Jedro

Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: – v VII. točki izreka tako, da se sedaj glasi: »Nepravdni postopek se glede zahtevka, da je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagateljici znesek 1.462,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve predloga dalje, ustavi. V preostalem delu se predlog predlagateljice zavrne,« – in v IX. točki izreka tako, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti 36 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotnega udeleženca zavrneta in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Predlagateljica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Stranki sta bivša zakonca, ki imata tri skupne otroke: A. A. (15 let), B. B. (13 let) in C. C. (10 let). Sodišče prve stopnje je vodilo nepravdni postopek zaradi razveze zakonske zveze in ureditve razmerij glede mladoletnih otrok.

2. Z izpodbijanim sklepom je razvezalo zakonsko zvezo strank (I. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano); vse tri otroke zaupalo v skupno vzgojo in varstvo obema staršema, pri čemer je rezidenčni starš mama (predlagateljica) D. D. (II. točka izreka); določilo stalni naslov otrok pri materi na ... in mater pooblastilo za sprejemanje pisanj za mladoletne otroke (III. točka izreka); določilo, da mati uveljavlja pravice iz javnih sredstev za vse tri otroke (IV. točka izreka); določilo izvajanje stikov (nekoliko poenostavljeno) vsak ponedeljek in sredo popoldan po šoli pa do 18.00 ure, vsak drugi vikend, med prazniki ter počitnicami pa približno enakovredno (V. točka izreka); naložilo nasprotnemu udeležencu, da plačuje predlagateljici preživnino za A. A. in B. B. po 105 EUR in za C. C. 78 EUR mesečno (VI. točka); v preostalem delu zavrnilo predlog predlagateljice (VII. točka izreka); določilo nesuspenzivnost II., III., IV. in V. točke izreka (VIII. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano ) in naložilo predlagateljici, da nasprotnemu udeležencu povrne 837,95 EUR stroškov s pripadki (IX. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

4. Predlagateljica izpodbija odločitev o skupnem starševstvu, način izvrševanja stikov, višino preživnine, zavrnitev dela predloga in stroškovno odločitev. Predlaga, da se vse tri otroke zaupa v varstvo in vzgojo njej in da naj imajo otroci med tednom stike z očetom le enkrat tedensko.

5. Med drugim navaja, da sta tako CSD kot sodna izvedenka klinično psihološke stroke sodišču predlagala, da vse tri otroke zaupa v varstvo in vzgojo materi, ki ima boljše starševske kapacitete in z otroki ne razrešuje ločitvenega procesa. Očetove starševske kompetence so slabše, nagnjen je k prekomernemu uživanju alkohola, poleg tega je neprimerno, da z otroki razrešuje svoje doživljanje ločitvenega procesa. Z otroki manipulira in jim skuša vcepiti svoja stališča o predlagateljici ter njegova mnenja o vzroku za razpad družine. Posebej B. B. zlorablja kot orodje proti predlagateljici, saj jo je pregovoril, da se je jeseni 2021 odselila od matere in šest tednov ni imela stikov z materjo, gre za očitno onemogočanje stikov B. B. z mamo. B. B. sploh še ni seznanil z odločitvijo sodišča v končnem sklepu, ki ga je prejel januarja 2023. Ravnanje nasprotnega udeleženca je v škodo mladoletne B. B., ki jo je razvajal in favoriziral napram drugima dvema otrokoma, kar počne še sedaj. Stiki dvakrat popoldan med tednom so v škodo otrok, ker pri nasprotnem udeležencu ničesar ne naredijo za šolo, zato predlaga stike le enkrat tedensko tako, da otroci pridejo iz šole k nasprotnemu udeležencu in so pri njem do jutra, ko odidejo v šolo. Tako bodo pri njem enako dolgo, kot če bi bili dvakrat popoldan po tri ure. Odločitev sodišča, da se zavrne predlog predlagateljice za plačilo preživnine od vložitve predloga do 28. 10. 2022, je napačna, saj je predlagateljica krila vse stroške preživljanja otrok. Preživnino bi moralo prisoditi tudi za čas pred vložitvijo predloga. Preživnina je presojena prenizko, preživninsko breme pa je med starša nepravilno porazdeljeno. Predlagateljica nima toliko višjih dohodkov, da bi bila utemeljena odločitev, da je dolžna kriti kar 70 % potreb otrok. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo vprašanje davčne olajšave. Nasprotni udeleženec ni zahteval povračila stroškov, povračilo sodne takse je zahtevala le predlagateljica.

6. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagateljice in predlagal njeno zavrnitev.

7. Nasprotni udeleženec s pritožbo izpodbija odločitev, da je rezidenčni starš mama, odločitev glede stalnega naslova otrok, vročanja, uveljavljanja pravice iz javnih sredstev, izvajanja stikov ter preživnine. Predlaga, da naj se njega določi kot rezidenčnega starša za B. B., predlagateljica pa naj bo rezidenčni starš za A. A. in C. C.; posledično predlaga, da je stalni naslov in naslov za vročanje za B. B. pri očetu, ki naj bi bil tudi pooblaščen za dviganje njenih pošiljk in uveljavljanje pravic iz javnih sredstev zanjo; B. B. naj biva pri očetu in ima stike z materjo po dogovoru, glede stikov A. A. in C. C. pa predlaga, da bi imela stike z njim vsak dan med tednom popoldan po šoli in do 17.00 ure; glede preživnine predlaga, da predlagateljica njemu plačuje 105 EUR preživnine mesečno za B. B. 8. Med drugim navaja, da se strinja z odločitvijo za skupno starševstvo. Mnenje izvedenke je nestrokovno, nekonsistentno in neživljenjsko, saj izvedenka ni upoštevala dogodkov, ki so se odvijali po tem, ko je izdelala prvotno mnenje. B. B. je zaradi stiske pri materi znova prišla živet k očetu. Ne drži, da naj bi oče vplival na B. B., sodišče za to neizkazano domnevo ni imelo nobene podlage. Nasprotni udeleženec poskuša vzpodbuditi B. B., da bi se izvrševali stiki z materjo, vendar je pri tem neuspešen. Pravno in dejansko je nevzdržno, da bi nasprotni udeleženec plačeval preživnino ob dejstvu, da B. B. živi pri njem in je on tisti, ki zagotavlja vse potrebno za njeno preživljanje. Glede C. C. in A. A. navaja, da sprejema odločitev glede določitve rezidenčnega starša, ne strinja pa se s stiki. Vzpostavil se je ustaljen režim stikov, v katerega je sodišče brez podlage poseglo. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da naj bi bili stiki preveč razdrobljeni, kar naj bi potrdili otroci ob neformalnem razgovoru, vendar nasprotni udeleženec z vsebino neformalnega razgovora ne razpolaga in ocenjuje, da so izjave otrok napačno interpretirane. Vzpodbujanje situacij, da so otroci sami, ko to ni potrebno, ni in ne more biti v korist otrok, še posebej glede na dostopnost interneta in ostalih pasti, katerim so otroci izpostavljeni.

9. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagala njeno zavrnitev.

_Odločitev pritožbenega sodišča:_

10. Pritožba predlagateljice je deloma utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

11. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora biti ustrezno obrazložena, če naj omogoči vsebinski preizkus izpodbijane odločbe. Zato mora pritožba vzpostaviti vsebinski dialog s posameznimi razlogi sodišča prve stopnje. Obe pritožbi v veliki meri temu standardu ne zadostita, saj se ne soočita s posameznimi argumenti sodišča prve stopnje, temveč le ponavljata svoje trditve s prve stopnje in jih (predvsem pritožba nasprotnega udeleženca) prezentirata kot »dejstvo,« čeprav gre le za nedokazane trditve in stališča pritožnikov.

_Glede dodelitve otrok in rezidenčnega starša:_ Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenima vprašanjema opravilo obširen dokazni postopek, kjer je analiziralo ugotovitve CSD, izvedenke, zaslišalo stranki, opravilo je tudi neformalni razgovor z vsemi tremi otroki, pri čemer je pojasnilo, da otroci niso želeli, da bi se določene vsebine razgovora razkrile staršem. O vsem tem je navedlo obširne in prepričljive razloge (primerjaj 7. do 15. točko obrazložitve), ki jih pritožnika v veliki meri konkretizirano sploh ne izpodbijata, temveč le ponavljata nekatere svoje navedbe oziroma stališča iz postopka na prvi stopnji.

