Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.K. in B.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne..., sta bila obsojena J.K. in B.L. spoznana za kriva kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ. Po čl. 50 KZ jima je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri sta jima bili po 2. odstavku 211. člena KZ določeni kazni 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. VS v Celju je s sodbo z dne..., zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zagovornica obs. B.L. pa uveljavlja kršitve iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP, oba pa predlagata, da VS RS razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornica obs. B.L. uvodoma uveljavlja tudi razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona. Vendar pa tega razloga ni obrazložila, saj v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni navedeno, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, in sicer na način, naveden v 372. členu ZKP. V zvezi s tem je potrebno dodati, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene.

Iz razlogov obeh zahtev za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornika obsojencev uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjujeta namreč, da ne obstaja nikakršen neposreden dokaz, da sta prav obsojenca odnesla oziroma odpeljala pivo iz pivovarne, ker bi to lahko storil tudi kak drug storilec, bodisi delavci "G", bodisi morebitni zunanji storilci. Zagovornika obsojencev v svojih navedbah torej ponujata svojo verzijo dogodka, torej da kaznivega dejanja nista storila obsojenca. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da so pomembna tista dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, ne pa njuna ocena okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da sta obsojenca storila očitano kaznivo dejanje. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar zagovornica obs. B.L. celo izrecno uveljavlja, pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Stališče zagovornikov obsojencev, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, torej da ni pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče ugotovilo, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni pravilno in utemeljeno. V pravnomočni sodbi so navedena vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje. V razlogih pravnomočne sodbe je namreč prepričljivo pojasnjeno, da nihče drug, razen obsojencev, ki sta bila na kraju dejanja sama, kraj dejanja pa sta z avtomobilom zapustila tako, da sta odvila vijake ključavnice na vratih, jih odprla ter nato tudi zaprla, nato pa se z avtomobilom odpeljala, ne da bi o svojem odhodu obvestila vratarja, ni mogel odpeljati piva.

Ker ni podana kršitev kazenskega zakona in tudi ne zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in ker zagovornika uveljavljata tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je VS RS na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zagovornikov obsojencev za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.