Jedro

Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5189/2022/6 (1222-12) z dne 4. 11. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5189/2022/6 (1222-12) z dne 4. 11. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 4. 11. 2022 od 11.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 2. 2023 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Kozina, iz katere je razvidno, da je tožnik 2. 11. 2022 ob 08.00 uri nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju Slovenija, tudi RS), ob 08.06 uri pa ga je obravnavala slovenska policija. Tožnik je na PP podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in pojasnil okoliščine potovanja iz Republike Indije (v nadaljevanju Indija, tudi izvorna država) v Slovenijo. Navedel je, da je iz izvorne države odšel zaradi ekonomskih razlogov, njegova ciljna država je Portugalska. Iz registracijskega lista z dne 2. 11. 2022 je razvidno, da je bil na PP seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom v Ljubljani.

3. Iz zaznamka PP z dne 3. 11. 2022 je razvidno, da je bil tožnik omenjenega dne prijet na Železniški postaji Divača. Znova je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera), zato je bil ponovno odpeljan v azilni dom v Ljubljani.

4. Dne 4. 11. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Ob tej priložnosti je povedal, da je izvorno državo zapustil oktobra letos, ko je zakonito odletel v Srbijo, od koder je po približno petih dneh nezakonito nadaljeval pot v Slovenijo. Pojasnil je, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, tam je premalo zaslužil. Drugih razlogov za zapustitev Indije ni navajal. Tudi v prošnji je kot ciljno državo navedel Portugalsko. V Sloveniji ne bo počakal do zaključka postopka. Po podani prošnji je zatrdil, da ni vedel, da azilnega doma pred odločitvijo o prošnji ne sme zapustiti. S tem ga namreč ni nihče seznanil. Če ga ne bi prijela policija, bi pot preko Italije nadaljeval na Portugalsko.

5. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav je tožena stranka podvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je želel zapustiti Slovenijo in oditi naprej v Italijo. To je ob omejitvi gibanja sam izjavil, na to pa kaže tudi dejstvo, da ga je po odhodu iz azilnega doma policija našla v Divači. 6. Tekom postopka je bil v jeziku, ki ga razume, večkrat seznanjen z opozorilom, da se bo v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in da prošnjo umika. V takem primeru bo obravnavan po Zakonu o tujcih, po določbah ZMZ-1 pa se ga lahko tudi pridrži (v nadaljevanju opozorilo). Prvič je bil s tem seznanjen ob podaji prve namere, ko je bilo to opozorilo zapisano na registracijskem listu, ki ga je podpisal. Zatem mu je to povedal socialni delavec ob prihodu v azilni dom. Tam je imel na voljo tudi veliko informativnih gradiv v različnih jezikih z informacijami o posledicah samovoljne zapustitve tamkajšnjih sprejemnih prostorov. Kljub temu je zgolj en dan po prihodu v azilni dom, od tam odšel in se napotil priti Italiji.

7. Glede na to in upoštevaje njegove izjave, iz katerih je razvidno, da za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti. S tem pa bi ji onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim bo opravila osebni razgovor, v okviru katerega bo imel tožnik možnost podrobneje razjasniti zatrjevani razlog za mednarodno zaščito. Na razgovoru se bo ugotavljalo ali je bila njegova slaba ekonomska situacija morda posledica ravnanja tretjih akterjev, ki so z kakšnimi ukrepi ogrožali njegovo ekonomsko eksistenco, s tem pa posegali v njegove pravice.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Sklicujoč se na Sodbo Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-18/16, K proti Staatsseceretaris van Veiligheid en Justitie1 in sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) I Up 346/2014, je tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 gibanje omejila na Center za tujce. Upoštevala je, da je tožnik sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu. Varnostnika na območju azilnega doma namreč ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tovrsten ukrep se je po dolgoletnih izkušnjah izkazal za neučinkovitega, saj večina pridržanih oseb samovoljno zapusti azilni dom. Gre namreč za nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava še ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Razloge za mednarodno zaščito je navedel že na razgovoru ob podaji prošnje. VSRS je v sodbi I Up 189/2016 sprejelo stališče, da se razgovor ob podaji in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II2 nujno ne razlikujeta. Dejstvo, da je tožena stranka z njim nameravala opraviti osebni razgovor, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je osebni razgovor procesno dejanje, ki ga je treba opraviti. Za omejitev gibanja ne zadostuje s tem povezano pojasnilo tožene stranke, da bo ugotavljala morebitno namerno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi (ali je bil tam diskriminatorno obravnavan). Tožnik je že ob vložitvi prošnje povedal, da ga v Indiji ni nihče ogrožal, da pa njegov zaslužek ni zadostoval za preživetje, saj je za 500 rupij delal v tovarni z avtodeli. V Evropo je odšel zaradi iskanja boljšega življenja. Drugih razlogov za odhod iz izvorne države ni navajal. 10. Tožnik izpostavlja, da naj bi tožena stranka dne 11. 11. 2022 osebni razgovor že opravila. Do naroka za glavno obravnavo bo morda tudi že odločeno o njegovi prošnji, zato mora sodišče preveriti ali sta kumulativno še podani obe predpostavki za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti, in da hkrati obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil). Če osebnega razgovora z njim še ni opravila, naj pojasni razloge za neizvedbo tega procesnega dejanja. Po določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1, se lahko prosilca pridrži le tako dolgo, dokler veljajo razlogi za njegovo pridržanje, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec, nato pa je treba ta ukrep po uradni dolžnosti odpraviti. Gre za velik poseg v svobodo gibanja prosilca, zato si morajo organi prizadevati, da ta ukrep traja čim krajše obdobje. Tudi Recepcijska direktiva II3 v drugem odstavku 1. točke 9. člena določa, da se morajo upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje iz člena 8(3) skrbno izvrševati. Zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja.

