Jedro

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.

Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati 696,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v 8 dneh od prejema sodbe dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 44,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz podatkov spisa je razvidno, da je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ter odstopu zadeve v obravnavanje v pravdnem postopku Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14.3.2019 (red. št. 10 spisa) tožbo dopolnila. Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 18.3.2019 (red. št. 11 spisa) toženo stranko pozvalo, naj v roku osmih dni vloži obrazloženo pripravljalno vlogo v dveh izvodih (s katero bo odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke - dopolnitev tožbe) in da naj pri tem navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze, omenjeni poziv pa je vseboval tudi ostala standardizirana opozorila v zvezi s postopkom v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Hkrati s pozivom ji je bila vročena tudi dopolnitev tožbe s prilogami (red. št. 11 spisa). Tožena stranka na omenjeni poziv sodišča ni odgovorila.

7. V 2. odstavku 214. člena ZPP je določeno, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Neprerekane so tako ostale navedbe tožeče stranke, da je na podlagi sklenjenega dogovora s toženo stranko zanjo opravila storitev snemanja v B. in opravila montažo teh posnetkov, za kar je toženi stranki skupaj s potnimi stroški izstavila zadevni račun (priloga A9 spisa), ki ga v še ne plačanem delu (t. j. 696,00 EUR) vtožuje v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je zato ta dejstva pravilno štelo za priznana ter sledilo dopolnitvi tožbe, ki je vsebovala utemeljitev zahtevka in ustrezne dokaze. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev pa je logična, jasna in prepričljiva.

8. Tožena stranka se v pritožbi smiselno sklicuje na svoje trditve in dokazni predlog iz ugovora zoper sklep o izvršbi in sodišču prve stopnje očita neizvedbo tega dokaza. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka prerekala temelj in višino terjatve le z navedbo negativnih dejstev (npr. da verodostojna listina predlogu za izvršbo ni priložena, da ne ve, na katero pravno razmerje se nanaša in da pravna podlaga za nastanek obveznosti ni razvidna) ter predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika (G. Č.) in priče N. B. Č. Tožena stranka je z zatrjevanjem negativnih dejstev v ugovoru zoper sklep o izvršbi trditveno in dokazno breme v zvezi z (že zgoraj primeroma navedenimi) negativnimi dejstvi prevalila na tožečo stranko, ki je svoje trditveno in dokazno breme glede temelja in višine vtoževane terjatve v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe z dne 14.3.2019) korektno izpolnila in s tem procesno trditveno in dokazno breme ponovno prevalila na toženo stranko. Ker pa tožena stranka ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih drugih trditev, trditvenega bremena glede dejstev, na podlagi katerih bi se lahko razbremenila plačila, ni izpolnila, zato predlaganega zaslišanja njenega zakonitega zastopnika in priče N. B. Č. sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve. Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.1

9. Sodišče prve stopnje je nato po izteku roka za toženkin odgovor na tožničino dopolnitev tožbe pravilno ocenilo, da je v obravnavani zadevi mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, pri čemer nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala (2. odstavek 454. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.2 Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč lahko dokazni predlog iz utemeljenih razlogov tudi zavrne3, kar je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. S povsem pavšalnimi navedbami, da tožničin zahtevek naj ne bi bil v skladu z dejanskim stanjem odprtih terjatev pa tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog, ki v predmetnem sporu (majhne vrednosti) ni upošteven (1. odstavek 458. člena ZPP).

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

1 Podobno npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 878/2018 z dne 14.12.2018, opr. št. II Cpg 589/2017 z dne 20.7.2017 in opr. št. II Cpg 1266/2015 z dne 12.10.2015. 2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 702/2014 z dne 24.9.2014. 3 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 256/2017 z dne 21.6.2017.