Jedro

Za utemeljenost tožbenega zahtevka mora oškodovanec, v tem primeru tožnika, zatrjevati in dokazati protipravnost ravnanja odgovorne osebe, v tem primeru torej toženke, nastalo škodo in vzročno zvezo med njima, na toženki pa je trditveno in dokazno breme za nekrivdo. Glede na vsebino zahtevka pa pravno podlago predstavljajo tudi določbe 168. člena OZ glede izgubljenega dobička.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se znesek 1.908,50 EUR zniža na 1.612,50 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v višini 1.039,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta od toženke zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine v višini 44.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je zaradi neuspeha v pravdi naložilo tudi, da morata toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.908,50 EUR.

2. Proti sodbi se tožnika po skupnem pooblaščencu pravočasno pritožujeta in kot pritožbene razloge uvodoma navajata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške pritožbe.

V obrazložitvi pritožbe navajata, da ne nasprotujeta povzetku dejanskega stanja, kot ga je predstavilo sodišče prve stopnje, vendar pa menita, da je sodišče ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmoten dejanski in materialnopravni sklep, ko odškodninske odgovornosti toženke ni ugotovilo. Tožnika soglašata s stališčem sodišča prve stopnje, da je v sklepu Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 določena obveznost vsakega etažnega lastnika, da mora omogočiti dostop do števcev in naprav drugih etažnih lastnikov, ki se nahajajo v njegovem posameznem delu za potrebe odčitavanja stanja in rednega vzdrževanja ter mu omogočiti premestitev v njegov etažni del. Soglašata z odločitvijo, da sklep Okrajnega sodišča v Celju, kot vsaka sodna odločba, učinkuje zgolj relativno, torej med strankama postopka in ne absolutno, torej v korist tretjim osebam. Navajata, da sklep Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 vzpostavlja jasno dolžnost tožene stranke tožeči stranki omogočiti dostop do števcev in naprav. Zato ni pomembno, kdo je lastnik dvorišča, nepremičnine parc. št. 1777/0 k.o. ..., kot to posredno zaključi sodišče prve stopnje. Če se je po sprejetju sklepa N 8/2010 toženka odločila prenesti nepremičnino drugi osebi, bi morala hkrati poskrbeti, da bo tožeča stranka še vedno lahko izvrševala pravice po sodni odločbi. V nasprotnem primeru njeno ravnanje predstavlja poskus izognitve dolžnosti po sodni odločbi in s tem očiten primer zlorabe pravic. Ni jasno, s kakšnim drugim namenom bi toženka prenesla nepremičnino, ki v naravi predstavlja dvorišče večstanovanjske hiše, na tretjo osebo in kakšne koristi bi tretja oseba imela z lastništvom te nepremičnine, da bi tak prenos zanjo bil smotrn. Sklep Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 ne nalaga obveznosti vsakokratnemu lastniku nepremičnine parc. št. 1777/0 k.o. ..., jo pa nalaga toženki. V konkretnem primeru tožnika protipravnost ravnanja toženke utemeljujeta prav na zahtevi tožnikov nasproti toženki v skladu z navedenim sklepom. Zahteve ni postavila nobena tretja oseba in tudi ne nasproti komurkoli drugemu kot toženki. Zato so ugibanja o tem, kakšne pravice naj bi sklep N 8/2010 ustvarjal za tretje osebe, irelevantna. Bistveno je, da toženka svojih obveznosti v konkretnem sklepu ni izpolnila. Tožnika tudi nista trdila, da bi morala toženka omogočiti dostop do števca 24 ur na dan. Na kakšen način bi toženka dostop do števcev omogočila, s stališča tožnikov kot upravičencev zahtevati ravnanje v skladu s pravnomočnim sklepom niti ni pomembno. Tožnika menita, da je v tej zadevi bistvena, glede na to, da dolžnost toženke resnično ni konkretizirana do te mere, da bi bila dogovorjena npr. ura, ko je dolžna ogled omogočiti, presoja, ali so bila prizadevanja toženke izpolniti svojo dolžnost v konkretnem primeru takšna, kot jih je pričakovati od povprečno skrbnega udeleženca obligacijskih razmerij. Kljub jasnim obveznostim je toženka s svojim ravnanjem pokazala, da le-teh ne namerava v nobenem primeru izpolnjevati, kar utemeljuje protipravnost njenega ravnanja, ko kljub večim pozivom ni želela tožnikoma omogočiti ustreznega dostopa do števca. Prav tako ni dvoma, da so odnosi med pravdnima strankama že dlje časa skrhani. Ni bistveno, kakšno ravnanje bi v konkretnem primeru tožnika lahko pričakovala, temveč kakšno bi moralo biti ravnanje v skladu s pravom. Tožnika bi ob dejstvu skrhanih odnosov sicer do določene mere lahko pričakovala težave, vendar pa za morebiten nastanek škode ob jasno izkazanem protipravnem ravnanju, pa četudi je to bilo posledica skrhanih odnosov, lahko odgovarja zgolj oseba, ki svojih dolžnosti ni izpolnila. Tožnika ne moreta odgovarjati za težave, ki jih je povzročila toženka, pa četudi