11. Tožnik je pri oddaji prošnje za mednarodno zaščito 4. 11. 2022 in nato istega dne tudi na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja povedal že vse, kar je bilo potrebno za odločitev o njegovi prošnji. Če je tožena stranka menila, da bi ji lahko posredoval še kakšne dodatne informacije, bi mu lahko takrat zastavila ustrezna vprašanja. Trditev tožene stranke, da bi bila lahko tožnikova slaba ekonomska situacija posledica diskriminatornega ravnanja, po njegovem mnenju ni konkretizirana in obrazložena. Tožnik nima nobene potrebe po dopolnjevanju dejanskega stanja, saj je povedal že vse. Ponovno navaja, da za mednarodno zaščito zaproša le zaradi slabega ekonomskega stanja. Hkrati opozarja, da je pridržanje strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le v izjemnih okoliščinah. Meni, da te v njegovem primeru niso podane, zato mu tožena stranka ne bi smela omejiti gibanja. Njeno sklicevanje na omenjeno sodbo SEU ni pravilno, saj je bilo v tistem primeru pridržanje vezano na pogoj, da se preveri oziroma ugotovi prosilčeva identiteta ali državljanstvo, ali pa da se ugotovijo pravno pomembni elementi, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti (zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil).

12. Tožena stranka bi morala torej ugotoviti okoliščine, iz katerih bi izhajala izrazita nevarnost, da bo, če mu gibanje ne bo omejeno, v sedanjem času in sedanjih okoliščinah pobegnil. To pa pri njem ni izkazano. Ponovno poudarja, da na PP prevajalec ni bil prisoten; to je razvidno iz registracijskega lista z dne 2. 11. 2022, ki ga prevajalec ni podpisal. Opozorilo mu po prijetju ni bilo pojasnjeno v jeziku, ki ga razume. Na PP mu tudi niso izročili nobenih papirjev. Povedali so mu le kje na elektronski tablici mora kaj podpisati. Vsebina dokumentov mu v njemu razumljivem jeziku ni bila prebrana niti mu ni bila dana v branje. O osebnih podatkih in o poti do Slovenije so ga spraševali preko drugega tujca, ki je bolje razumel angleški jezik kot on. O ostalih stvareh (npr. o različnih pravnih poukih) ni govoril z nikomer in zato s tem tudi ni mogel biti seznanjen.

13. Tožnik meni, da opozorilo na omenjenem registracijskem listu ni razumljivo povprečnemu človeku, ne glede na to, iz kakšnega kulturnega okolja prihaja. On slovenskega prava ne pozna, poleg tega pa ima omejene možnosti razumevanja. Zato bi mu morala tožena stranka vsa opozorila in pravne pouke podati na način, da bi jih lahko razumel. Le pod tem pogojem bi se lahko štelo, da je bil ustrezno informiran o posledicah zapustitve območja Slovenije. Ta pogoj v njegovem primeru ni izpolnjen.

