Jedro

Sodna taksa se plača od vrednosti zahtevka, za ugotavljanje vrednosti zahtevka se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 drugače določeno.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 7. maja 2013, s katerim je sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke se ugodi, in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in plačilni nalog z dne 18.4.2013 razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 27. maja 2013 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

S sklepom z dne 7. maja 2013 pa je zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

2. Zoper oba sklepa se pritožuje tožnica, ki v pritožbah predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbama in izpodbijana sklepa spremeni. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog tožnica navaja, da dokler podrejenega zahtevka sodišče ne prične obravnavati, tudi ne more nastati taksna obveznost. Nelogično je, da bi imelo sodišče pravico za podrejen zahtevek, ki ga sploh ne bi obravnavalo, saj bo ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku zaračunati polno sodno takso. V takem primeru bi tožnica bila obravnavana neenakopravno, saj ne bi mogla zahtevati vrnitev sodne takse. V ZST ni podlage za odmero takse od podrejenega tožbenega zahtevka že ob sami vložitvi tožbe. Sicer ni podlage za dvokratno zaračunavanje sodne takse.

3. V pritožbi zoper odločitev o začasni odredbi tožnica navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pogoja po drugem odstavku čl. 270 ZIZ. Tožnica je z dosedanjimi navedbami in predloženimi dokazi verjetno izkazala tudi obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Te okoliščine izkazuje to, da je toženec skušal izigrati predkupno pravico D. H. in da je ob podpisu prodajne pogodbe od tožnice zahteval takojšnje plačilo celotne kupnine, čeprav je vedel, da je D. H. sprejel njegovo ponudbo. Vse te okoliščine izkazujejo subjektivno nevarnost, da bo toženec odtujil nepremično premoženje in da bo brezuspešno izterjal tožničino denarno terjatev. Tudi iz toženčevih navedb izhaja, da pogodba med strankama velja le, da obveznost še ni zapadla, ker pogodba še ni odobrena in tožencu zaradi začasne odredbe ne bo nastala škoda, saj teh parcel ne šteje za svoje.

4. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse (sklep z dne 7. maja 2013) je utemeljena, zoper sklep o začasni odredbi pa neutemeljena (sklep z dne 27. maja 2013).

6. O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora za plačilo sodne takse Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost v konkretnem primeru ob vložitvi tožbe (čl. 5/2 tč. 1 ZST). Sodna taksa se plača od vrednosti zahtevka, za ugotavljanje vrednosti zahtevka se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST o sodnih taksah drugače določeno (drugi odstavek čl. 19). Glede uveljavljanja primarnega in podrejenega zahtevka v eni tožbi ZST-1 takega primera ne ureja in zaradi tega pridejo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi lahko uveljavlja tožeča z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim ni utemeljen (tretji odstavek čl. 182 ZPP). Zmotno in pravno neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica uveljavlja primarni in podredni zahtevek na različni dejanski in pravni podlagi (čl. 41 ZPP), saj v obeh primerih zahteva plačilo kupnine v podrejenem zahtevku poleg kupnine tudi razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje se nekorektno in neutemeljeno sklicuje na sklep I Cp 3487/2011, ko je šlo za drugačno situacijo in sicer naknadne eventuelne kumulacije tožbenih zahtevkov. Ker oba zahtevka tožnice temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, je bilo priotožbi tožnice ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru ugodi in plačilni nalog z dne 18.4.2013 razveljaviti (čl. 365 tč. 3 ZPP).

7. O pritožbi zoper začasno odredbo V zavarovanje denarne terjatve sodišče izda začasno odredbo, če tožnik izkaže verjetnost obstoja terjatve in verjetnost ene od predpostavk po določbi drugega ali tretjega odstavka čl. 270 ZIZ in sicer nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek čl. 270 ZIZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevane nevarnosti, to je subjektivnega ravnanja toženca tožnica z ničemer ni izkazala, da toženec deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine denarne terjatve, saj tudi po oceni pritožbenega sodišoča zgolj kršitev določb ZKZ in domnevna izigranost D. H. na računu tožnice takšne nevarnosti ne izkazujejo, prav tako tožnica z ničemer ni izkazala, da bi toženec z izdano začasno odredbo pretrpel neznatno škodo. Vse okoliščine, ki jih opisuje tožnica v zvezi z okoliščinami v zvezi z nakupom sporne nepremičnine in pavšalne trditve, da tožencu ne bo z izdajo začasne odredbe nastala škoda. Ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

8. Glede na navedeno je bilo v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (čl. 365 tč. 2 ZPP).