bi njihov nastanek lahko pričakovala. Ali sta tožnika v razmerju do P. Č. sprejela poslovno tveganje, glede na že omenjeno inter partes razmerje med pravdnimi strankami, ki je predmet presoje v tem sporu, ni pomembno. Pomembno pa je, da bi tožnika ob spoštovanju sodne odločbe s strani toženke lahko ustvarila dobiček z oddajanjem svoje nepremičnine v najem, kar jima je bilo s strani toženke protipravno onemogočeno. Zaradi protipravnega ravnanja toženke namreč tožnikoma ni omogočeno ustvarjanje dobička zgolj v konkretnem primeru, temveč v razmerju do vseh potencialnih najemnikov. Če ni protipravno ravnanje to, da toženka tožnikoma ni omogočila ogleda števcev, kljub večim pozivom in možnostim za dogovor, pa je zagotovo protipravno to, da se je toženka očitno odločila, da sklepa sodišča ne bo spoštovala in bo s tem ustvarjala dodatne napetosti v razmerju med pravdnimi strankami, posledično pa tudi odgnala vsakega interesenta za najem nepremičnine. Pritožnika še navajata, da je bil termin, ki jima ga je toženka omogočila dne 7. 5. 2014, določen tako, da je bilo jasno, da tožnika slednjega s potencialno najemnico zaradi kratkega časa in zgolj ene možne ure ogleda ne bosta mogli uskladiti. Toženka se je jasno zavedala dejstva, da je ogled števca pomemben zlasti za bodočo najemnico nepremičnine in sta tožnika nato toženko pozvala, da sporoči kar deset drugih možnih terminov ogleda, na kar pa toženka ni več reagirala. Če bi toženka imela resničen namen in interes tožnikoma omogočiti ogled števcev, bi z njo bil možen dogovor tudi o kakšnem drugem terminu, tako pa je toženka ponovno pokazala svojo popolno nepripravljenost spoštovati sodno odločbo in poskusiti medsebojne konflikte rešiti s popuščanjem in dogovorom, ko za druge termine ni želela slišati. Ob povedanem je tudi irelevantno, ali bi tožeči stranki lahko števec prestavili sami. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da povprečno skrben gospodarstvenik ob opisani situaciji najemne pogodbe ne bi sklenil in tako ravnanje podjetnice Č. zato ni presenetljivo. Da pa je prišlo do opisane situacije, ko sta bila tožnika kljub jasno določenim obveznostim odvisna od volje toženke omogočiti ogled števcev, pri čemer je bilo prav tako evidentno, da bo toženka storila vse, da bo tožnikoma ogled števcev onemogočila, pa je izključna krivda toženke. Tako je tudi pravno upoštevna vzročna zveza med protipravnim toženkinim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožnikoma, jasno izkazana. Obveznost toženke iz citiranega sklepa je dovolj jasna in konkretizirana, zaradi česar tudi ne more vzdržati argument, da pasivnost neke osebe ne more biti protipravna, če ne obstajajo konkretna ravnanja, ki bi jih morala opraviti. Ne glede na navedeno pa toženka ni niti poskusila izpolniti svojih obveznosti, zato vprašanje načina te izpolnitve niti ne more biti pravno upoštevno. Kljub temu, da obveznost ni predstavljala ravnanja, ki bi bistveno poseglo v njeno pravno ali premoženjsko sfero, se je odločila, da ga ne bo izpolnila. Sodišče prve stopnje je pri stroškovni odločitvi kršilo določbo 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delu, ko je toženki priznalo pravico do povračila potnih stroškov odvetnika na relaciji L. - C. in nazaj. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanje po odvetniku in pravica do svobodne izbire pooblaščenca, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanja izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča pri katerem teče postopek. Glede na uveljavljene pritožbene kršitve tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka po pooblaščencu obrazloženo prereka navedbe v pritožbi ter se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo, skupaj z zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede glavne stvari

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta od toženke zahtevala povrnitev premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička zaradi nesklenjene najemne pogodbe za poslovni prostor na nepremičnini parc. št. 1776/0 k.o. ..., na kateri je bila oblikovana etažna lastnina, do sklenitve katere potrditvah tožnikov ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženke, ker ni spoštovala pravnomočne sodne odločbe, sklepa Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 z dne 17. 2. 2013 (op. prav 18. 2. 2013) in kljub pozivoma tožnikov ni omogočila dostopa do števca in naprav, zaradi česar je najemnica odstopila od s tožnikoma sklenjene predpogodbe za sklenitev najemne pogodbe. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da podlaga odškodninskega zahtevka ni podana, ker niso izkazani vsi elementi odškodninske obveznosti, to je protipravnost očitanega ravnanja ter tudi ne pravno priznana vzročna zveza med ravnanjem toženke in izgubljenim dobičkom.

