Jedro

Da bi bilo mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 66. člena ZOR o pravni neučinkovitosti navidezne pogodbe med pogodbenima strankama, bi morala oba pogodbenika vedeti in tudi hoteti skleniti prodajno pogodbo samo na videz.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožencu 732,60 EUR stroškov revizijskega odgovora, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki 20. 12. 2000 sklenili za tožničino stanovanje. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razvezo te pogodbe in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. V začetku poudarja, da je toženec dosegel sklenitev sporne pogodbe z očitno goljufijo ob sodelovanju tretje osebe. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da gre dejansko za fiduciaren posel, katerega namen je bil zavarovati posojilo, ki naj bi ga dal toženec, vendar pa se je izkazalo, da je tožničin dolg iz naslova posojila O. plačal C. in ne toženec. Nato tožnica v obširnih izvajanjih na treh straneh po svoje povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in dodaja, česa ni upoštevalo, pa bi moralo upoštevati oziroma katere okoliščine naj bi sodišče napačno presodilo. Glede na vsa ta dejstva je po mnenju tožnice jasen zaključek, da je toženec vedel, da sklepa le navidezno pogodbo, zaradi česar je ta nična. Vsa ta dejstva so bila predočena tudi pritožbenemu sodišču, ki je zato napačno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je šlo za „navidezno fiduciarno pogodbo“. Tožnica je svojo voljo formulirala na podlagi napačne predstave, ki jo je z nedopustnim ravnanjem povzročila M. L. Zato je ob sklepanju pogodbe izjavila nekaj, česar ni hotela oziroma je mislila, da gre le za zavarovanje posojila. Tožnica nato utemeljuje, zakaj naj bi tudi toženec vedel za navideznost kupne pogodbe. Navidezne izjave ne smejo biti v nasprotju z načeli dobre vere in poštenja. Ker ni bilo take tožničine volje, manjka bistveni pogoj za veljavno sklenitev kupne pogodbe. Nemoralno je izkoriščanje tožničinega neugodnega položaja in stiske. Podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe ima podlago v napakah volje strank oziroma v prevari, ki je posledica vnaprej dogovorjenega konstrukta med tožencem in M. L. oziroma njune goljufije. Tožnica je dokazovala način poslovanja posrednice s ponujenim vpogledom v drug spis in zaslišanjem priče. Zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Edina verodostojna priča je bil po mnenju tožnice C., njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje obravnavalo premalo resno. Med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med listinami ter izvedenimi dokazi obstaja nasprotje.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, glede odločitve o glavnem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi. Zato je dovoljena le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Tako je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v besedilu pred uveljavitvijo zadnje novele D (primerjaj drugi odstavek 130. člena novele) revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa je nedenarne narave, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tožnik uveljavlja več zahtevkov z različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja ločeno po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

6. Tožnica je v tožbi uveljavlja dva nedenarna tožbena zahtevka v obliki eventuelne kumulacije. V glavnem zahtevku je terjala ugotovitev ničnosti kupne pogodbe s trditvami o njeni navideznosti, ker da prikriva dogovor o zavarovanju danega posojila z začasnim prenosom lastninske pravice na stanovanju na toženca, torej prikriva fiduciaren posel, ta pa da je ničen zato, ker je toženec prejel bistveno več, kot znaša posojilna terjatev. V podrejenem zahtevku je terjala razvezo (prav bi bilo razveljavitev) pogodbe zaradi zmote oziroma prevare. Kljub uveljavljanju dveh nedenarnih zahtevkov z različno podlago je tožnica v tožbi navedla le eno vrednost spornega predmeta – 6.500.000 takratnih SIT. V postopku ni prišlo do spremembe te vrednosti. Taka nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta se lahko nanaša kvečjemu na glavni ali primarni tožbeni zahtevek, vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka pa ni. Zato revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

7. Revizija je kot izredno pravno sredstvo omejena tudi glede razlogov, ki se lahko z njo uveljavljajo. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so stranke in sodišče v revizijski fazi postopka vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi pritožbeni preizkus. Neupoštevne so vse tiste revizijske trditve, ki tako ugotovljeno dejansko podlago skušajo obiti ali izpodbiti s prikazovanjem večje ali manjše verodostojnosti zaslišanih prič in strank, s sklicevanjem in poudarjanjem drugih in dodanih okoliščin, s poskusom predrugačenja ugotovljenih dejstev na način, da se jih prikazuje ločeno od drugih dejstev ali „iztrgano iz konteksta“, z navideznim ugotavljanjem procesnih kršitev in podobno. Iz povzetka revizijskih izvajanj v 2. točki te odločbe izhaja, da gre pretežni del revizije prav v pravkar opisani prepovedani smeri.

8. Pritožbeno sodišče je v ožjem delu svoje obrazložitve na začetku tretje strani pravilno opozorilo na pomen trditvene podlage spora in kakšna je bila ta podlaga v obravnavani zadevi (povzeta je tudi v 6. točki te odločbe). Nato je pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da naj bi toženec vedel oziroma hotel skleniti prodajno pogodbo le na videz. Obširno je pojasnilo tudi, zakaj v pritožbi zatrjevane okoliščine take dokazne ocene ne spreminjajo. Da bi bilo mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o pravni neučinkovitosti navidezne pogodbe med pogodbenima strankama, bi morala oba pogodbenika vedeti in tudi hoteti skleniti prodajno pogodbo samo na videz. S pravkar opisano materialnopravno presojo se revizijsko sodišče strinja. Kakšna je bila pogodbena volja strank, je dejansko vprašanje, ki ga tožnica v reviziji ne more izpodbijati. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da ni šlo za navidezno pogodbo, navedlo tudi razloge, zakaj šteje za dokazano, da med pravdnima strankama ni bilo drugega dogovora, razen dogovora o prodajni pogodbi (razlogi za šesti strani). Zato je neupošteven revizijski poskus prikazati, da je bila tožničina pogodbena volja drugačna od ugotovitev obeh sodišč. To hkrati tudi pomeni, da so nepomembne revizijske trditve o fiduciarnem poslu, ki ga po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo ter nadaljnje izpeljave, zakaj naj bi bil ničen tudi fiduciarni posel. Na ničnost pogodbe merijo tudi tožničine trditve o izkoriščanju njene stiske in prezadolženosti, vendar je tožnici že pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da gredo te trditve v smeri ničnosti zaradi oderuštva, vendar gre za nove trditve, s katerimi na pritožbeni stopnji ni več mogoče razširjati podlage spora.

9. Revizijska trditev o nasprotju razlogov sodbe z listinami in izvedenimi dokazi meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je že glede na zakonsko besedilo premalo opredeljena in tudi sicer povsem nekonkretizirana ter zato neupoštevna. Trditev o odvzeti možnosti obravnavanja pred sodiščem meri na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je podana v zvezi z načinom poslovanja M. L. v drugih zadevah, kar naj bi dokazovalo zatrjevano prevaro in goljufijo, torej se nanaša na nedovoljeni del revizije. Enako velja za (nedokazano) trditev o njeni povezanosti s tožencem. Zato revizijsko sodišče teh trditev ni obravnavalo.

10. Revizijsko sodišče je v dovoljenem delu ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP ta del zavrnilo s priglašenimi revizijskimi stroški vred. Odločitev o toženčevih stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah odvetniške in taksne tarife. Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je določen v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji VSRS 13. 12. 2006.