14. Njegov samovoljni odhod iz azilnega doma ne daje podlage za sklepanje na izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Ob prihodu mu je socialni delavec povedal le, kje bo nastanjen, ni pa ga seznanil niti s hišnim redom niti z njegovimi pravicami in obveznostmi v tej ustanovi. Vedel je le, da je prišel v institucijo odprtega tipa in je sledil ostalim. V sprejemnih prostorih azilnega doma so bili plakati, za katere ni vedel komu so namenjeni. S posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma ga ni seznanila niti varnostna služba v domu, ki mu izhoda ni preprečila. Zato ni vedel, da dela kaj narobe, ko je podnevi mimo varnostnikov in varnostnih kamer od tam odšel. Šele potem, ko ga je v Divači prijela policija, je izvedel, da se njegova prošnja šteje za umaknjeno, ker je zapustil azilni dom, in da se mu lahko v primeru vrnitve v azilni dom odvzame prostost. 15. Meni, da tožena stranka pri omejitvi gibanja ni tehtala sorazmernosti tega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se jo lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Ker njegova begosumnost ni izkazana, je tožena stranka prvi del določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III4, ki govori o znatni nevarnosti, nepravilno uporabila. Ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ko je navedel, da je njegova ciljna država Portugalska, se ni zavedal, da je Slovenija evropska država, kjer lahko prav tako zaprosi za mednarodno zaščito in tu biva do konca postopka. Poudarja, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, toženi stranki pa naj se naloži, da po prejemu sodne odločbe takoj preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

16. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu nemudoma preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

17. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V njem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. V uvodu pojasnjuje, da je morala osebni razgovor, ki je bil sicer razpisan za 11. 11. 2022, zaradi kadrovske stiske (pomanjkanja prevajalcev in njenih uslužbencev), prestaviti na na 24. 11. 2022. Vztraja, da je tožnik vedel, da mora na sprejem prošnje moral počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma. Vsi podatki, ki jih je navedel v policijskem postopku (ime, priimek, datum rojstva, ciljna država) se namreč ujemajo z njegovimi izjavami pri podaji prošnje. Zato tožena stranka meni, da je razumel tudi opozorilo, da ne sme predčasno zapustiti azilnega doma.

18. Navaja, da je izrečeni ukrep skladen tudi z določbami Recepcijske direktive II, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu (kot želi tožnik prikazati Center za tujce). Zato okoliščine njegovega pridržanja v Centru za tujce na zakonitost izpodbijanega ukrepa ne morejo vplivati.

19. Tožena stranka nasprotuje tudi predlagani začasni odredbi. Tožnik nastanka kakšne škode ni zatrjeval, poudaril je le, da se zelo slabo počuti in da s težavo prenaša omejitev osebne svobode. To izdaje začasne odredbe po njenem mnenju ne utemeljuje. Ob izdaji morebitne zavrnilne sodbe prejšnjega stanja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti (to je omejiti gibanje prosilcu), saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Zato začasne odredbe v tovrstnih sporih ne bi smele biti nikoli dovoljene. Tožena stranka tudi meni, da bi bila z odložitvijo izvršitve sklepa o omejitvi gibanja nesorazmerno prizadeta javna korist. 20. Dne 17. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

21. Tožba je utemeljena.

22. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.5 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

23. Glede uporabe jezika v postopku ZMZ-1 določa, da je vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in prevod bistvenih delov v jezik, ki ga razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

24. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v RS, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

25. Kljub temu, da je v policijski depeši z dne 2. 11. 2022 (pod zap. št. 14) zabeleženo, da tožnik govori angleško, ni sporno, da je jezik, ki ga govori in razume, pandžabi. Sodišče ugotavlja, da je v tem jeziku prevod opozorila na registracijskem listu, vendar pa na njem prevajalec v pandžabi jezik ni naveden in ga tudi ni podpisal. Podpisala sta ga le uradna oseba in tožnik. Ta navaja, da mu registracijski list na PP ni bil dan v roke, in da ga je podpisal le elektronsko. Tožena stranka tega ni prerekala. Enako je tožnik izpovedal tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo, sodišče pa je njegovo prepričljivo izpoved v zvezi s tem sprejelo kot verodostojno.

26. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo zaslišan poskušal sodišče prepričati, da na PP ni razumel vprašanj glede njegovih osebnih podatkov in glede poti do Slovenije ter da so policiji te podatke zanj posredovale osebe, ki so bile prijete hkrati z njim. Po oceni sodišča je njegova izpovedba v tem delu neprepričljiva, saj je malo verjetno, da so ob podaji njegove izjave na PP z uradno osebo sodelovali drugi tujci, ki so poznali tožnikove osebne podatke. Poleg tega tožnikova izpoved v tem delu ni konsistentna; na koncu zaslišanja jo je spremenil in dejal, da je svoje osebne podatke policiji posredoval sam6. Sodišče zato sklepa, da je tožnik z uradnimi osebami na PP vsaj v omejenem obsegu komuniciral tudi v angleškem jeziku. Iz policijske depeše je namreč razvidno, da govori angleško. Glede na to, da ima tožnik le pet razredov šole, pa sodišče dvomi, da je njegovo znanje angleškega jezika na tako visoki ravni, da bi lahko v tem jeziku razumel svoje pravice in dolžnosti v azilnem postopku.

27. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče sicer dopušča možnost, da je bil tožnik ob prvem prihodu v azilni dom seznanjen z opozorilom7, vprašanje pa je ali je bilo temu res tako. Na naroku je zaslišan to vztrajno zanikal, kot že povedano pa registracijskega lista z opozorilom v pandžabi jeziku prevajalec ni podpisal. Po tožnikovih besedah prevajalca takrat na PP sploh ni bilo. Zato ni mogoče ugotoviti, da je tožnik 3. 11. 2022 vedel, da do sprejema njegove prošnje ne sme oditi iz azilnega doma, saj se bo sicer njegova prošnja štela za umaknjeno, on pa bo pridržan. Potem ko je samovoljno zapustil azilni dom in ga je policija ponovno prijela, ga je tožena stranka pridržala (mu omejila gibanje), s tem pa močno posegla v njegovo osebno svobodo.

28. V skladu z 19. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS se pravica do gibanja pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

29. Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 30. Četudi bi bil tožnik ob podaji prve namere v pandžabi jeziku seznanjen z opozorilom, to po presoji sodišča ne bi zadostovalo za izdajo izpodbijanega sklepa, saj kumulativno nista izpolnjena oba pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (glej. 22. točko obrazložitve).

31. Sama okoliščina, da 11. 11. 2022 osebni razgovor iz razlogov na strani tožene stranke ni bil opravljen, temveč je bil preložen na 24. 11. 2022, ne pomeni, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) ali ugotovitev, da prosilec ni več begosumen, ali ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito.

32. Za odločitev o tej zadevi je pravno pomembno tožnikovo zatrjevanje, da so bila na razgovoru ob podaji prošnje 4. 11. 2022 že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je povedal, da ga v izvorni državi ni nihče ogrožal, zapustil jo je, ker je preslabo zaslužil, nove službe pa ni našel. V Evropo je prispel, ker meni, da ga tu čaka boljše življenje. Dejal je, da k temu nima kaj dodati. To je prepričljivo potrdil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo.

33. Tožnik vztraja, da se je o razlogih, ki so botrovali njegovemu odhodu iz izvorne države, že v celoti izjavil. Med drugim je tudi povedal, da ga tam ni nihče ogrožal. Sodišče se strinja s tožnikom, da okoliščina, da ima tožena stranka z njim 24. 11. 2022 namen opraviti osebni razgovor, ne more pretehtati v prid omejitvi njegovega gibanja. Če tožnik sam nima interesa navesti morebitnih dodatnih razlogov za mednarodno zaščito ali podrobneje pojasniti že podanega razloga, ni potrebe, da bi tožena stranka na osebnem razgovoru z njim dodatno razčiščevala zatrjevane okoliščine. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1 je namreč tožnik tisti, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Če tega ne želi storiti, se trditveno in dokazno breme v zvezi s tem ne more prevaliti na toženo stranko. Trditvena podlaga za odločitev o prošnji bodo tako le tiste pravno relevantne, ki jih je tožnik že navedel. 34. Potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja, je glede na drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, eden od dveh ključnih pogojev, ki morata biti izpolnjena za omejitev gibanja. Ker po presoji sodišča ta pogoj ni izpolnjen, omejitev gibanja na tej pravni podlagi ni dovoljena.

35. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja.

**K II. točki izreka:**

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

38. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

39. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

40. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit (prim. I. točko izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja pa odtehta tudi javno korist. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 V tej zadevi je SEU zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju lahko prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite; prenovitev (v nadaljevanju Procesna direktiva II) 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito; prenovitev (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II) 4 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva; prenovitev (v nadaljevanju Uredba Dublin III) 5 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Recepcijske direktive II, ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 6 Po oceni sodišča je tožnik nekonsistentno izpovedal tudi o prisotnosti socialnega delavca ob prvem prihodu v azilni dom. Sprva je dejal, da socialnega delavca takrat ni bil prisoten, zatem pa, da je bil prisoten. Sodišče takšne izpovedi ni moglo sprejeti kot verodostojne. 7 To bi na primer lahko storila oseba, ki je bila prijeta hkrati z njim ali socialni delavec v azilnem domu.