6. Pritožba uvodoma navedenega pritožbenega očitka relativne bistvene kršitve pravdnega postopka ne konkretizira. V pritožbi ne obrazloži in ne pojasni, katera določba Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bila uporabljena, oziroma je bila uporabljena nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pri pritožbenem preizkusu na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

7. Pravno podlago za presojo utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka glede na trditveno podlago strank in vsebino uveljavljenega zahtevka, iz katere je izhajalo tudi sodišče prve stopnje, predstavlja določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Za utemeljenost tožbenega zahtevka mora oškodovanec, v tem primeru tožnika, zatrjevati in dokazati protipravnost ravnanja odgovorne osebe, v tem primeru torej toženke, nastalo škodo in vzročno zvezo med njima, na toženki pa je trditveno in dokazno breme za nekrivdo. Glede na vsebino zahtevka pa pravno podlago predstavljajo tudi določbe 168. člena OZ glede izgubljenega dobička.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke kot ena izmed štirih obveznih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, kar že narekuje zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka po temelju.

9. Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so tudi sicer skladne z vsebino sklepa Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 417/2013, da je bila na nepremičnini parc. št. 1776/0 k.o. ..., v naravi poslovno stanovanjska stavba, v solasti vsakega od tožnikov do 1/4-tine in toženke do 1/2, oblikovana etažna lastnina, vpisana je bila stavba št. 715 k.o. ... s posameznim delom št. 1, ki obsega nestanovanjsko površino v drugi etaži skupaj s kletjo in shrambo, sedaj v solasti obeh tožnikov, ter posameznim delom št. 3, ki obsega stanovanje v tretji etaži skupaj z garažo, sedaj v lasti toženke. Pritožbeno tudi niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila toženka že pred izdajo sklepa N 8/2010 izključna lastnica parcele 1777 k.o. ..., to je dvorišča, ob katerem se nahaja zunanja stena objekta (prej parc. št. 1776) z vgrajenimi deli elektro inštalacije s števcem ter plinovodnimi instalacijami za rabo poslovnega prostora tožnikov, ki sta ga nameravala dati v najem glede na sklenjeno predpogodbo z dne 2. 4. 2014, do sklenitve katere pa ni prišlo, ker je podpisana najemnica P. Č.s.p. od nje odstopila.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v sklepu Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010, na katerega nespoštovanju sta tožnika utemeljevala protipravno ravnanje toženke kot podlago za krivdno odškodninsko odgovornost, in sicer v drugem odstavku točke II.4., ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi povzelo1, ni definirana in precizirana ter konkretno določena obveznost toženke, na kakšen način mora kot etažna lastnica omogočiti dostop do števcev (ter ostalih delov instalacij ter klime), oziroma vsega, kar se nahaja na zunanji strani objekta na meji s parcelo št. 1777 k.o. ..., ki je po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje v izključni lasti toženke. Pravilen pa je tudi zaključek, da se ta sklep ne nanaša na pravice in obveznosti v zvezi z rabo katerihkoli drugih nepremičnin, kot tiste, ki je bila predmet delitve, kar pa parc. št. 1777 k.o. ..., torej dvorišče, po katerem sta tožnika od toženke zahtevala, da jima omogoči dostop do števcev2, ni bila.

11. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob v pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Celju N 8/2010 nedoločeni obveznosti toženke glede načina dostopanja na oziroma preko njene nepremičnine parc. št. 1777 k.o. ..., ob tem, ko je bil v zvezi z uporabo tega dvorišča v zadevi P 493/2007 z dne 10. 9. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Celju pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnikov, da jima toženka omogoči nemoten dostop do južne strani poslovno -stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. 1776 k.o. ...3 in upoštevajoč še, da je toženka sicer ponudila termin za dostop do števca oziroma instalacij za 7. 5. 2014, ki pa ni bil izkoriščen4, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi nespoštovanja obveznosti v že navedenem pravnomočnem sodnem sklepu.

12. Ob obrazloženem so neutemeljene pritožbene trditve tožnikov, da je obveznost in dolžnost toženke v sklepu N 8/2010 jasno določena in je zato podana protipravnost njenega ravnanja, ker sklepa ni spoštovala ter tožnikoma ni omogočila dostopa do števcev. Ob dokazno podprtem zaključku sodišča prve stopnje, da se je toženka na dopisa tožnikov odzvala in z dopisom 6. 5. 2014 določila termin za dostop do števcev, ki pa ga toženca nista izkoristila5, tudi ni pritrditi pritožbi, da dostopa niti ni poskušala omogočiti.

