Jedro

Tožnik ima kot i nvalid III. kategorije pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker do dokončnosti izpodbijane odločbe ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem novega primera invalidnosti, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo odločb št. ... z dne 9. 10. 2014 in št. ... z dne 27. 1. 2015 ter priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški tožnika bremenijo proračun RS (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ni mu jasno, kako bi glede na zdravstveno stanje lahko opravljal delo le s fizičnimi omejitvami. Prepričan je, da bi ga morala izvedenka osebno pregledati, saj zgolj na podlagi listinske dokumentacije mnenja ni mogoče podati. Z osebnim pregledom bi si ustvarila celovito sliko glede njegovega zdravstvenega stanja. Sicer pa leta 2011 niso bile upoštevane težave s koleni oz. spodnjimi okončinami, kar pomeni poslabšanje zdravstvenega stanja. Tovrstne težave so prisotne še danes, saj šepa, ima težave s koleni in hrbtenico. Ni zmožen opravljati dela ves čas na nogah, vendar tovrstnih omejitev nima. Prav tako dosedanje obremenitve ne zajemajo prepovedi sklanjanja, dvigovanja iz predklona, ker ni zmožen prenašati stvari, jih pobirati s tal, dvigovati ter postavljati nad višino ramen. Ni ustrezno upoštevano niti psihično stanje. Po njegovem mnenju bi bila potrebna ne le časovna razbremenitev, ampak še dodatne fizične razbremenitve. Ker izvedenka ni podala ustreznih odgovorov, bi sodišče moralo angažirati drugega izvedenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) ter pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni prišlo do nobenih procesnih kršitev, in da je na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki jih ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. V socialnih sporih o pravicah iz obveznega invalidskega zavarovanja se presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne upravne odločbe. To praviloma velja tako glede upoštevnosti listinske medicinske dokumentacije kot izvida kliničnega osebnega pregleda do pravno relevantnega datuma. Zgolj zato, ker sodno medicinska izvedenka ni opravila kliničnega osebnega pregleda tožnika, saj je ocenila, da lahko izvedensko mnenje o tožnikovi invalidnosti in preostali delovni zmožnosti strokovno pravilno in objektivno poda na podlagi razpoložljivega listinskega medicinskega dokaznega gradiva, dejansko stanje v konkretni zadevi ni ostalo nerazčiščeno, kot zmotno meni pritožba.

6. Sicer pa že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da za razsojo predmetne zadeve ni odločilno aktualno funkcijsko stanje tožnika, kar bi bilo ugotavljano, če bi bil ob izdelavi izvedenskega mnenja z dne 23. 3. 2016 (list. št. 21 - 34) opravljen še osebni pregled tožnika, temveč objektivno ugotovljeno zdravstveno stanje do izdaje odločbe z dne 27. 1. 2015. Tako iz izvida osebnega pregleda na IK I dne 11. 9. 2014 izhaja, da je bila tožnikova hoja in drža primerna, da je sicer navajal izrazito bolečino pri poklepu ledvene hrbtenice, prikazal izrazito omejeno gibljivost v vseh smereh, in da praktično zaradi navajanih bolečin ni bilo možno objektivizirati gibljivosti ledvene hrbtenice, čeprav je bila hoja po prstih in petah možna, Lasegue pa nakazan terminalno, brez navajanih Sfinkterskih motenj. Ob takšnem funkcijskem stanju, izkazanem v obravnavanem predsodnem postopku zato sodišče prve stopnje povsem pravilno razloguje še, da so lahko novejši izvidi in ugotovitve le predmet novega predsodnega upravnega postopka, ne pa presoje izpodbijanih upravnih aktov.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v pisnem sodno - izvedenskem mnenju ter ustni izpovedi izvedenke dr. A.A. strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je v tožnikovem primeru zaradi bolečin v križu z išiasem in vratno ledvene spondiloze od 26. 10. 2011 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Ni zmožen za delo na delovnem mestu „pomožni gradbeni delavec“ temveč s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša invalidnosti za drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu, le občasno v prisiljenem položaju ledvene hrbtenice ter z ročnim premeščanjem in dvigovanjem bremen do največ 10 kg. Odsotnost objektivnih nevroloških izpadov, nebistveno spremenjene morfološke spremembe, povsem normalen EEG izvid brez prepričljivih znakov koreninskih okvar ter normalen nevrološki status, ugotovljen v zvezi z glavoboli (izvid z dne 7. 6. 2014), ne izkazuje takšnih sprememb oz. poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bile poleg že priznanih stvarnih razbremenitev potrebne še dodatne, vključno s časovno omejitvijo pri delu. Pomeni, da sta s sodno-izvedenskim mnenjem le še dodatno potrjeni oceni izvedenskih organov tožene stranke (IK I z dne 11. 9. 2014 in IK II z dne 2. 12. 2014) in s tem pravilnost in zakonitost izpodbijanih zavrnilnih odločitev.

8. Zgolj zato, ker se pritožnik ne strinja s sodno izvedenskim mnenjem, v pritožbenem postopku ne more uspešno zatrjevati potrebe po angažiranju drugega izvedenca. Morebitna kršitev postopka v tej smeri in posledično zatrjevanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bi morala biti v skladu z 286. b. členom ZPP uveljavljana takoj, ko je bilo to mogoče, saj je naknadno zatrjevanje, vključno v pravnih sredstvih upoštevno le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kaj takega pa iz zapisnika z zadnje glavne obravnave (list. 51 in 52) ne izhaja. Iz zapisnika tudi ni razvidno, da bi tožnik oz. njegov kvalificirani pooblaščenec z izvedenko ob ustnem zaslišanju sploh poizkušal dodatno razčistiti morebiten vpliv težav na spodnjih okončinah oz. kolenih na preostalo delovno zmožnost ter eventualno indiciranost dodatnih stvarnih omejitev iz tega razloga. Pritožbene navedbe v tej smeri zato prav tako ne morejo biti uspešne. Enako velja za očitek, da naj ne bi bilo ustrezno upoštevano tožnikovo psihično stanje. Prav glede tega je izvedenka v ustni izpovedi posebej pojasnila, da jih je psihiater opisal kot anksioznost in energetsko slabšo opremljenost, zato predpisal ustrezna zdravila in zaradi sproščanja priporočil celo fizično aktivnost. Iz njene ustne izpovedi je nadalje razvidno, da je bil tožnik ob kontrolnem pregledu umirjen, da je bil depresivni pomik manj izrazit ter ocenjeno, da je šlo za reaktivno anksiozno depresivno stanje ne pa za produktivno psihopatološko stanje.

9. Ker glede na predhodno obrazloženo v obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem novega primera invalidnosti v smislu 3. odstavka 396. člena zvezi s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2), je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb ter priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega, utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno hkrati odločiti, da stroški tožnikove pritožbe glede na to, da je zastopan na podlagi odločbe BPP 355/2016 z dne 14. 7. 2016, bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. O njih je bila pooblaščena odločati posebna strokovna služba sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.