12. Tako predlagateljica obširno izpostavlja ugotovitve izvedenke o očetovih slabših (in svojih boljših) starševskih kapacitetah, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh ugotovitev ni spregledalo in se je do njih opredelilo. Pojasnilo je, da četudi so očetove starševske kapacitete nekoliko slabše, so otroci navezani na oba starša, oba starša sta zaposlena in imata ustrezne bivalne pogoje. Pravilno je tudi pojasnilo, da je osnovna, izhodiščna oblika varstva in vzgoje otrok skupno starševstvo. To nenazadnje izhaja iz 54. člena Ustave RS, ki določa, da imata starša pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V novejši sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da naj bo izhodiščna oblika skrbi za otroke skupno starševstvo. Zgolj dejstvo, da ima eden od staršev slabše in drugi boljše starševske kapacitete in sposobnosti (kar je sicer zelo običajno tudi v vsakdanjem življenju družin, ki se niso razvezale in torej država nima ne vpogleda, ne možnosti posega v njihovo družinsko dinamiko), ne more biti odločilno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da oče ni nasilen ali sovražno nastrojen do otrok, temveč ima averzijo le do predlagateljice, v ozadju pa je (tudi) spor glede skupnega premoženja. Zato tudi sodišče druge stopnje sprejema to odločitev prvostopenjskega sodišča kot pravilno.

13. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo očetovega vdajanja alkoholu, vendar je ugotovilo (primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa na 13. strani), da se je nasprotni udeleženec po začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja očitno spametoval in opravil rehabilitacijski program, iz česar izhaja, da je njegovo uživanje alkohola sedaj manj problematično; teh ugotovitev (o spametovanju in rehabilitacijskem programu) pritožba predlagateljice konkretizirano ne izpodbija. Pritožba sicer navaja, da naj sodišče posluša zvočni posnetek, na katerem naj bi bil nasprotni udeleženec »slišno alkoholiziran,« česar naj bi sodišče prve stopnje ne izvedlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse dokazne »listine« v prilogah A2 do A33, med katerimi je tudi zgoščenka z zvočnimi posnetki (priloga A20), ki jo je sodišče prve stopnje očitno vpogledalo. Iz na navedeni zgoščenki naložene datoteke s pojasnili je razvidno, da gre za dogodke februarja 2021, kar je pred tem, ko so nasprotnemu udeležencu odvzeli vozniško dovoljenje zaradi vožnje v pijanosti (dne 30. 4. 2021, primerjaj kopiji prekrškovnega spisa v prilogah C26 in C27) in kar ga je po (konkretizirano neprerekanih) ugotovitvah sodišča spametovalo ter napotilo v rehabilitacijski program. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je na zgoščenki 5 zvočnih datotek, dolgih uro ali več, pri čemer pritožba predlagateljice ne pove, kateri od posnetkov in v katerih časovnih točkah naj bi dokazoval njene navedbe, zato so ti pritožbeni očitki tudi pavšalni.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe predlagateljice, da bi moralo sodišče opraviti poizvedbe pri svetovalni delavki šole otrok in pri CSD o njihovih ugotovitvah po razgovoru z otroki (ta dokazni predlog je tudi sicer precej nekonkretiziran), kar naj bi razkrilo očetovo »manipuliranje z otroki, posebej s B. B.« Sodišče druge stopnje temu predlogu ni sledilo, saj je sodišče prve stopnje opravilo celovit dokazni postopek, ki je omogočil spoznavo vseh za odločitev relevantnih okoliščin, pritožba pa s pavšalnimi navedbami, ne da bi se argumentirano soočila z vsemi relevantnimi razlogi sodišča prve stopnje, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti dejanske ocene.

