Jedro

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil na zahtevani način, prav tako tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega pravnega vprašanja, niti, da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Zato ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) dne 30. 4. 2010 po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 1. 2010, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila revidentovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tam navedeni pravdni zadevi, ker povprečni mesečni dohodek presega z Zakonom o brezplačni pravni pomoči – ZBPP predpisani cenzus, pogoji za dodelitev pomoči po 22. členu ZBPP pa niso izkazani.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan kateri izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, npr. v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil na zahtevani način. Zatrjuje namreč, da bo judikat Vrhovnega sodišča vplival na poenotenje sodne prakse odločanja v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči, saj se vsi javno dostopni judikati Vrhovnega sodišča s predmetnega področja nanašajo na ZBPP pred sprejetjem novele B, ki je okrnila pravico nepremožnih posameznikov do učinkovitega varstva njihovih pravic. Revident tako ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki kažejo na pomembnost tega vprašanja. Revidentova trditev glede judikatov v zvezi z ZBPP po noveli B (tudi če bi bila pravilna), pa ne more spremeniti stališča o pomembnosti zastavljenega pravnega vprašanja. Če pa revident, glede na obrazložitev revizije, meri na vprašanje, ali bi moral pristojni organ v primeru, da mesečni dohodek prosilca (ali mesečni povprečni dohodek na člana družine) presega zakonski minimum iz drugega odstavka 13. člena ZBPP in zato ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, uporabiti določbo prvega odstavka istega člena, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizija ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Revident sicer tudi ne zatrjuje, da bi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega pravnega vprašanja niti, da v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Glede na vse navedeno ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Nadalje revident uveljavlja obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Navaja, da mu bo brez odobritve brezplačne pravne pomoči vsebinsko onemogočeno uveljavljanje odškodnine zaradi sinove smrti. S takšno navedbo pa ni izkazal zelo hudih posledic, moral bi namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj hude, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

8. Vrhovno sodišče je glede na to revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.