnih bolečin (!?) in sicer zaradi nošenja opornice na levem zapestju, nato pa da je lahko čutila (do konca zdravljenja dne 17. 4. 2012) le še „duševne bolečine trajne zmerne in občasno tudi srednje intenzitete“. Glede bodočih duševnih bolečin pa njihove stopnje in trajanja niti izvedenec niti sodišče ne ugotavlja; izvedenec (posledično sodišče) ugotavlja pri tožnici obstoj trajne invalidnosti in s tem trajno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti ter omejitve, niti sodišče niti izvedenec pa ne ugotavljata stopnje in trajanja bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice. In ker je tudi tožba v tem delu nesklepčna, saj ni prav nikakršnih razlogov o stopnji in trajanju tožničinih duševnih bolečin, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine v tem delu preko zneska, ki ga je toženka pred pravdo že plačala tožnici (13.000,00 EUR), nesklepčnost pa pomeni neutemeljenost zahtevka, je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 353. členom in 358. členom ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke izreka glede višine dosojene odškodnine spremenilo tako, da je znesek dosojene odškodnine 12.690,00 EUR znižalo za 5.000,00 EUR na 7.690,00 EUR. Glede posledične stroškovne odločitve pa v nadaljevanju.(3) Glede preostale dosojene oziroma nedosojene odškodnine:

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v preostalem delu glede (ne)dosojene odškodnine tožnici vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, prav tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP (uradoma upoštevne kršitve pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba o navedenih odločilnih dejstvih ne le jasne in skladne razloge, temveč tudi povsem prepričljive in sprejemljive, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje.

7. Sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Glede pritožbene graje tožnici določene (pravične, posledično pa (ne)dosojene) odškodnine za (drugo) nepremoženjsko škodo (kot previsoke – toženka oziroma prenizke – tožnica) pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožbi tožnice in toženke nimata razlogov, s katerimi bi kakorkoli konkretizirano izpodbijali višino odškodnine, natančneje njeno objektivno pogojenosti (kot neskladne s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine, to je s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih(4)). Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ (enako velja tudi za bodočo po 182. člen OZ) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), namreč ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.(5) Pri tem je seveda potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP,(6) v okvirih katere pritožbeno sodišče na pravilnost materialnopravne presoje pazi (po uradni dolžnosti – ex officio) le v okvirih pritožbenih razlogov. Odsotnost (konkretnih in celovitih) pritožbenih razlogov, to je razlogov, ki bi ob ugotovljenih (neosporavanih) dejanskih okoliščinah omogočali primerjavo s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih (to je zatrjevan konkretiziran odstop od ustaljene sodne prakse), zato v obravnavani zadevi onemogoča presojo odločitve sodišča prve stopnje v navedenem delu. Pritožbena graja odločitve o višini dosojene pravične odškodnine za tožničino pretrpljeno (v izpodbijani sodbi opisano) nepremoženjsko škodo je zato neutemeljena. Navedeno vključuje tudi odgovor na očitane procesne kršitve, saj pomanjkljiva pritožbena trditvena podlaga onemogoča preizkus morebitnega vpliva zatrjevanih kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ta pa je predpostavka za obstoj relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena navedenega zakona („če bi kršitev lahko vplivala“(7)).

8. Glede odškodnine za materialno škodo iz naslova stroškov za tujo pomoč in postrežbo (dosojenih 1.560,00 EUR, enak pa je tudi znesek zavrnitve zahtevka) pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je v tem delu odškodnino prisodilo na podlagi prostega preudarka (prvi odstavek 216. člena ZPP), še posebej, ko je odločitev oprta na ugotovitve izvedenca glede škodnih posledic in omejitev tožnice in še posebej upoštevajoč, da je tožnica pri tem s tožbenim zahtevkom pretiravala, sploh upoštevajoč, da gre v glavnem za pomoč pri gospodinjskih opravilih in pretirano zatrjevan obseg pomoči. Pri tem tožnica spregleda, da priče A. K. sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ker bi ta potrdila tožbene navedbe. Zato neizvedba dokaza (iz razlogov nerelevantnosti) ni procesna kršitev.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo ter toženkino pritožbo izven opisanega dela kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem a nespremenjenem delu v dejanskem in pravnem pogledu pravilno sodbo sodišča prve stopnje.

10. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari na delno utemeljeno pritožbo toženke, je pritožbeno sodišče moralo v skladu s pritožbo toženke to upoštevati tudi pri odločitvi glede pravdnih stroškov, saj se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Upoštevajoč spremenjeno odločitev je tožnica uspela s 43%, toženka pa s 57%, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev v skladu s citiranimi zakonskimi določbami spremenilo tako, da je prisojeni znesek pravdnih stroškov 2.542,26 EUR znižalo na 1.054,47 EUR.

11. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče, upoštevajoč uspeh in višino uveljavljanih stroškov pritožbenega postopka, odločilo, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

Op. št. (1): Poleg že pred pravdo plačane odškodnine 28.000,00 EUR (revalorizirano na 28.056,00 EUR), in sicer: - za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 13.000,00 EUR, - za strah 2.000,00 EUR in - 1.000,00 EUR iz naslova materialne škode.

Op. št. (2): Poleg že pred pravdo plačanih 1.000,00 EUR iz tega naslova.

Op. št. (3): Glej 10. točko obrazložitve.

Op. št. (4): Primerjaj določbo drugega odstavka 179. člena OZ.

Op. št. (5): To, da je po oceni pritožnika določena odškodnina previsoka ali prenizka, ne pomeni ničesar; taka (previsoka, prenizka) je lahko le v primerjavi z drugimi določenimi odškodninami v podobnih primerih – merilo višine (pravične) denarne odškodnine je namreč sodna praksa določanja odškodnine v podobnih primerih.

Op. št. (6): Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Op. št. (7): Primerjaj zakonsko besedilo.