13. Presojo sodišča prve stopnje kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče in jo pritožba s povzetimi pritožbenimi navedbami, v katerih tudi selektivno povzema zaključke sodišča prve stopnje, ne more uspešno izpodbiti.

14. Ob pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da so med pravdnima strankama odnosi vsaj od leta 2004 skrhani do te mere, da normalna komunikacija med njimi ni vzpostavljena, da so med njimi predhodno potekali sodni spori ravno zaradi zahteve tožnikov za uporabo parcele št. 1777 k.o. ..., ki je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 493/2007 z dne 10. 9. 2009 zavrnjena, da sta se tožnika pred sklenitvijo predpogodbe za sklenitev najemne pogodbe lahko zavedala neurejene problematike glede uporabe dvorišča in s tem tudi dostopa do elektro števca ter ostalih delov in instalacij na zunanji strani objekta, ki meji na parc. št. 1777 k.o. ..., ter da bi tožnika nenazadnje lahko brez ovir prestavila elektro števec, kar sta tekom pravde tudi storila6, je pritrditi tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tudi tožnika nista storila vsega, kar bi bilo v njuni sferi, da bi oteževalne pogoje v zvezi s preverjanji instalacij, navedenih v predpogodbi, predhodno odpravila in bi se tako v tožbi opisanim razlogom za odstop od predpogodbe torej lahko izognila. Zato je pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ne obstaja pravno priznana vzročna zveza med ravnanjem toženke in zatrjevanim izgubljenim dobičkom tožnikov zaradi nesklenjene najemne pogodbe.

15. Ob obrazloženem se tako pritožba tožnikov glede glavne stvari pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno in materialnopravno pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek tožnikov proti toženki. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnikov glede glavne stvari, to je v točki I izreka, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškovne odločitve

16. Pritožba utemeljeno izpodbija priznanje potnih stroškov pooblaščenca toženke za prihod na dva naroka na relaciji L. - C. in nazaj in s tem utemeljeno očita nepravilno uporabo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Zato mora sodišče ob takšnem načelnem izhodišču, ki ga je povzela tudi sodna praksa7, v vsakem primeru posebej presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se takšen presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki. Po prvem odstavku 155. člena ZPP mora namreč sodišče o tem, kateri stroški naj se kot potrebni stroški povrnejo nasprotni stranki, odločiti po skrbni presoji vseh okoliščin primera. V konkretnem primeru je predmet tožbenega zahtevka odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička. Iz spisa izhaja, da so bili predmetni potni stroški po toženi stranki priglašeni na zadnjem naroku, torej pravočasno, pri čemer pa tožena stranka, ki mora po določbi prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP opredeliti zahtevek po povrnitvi stroškov, ni navajala konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale naložitev tudi teh stroškov v povrnitev nasprotni stranki. Navedbe o tem, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na pritožbo pa so prepozne, saj mora stranka, ki povrnitev stroškov zahteva, le-te opredeljeno zahtevati do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zato je ob zgoraj obrazloženem pritrditi pritožbi tožnikov, da potni stroški pooblaščenca za pristop na dva naroka v višini 296,00 EUR, ki ga je toženka izbrala izven sedeža sodišča, pa tudi izven kraja njenega bivališča, upoštevaje tudi predmet spora, ne predstavljajo tistih potrebnih pravdnih stroškov, ki bi jih morala toženki povrniti tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in stroškovno odločitev v točki II. izreka ob pravilni uporabi določbe 155. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 1.908,50 EUR znižalo na 1.612,50 EUR.

17. Tožnika sta s pritožbo uspela le v stroškovni odločitvi, glede glavne stvari pa s pritožbo nista bila uspešna, zato bosta morala glede na sorazmerno majhen uspeh s pritožbo, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, na podlagi tretjega odstavka 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženki pa bosta morala na podlagi istih zakonskih določb povrniti njene potrebne stroške obrazloženega odgovora na pritožbo. Te potrebne stroške pa predstavljajo priglašeni odvetniški stroški nagrade za zastopanje v pritožbenem postopku po tar. št. 3210 ZodvT v znesku 1.019,20 EUR ter po tar. št. 6002 ZOdvT še 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj torej 1.039,20 EUR. Te stroške morata tožnika nerazdelno v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženki, v primeru zamude tudi z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi8. 1 Primerjaj 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj dopisa z dne 7. 4. 2014 in 28. 4. 2014 - primerjaj točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj npr. odločba VSL I Cp 1155/2016, odločba VDSS Pdp 1001/2013, VSL I Cpg 1431/2011 ter tudi odločbi US RS Up 80/99 z dne 24. 3. 2000 in Up 28/2000 z dne 30. 5. 2000. 8 Primerjaj načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006.