Jedro

Pogovor (po terminologiji Konvencije zaslišanje) z obema otrokoma opravljen pri centru za socialno delo. S pogovorom, ki je bil opravljen pri centru za socialno delo, pa so bile v celoti izpolnjene zahteve iz Konvencije, ki ne določa, da se mora pogovor z otrokom opraviti pred sodiščem na obravnavi in v navzočnosti obeh staršev, kot v reviziji predlaga toženec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu otrok pa naložilo plačevanje preživnine zanju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca proti odločitvi sodišča prve stopnje o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo in plačevanju preživnine zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo slediti predlogu toženca in v postopku zaslišati hčerko A., ki je bila že stara deset let in jo odločno vprašati, pri katerem od staršev želi živeti. Sicer pa mati otrok za varstvo in vzgojo otrok zaradi psihičnih težav ni primerna, saj obstaja možnost, da bo otrokoma kaj naredila. Predujma za pokritje stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem toženec ni založil zato, ker takrat ni imel denarja. Če bi sodišče izvedlo vse dokaze, ki jih je toženec predlagal, bi bil rezultat čisto drugačen. Reviziji naj se tako ugodi, da bosta oba otroka zaupana v varstvo in vzgojo tožencu.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja.

Tožena stranka v reviziji vsebinsko zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe ZPP/77 zato, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je toženec predlagal. Neizvedba vseh predlaganih dokazov pa ne pomeni kršitve pravdnega postopka. V pravdnem postopku ima res vsaka stranka pravico, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Povedano pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom ene ali obeh pravdnih strank. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev niso bistvene.

Predlogu toženca, da naj se izvede dokaz z izvedencem, je sodišče sledilo, vendar pa je izvedbo tega dokaza onemogočil toženec sam, ker za izvedbo tega dokaza ni založil potrebnih sredstev. Revizijska trditev, da je v mnenju centra za socialno delo med drugim zapisano, da je "mati otrok bolj živčna", kar naj bi po mnenju revizije dokazovalo točnost toženčevih trditev, da ni sposobna varovati in vzgajati otrok, pa je najmanj zelo nekorektna. Za razliko od toženca je sodišče, tako kot mu nalagajo pravila o dokazni oceni, ocenilo celotno mnenje, v katerem ni le zapisano, da je "mati otrok bolj živčna zaradi moža" (zadnjo besedo je toženec v reviziji izpustil), ampak so v njem zelo podrobno opisane celotne razmere, ki vladajo v družini in ki so se bistveno poslabšale ravno zaradi ravnanj toženca. Ta ravnanja toženca pa niso pripeljala le do tega, "da je mati otrok bolj živčna", ampak celo do tega, kar je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da oba otroka ne le da ne želita živeti s tožencem, ampak si ne želita imeti z njim niti stikov, ki v sporazumu z materjo otrok potekajo na njegovem domu. Zakaj dejstvo, da hčerka A. ni bila zaslišana na obravnavi v navzočnosti obeh staršev, pri čemer še v reviziji vztraja toženec, ne predstavlja niti procesne kršitve niti zmotne uporabe materialnega prava, je navedeno v nadaljevanju obrazložitve.

Z revizijsko trditvijo, da bi moralo sodišče hčerko A., ki je bila v času obravnavanja pred sodiščem prve stopnje že stara deset let, zaslišati tudi na obravnavi, uveljavlja toženec zmotno uporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč. bes., v nadaljevanju ZZZDR) in 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe št. 9 v zvezi z Uradnim listim SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 15/90 - v nadaljevanju Konvencija).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi te revizijske trditve niso utemeljene. Pri odločanju po prvem odstavku 78. člena ZZZDR mora sodišče upoštevati oba predpisa, tj. tako drugi odstavek 105. člena ZZZDR kot 12. člen Konvencije, in sicer v medsebojni povezavi. V 12. členu Konvencije je navedeno: "Države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje".

V obravnavanem primeru je bil pogovor (po terminologiji Konvencije zaslišanje) z obema otrokoma opravljen pri centru za socialno delo. Nobeden od otrok ni izrazil želje, da bi po razvezi zakonske zveze ostal pri tožencu. S pogovorom, ki je bil opravljen pri centru za socialno delo, pa so bile v celoti izpolnjene zahteve iz Konvencije, ki ne določa, da se mora pogovor z otrokom opraviti pred sodiščem na obravnavi in v navzočnosti obeh staršev, kot v reviziji predlaga toženec. V reviziji zatrjevane zmotne uporabe določb ZZZDR in Konvencije sodišči druge in prve stopnje zato nista zagrešili.

Glede višine preživnine revizija nima nobenih konkretnih trditev. Zatrjuje le, da je odločitev o plačevanju preživnine nepravilna zato, ker je nepravilna odločitev o tem, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v varstvo in vzgojo.

Ob tako neopredeljenih revizijskih trditvah je revizijsko sodišče odločitev o višini preživnine preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da je preživnina, ki jo je sodišče naložilo v plačilo tožencu, v skladu s kriteriji iz 79. člena ZZZDR (možnosti vsakega izmed staršev in potrebe otrok).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).