Jedro

Izpodbijani predlog Vladi RS za imenovanje na položaj nima narave upravnega akta iz 1. člena ZUS, saj ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. S predlogom ni poseženo v nobeno pravico oziroma pravno korist tožnice, ker biti predlagan v imenovanje na ta položaj ni pravica ali (neposredna na zakon oprta) pravna korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožničino tožbo zoper predlog tožene stranke z dne 15.6.2006, s katerim je tožena stranka predlagala Vladi RS, da se A.A. imenuje na položaj generalnega direktorja Direktorata ...

Sodišče prve stopnje je presodilo, da izpodbijani predlog ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani predlog nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z njim ni odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, in ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, o čigar zakonitosti se na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS odloča v upravnem sporu. Iz vsebine in oblike izpodbijanega akta izhaja, da v tem primeru tudi ne gre za akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Tožnica v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijani predlog posegal v njene ustavne pravice, niti da sproža upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic iz 3. odstavka 1. člena ZUS.

Tožnica vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi kršitev materialnega prava.

Po njeni oceni je izpodbijani akt posamični akt v postopku imenovanja funkcionarja oziroma delavca v državni upravi .

Sodišče je prezrlo določbo 2. odstavka 3. člena ZUS. Predlog, s katerim organ nekoga predlaga ali ne predlaga v imenovanje drugemu organu, je akt, ki posega v pravice, pravne koristi in obveznosti posameznika in je zato podlaga za izpodbijanje podana tudi v okviru 2. in 3. odstavka 1. člena ZUS. Upravno, vrhovno in ustavno sodišče so že večkrat meritorno odločali v zadevah, ko organ, ki bi moral predlagati funkcionarja v imenovanje drugemu organu, tega ni želel storiti, ali pa je predlagal osebo, ki po oceni tožnikov ni bila primerna (U 6/2004, II Up 6/2004, Up 132/96). Izpodbijani sklep posega v ustavno pravico tožnice do enakega sodnega varstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. Ker po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je razdružilo postopke, predlaga, da vrhovno sodišče tudi oceni, ali je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, pravilno in če bo ocenilo, da je bilo to ravnanje napačno, naj naloži sodišču prve stopnje, da sedaj razdružene postopke ponovno združi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za sprejeto odločitev ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3. odstavek 1. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje). Upravni akt je po ZUS dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku (1. odstavek 3. člena ZUS). Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče tako tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrže. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v predhodnem preizkusu procesnih predpostavk, tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za njegovo odločitev strinja. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov predloženih spisov, gre v predmetni zadevi za izbirni postopek na podlagi javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata ...v Ministrstvu ... po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB1, Uradni list RS, št. 35/05 in 113/05). Tožnica je sprožila upravni spor zoper predlog, s katerim je minister ... predlagal Vladi RS v imenovanje kandidata, za katerega je Posebna natečajna komisija ugotovila, da je primeren za ta položaj. ZJU ne ureja podrobneje postopka v zvezi s predlogom za imenovanje na položaj in tudi ne določa, da bi bil zoper predlog ministra vladi, da imenuje kandidata na položaj (v tem primeru položaj generalnega direktorja v ministrstvu), dovoljen upravni spor. Zoper navedeni predlog ni mogoče uveljavljati sodnega varstva niti na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUS, kot zmotno zatrjuje tožnica. Izpodbijani predlog ni posamični akt o imenovanju. Posamični akt o imenovanju je le odločba o imenovanju (2. odstavek 82. člena ZJU).

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani predlog nima narave upravnega akta iz 1. člena ZUS, saj ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. S predlogom ni poseženo v nobeno pravico oziroma pravno korist tožnice, ker biti predlagan v imenovanje na ta položaj ni pravica ali (neposredna na zakon oprta) pravna korist. Kandidati, ki so se prijavili na javni natečaj za položaj generalnega direktorja, imajo ob izpolnjevanju pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti izbrani in predlagani v imenovanje. Zato pritožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za akt, s katerim predlagatelj odloča o pravici posameznika ,

ni utemeljen.

Glede v pritožbi zatrjevanega odstopa od sodne prakse (meritorno obravnavanje) in s tem zatrjevane kršitve ustavne pravice do sodnega varstva vrhovno sodišče ugotavlja, da v zadevah, na katere se tožnica sklicuje, in v obravnavani zadevi, ni šlo za enake dejanske situacije, zato tudi ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem. Procesne predpostavke, določene v 1. odstavku 34. člena ZUS, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, postavljajo pogoje, pod katerimi lahko tožnik računa na meritorno obravnavanje njegove tožbe. Ker procesna predpostavka iz 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena, sodišče prve stopnje o zadevi ni moglo meritorno odločati.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje za razdružitev in ločeno obravnavanje o več v eni tožbi združenih zahtevkov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, sklep procesnega vodstva in zoper takšen sklep pritožba ni dovoljena (2. odstavek 42. člena ZUS-1). To pa pomeni, da takšne odločitve tudi ni dopustno izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo. Razdružitev praviloma narekuje tožba, ki je naperjena zoper več upravnih aktov (kot v obravnavanem primeru), usoda razdruženih postopkov pa je od ločitve naprej samostojna, saj ločeni postopki tečejo neodvisno drug od drugega, kakor da bi bilo že od vsega začetka vloženih več posebnih tožb. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena v zvezi z 1. odstavkom 82. člena ZUS-1. Pritožba je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1. Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena tega zakona, obravnavano pritožbo, vloženo po ZUS, obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v povezavi z 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).