Jedro

Opis kaznivega dejanja (položaj prodajnega inženirja v firmi, dogovori za dva posla, v okviru službe samostojno dogovarjanje glede pogodbene vsebine in okvirne cene) povsem jasno opiše gospodarsko dejavnost, pri opravljanju katere je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1.500 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni D.M. spoznan za krivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 3.10.2006 vložila zoper navedeni pravnomočni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložila zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Meni tudi, da bi Vrhovno sodišče moralo uporabiti določbo 427. člena ZKP. Po mnenju zagovornice izpodbijani sodbi nimata izrecnih razlogov o tem, kako sta v konkretnem primeru zaposlitev in obsojenčevo delovno mesto prodajnega inženirja opredelili pod pojem gospodarske dejavnosti v smislu 5. odstavka 126. člena KZ. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo samo sodišče, po mnenju zagovornice, izhaja, da je bil direktor F. tisti, ki se je na podlagi ponudbe pogajal o pogodbi. Nepravilen naj bi bil zaključek obeh sodišč, da se je obsojenec samostojno dogovoril za okvirno ceno. Očitek, da je obsojenec v ponudbi sam določil Š.p. kot podizvajalca, naj bi bil v nasprotju z vsebino dokazov. Obsojenčevo delo za Š.p. naj bi sodišče neutemeljeno ocenilo, da bi ga moral opraviti brezplačno, to pa zagovornica označuje kot lasten konstrukt sodišča. Nepravilna je tudi dokazna ocena izjave priče D. v ponovljenem postopku, ki ji sodišče odvzema verodostojnost. V ravnanju obsojenca tudi ni razpoznavna pridobitev velike premoženjske koristi. Ni razvidno, komu sodišče pravzaprav očita pridobitev velike premoženjske koristi, obsojencu ali firmi M. d.o.o.. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Prav tako naj bi sodišče nerazumno presojalo obteževalne okoliščine, kajti obsojenec je urejena osebnost, ki je skrbno vzgajala in preživljala tri otroke, nikoli ni bil kazensko ali kako drugače obravnavan pred sodišči, zato je nesorazmerna in prestroga odločitev o kazenski sankciji. Zagovornica je zato predlagala, da naj Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sodbi v oprostilno sodbo, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi ter ju v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni v oprostilno sodbo. Poleg tega je zagovornica predlagala, da Vrhovno sodišče odloči, da se do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec svetnik F.M. menil, da ni utemeljena. Menil je, da je sodišče druge stopnje pravilno sodbo preizkusilo le v tistem delu, v katerem je bila izpodbijana s pritožbo. Neutemeljeno je zatrjevanje, da obsojenčevo delo ni gospodarska dejavnost. Zagovornica v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Izrek sodbe je glede pridobivanja premoženjske koristi le delno nejasen, ker je očitno, da je premoženjsko korist pridobil M. d.o.o.. Izrek torej vsebuje opis vseh predpisanih znakov kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe so vsi znaki kaznivega dejanja iz 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ. Obsojencu se v opisu kaznivega dejanja v tej pravnomočni sodbi očita, da ga je storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, gospodarska dejavnost pa je v konkretizaciji njegovega dejanja povsem jasno in natančno opisana (položaj prodajnega inženirja v firmi, dogovori za dva posla, v okviru službe samostojno dogovarjanje glede pogodbene vsebine in okvirne cene). Takšen opis kaznivega dejanja je povsem skladen s pomenom izraza "gospodarska dejavnost" po 1. in 2. točki 126. člena KZ - 1994. Sodišči prve in druge stopnje sta tako status obsojenca kot navedeno gospodarsko dejavnost opredelili v dokaznem pomenu v obrazložitvah obeh izpodbijanih sodb. Sodišči pri tem nista bili dolžni še posebej analizirati, kaj predstavlja pomen izrazov v 5. odstavku 126. člena KZ, saj sta to storili že z dokazno in pravno oceno kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ.

V tej zvezi obsojenčeva zagovornica tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišči ne imeli ustreznih razlogov, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kajti poleg ugotovljenih znakov kaznivega dejanja v obrazložitvah izpodbijanih sodb ni bilo potrebno še dodatno obrazlagati pojasnilne določbe iz 5. odstavka 126. člena KZ.

Glede procesnih kršitev je potrebno poudariti, da je zgrešeno stališče obsojenčeve zagovornice, češ da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena, ker ni obravnavala pritožbenih razlogov iz pritožbe, vložene zoper prvo izdano sodbo v tem postopku, ki je bila potem s sodbo sodišča druge stopnje razveljavljena. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da pritožbe v navedenem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Kršitve določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot tudi bistvene kršitve po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jih zagovornica pod točko III. v zahtevi uveljavlja, predstavljajo le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornica se ne strinja z dokazno oceno sodišč, z oceno izpovedb posameznih prič in z oceno celotne vsebine posla. Uveljavljanje teh okoliščin predstavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Kot nelogičen in neprepričljiv razlog zagovornica šteje tudi ugotovitev o protipravno pridobljeni premoženjski koristi. S tem prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je potrebno dodati, da tudi iz izreka prvostopenjske sodbe pri opisu kaznivega dejanja povsem natančno izhaja, da je obsojenec "6.000.000 SIT usmeril na svojo lastno firmo M. d.o.o.". Tako v dokaznem pogledu kot glede opisa pridobitve velike premoženjske koristi na strani obsojenca ni nobenih nejasnosti, ki naj bi pomenile kršitev ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi je zagovornica uveljavila tudi nepravičnost sodb obeh sodišč in nepravilnost v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo. Kazen je bila obsojencu izrečena v okviru predpisane kazni, tako da sodišči pri izreku te kazni nista kršili kazenskega zakona. Vprašanje nepravičnosti izrečene kazni v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati predloga za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.