15. V zvezi s B. B. beganjem od doma in k očetu je med drugim sodišče prve stopnje ugotovilo (primerjaj 17. in 18. točko, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija), da očitno sama starša dopuščata, da se otroci odločajo, pri kom in koliko časa bodo prebivali in da kakršnakoli odločitev sodišča glede izvajanja stikov oziroma bivanja otrok očitno ne bo vplivala na želje in ravnanja B. B. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (prav tam), da oče na B. B. pritiska oziroma nanjo vpliva, torej ni nobene potrebe po dodatnem ugotavljanju nekakšnih manipulacij, ki naj bi ostale skrite (saj sodišče prve stopnje tej tezi pritožnice posredno pritrdi). Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja, da sama odločitev sodišča v tem postopku na B. B. ravnanje ne more vplivati. Drugače povedano: zgolj s tem, da bi otroke dodelili enemu ali drugemu staršu in tako ali drugače določili način in obseg izvajanja stikov, se B. B. beganja od matere ne bo dalo preprečiti. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe predlagateljice v zvezi s B. B. beganjem, njenim zavajanjem in razvajanjem s strani nasprotnega udeleženca, podkupovanjem z obljubami o nakupu konja itd., saj je očitno, da bosta starša morala ta problem reševati na drug način.

16. Z zgoraj navedenimi razlogi je deloma odgovorjeno tudi na navedbe nasprotnega udeleženca, s katerimi se zavzema, da bi se B. B. dodelila njemu v rezidenčno starševstvo z vsemi pravnimi posledicami (stalni naslov; pooblastilo za sprejemanje pošte; upravičenec do prejemkov iz javnih sredstev). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je očetov odnos do B. B. neustrezen, da nasprotni udeleženec preslabo poskrbi za šolsko delo (vseh otrok, torej tudi B. B.), da očitno nima moči in avtoritete, da bi od otrok zahteval dosledno opravljanje šolskih obveznosti in jim postavil meje (npr. ni zanikal, da skupaj z A. A. kadi – 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da je bila njegova reakcija, ko je B. B. prisluhnil in jo odpeljal od matere, neprimerna. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je neprimerno, da oče podpira B. B. beganje od matere in da nič ne ukrene, da bi B. B. vrnil k materi oziroma ji pomagal, da z materjo vzdržuje normalne stike. Pritožbenega zatrjevanja, da naj bi bil nasprotni udeleženec brez moči glede tovrstnih B. B. ravnanj, sodišče druge stopnje ne sprejema; evidentno je, da nasprotni udeleženec glede B. B. beganja od matere ni ukrenil dovolj, ker mu takšno stanje očitno ustreza.

17. Obširne pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da naj bi bila B. B. pri materi v stiski, kar naj bi bilo povezano z materinim novim partnerjem, so neutemeljene, saj se konkretizirano in vsebinsko ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje (ki je med drugim ugotovilo, da so bili otroci (vsi trije) v stiski zaradi alkoholnih izpadov nasprotnega udeleženca, ki tudi sicer ne izkazuje zadosti prizadevnosti za varstvo, vzgojo in šolsko delo otrok in da tudi ne ukrepa zoper neustrezno B. B. beganje od matere), temveč le ponavljajo nedokazane navedbe in stališča nasprotnega udeleženca. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je mnenje izvedenke nestrokovno, nekonsistentno in neživljenjsko, so vsebinsko prazne in pavšalne. Prav tako so neutemeljene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za oceno, da se B. B. seli k očetu zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca; sodišče prve stopnje je razloge za to navedlo (npr. 12. in 13. točka obrazložitve), pritožba pa se z njimi konkretizirano ne sooči. 18. Pritožba nasprotnega udeleženca ne uspe pojasniti, zakaj naj bi »prisotnost« predlagateljičinega novega partnerja tako negativno vplivala na B. B. oziroma jo spravljala v stisko, še manj, zakaj naj bi na B. B. slabo vplivalo dejstvo, da je mati sprejela priimek novega partnerja. V času in prostoru, kjer živimo, razveze, ločitve in sklepanje novih zvez ter posledično pojavljanje novih partnerjev v družinskih skupnostih z otroki niso neobičajne, zato pritožbeno sodišče v dejstvu, da ima predlagateljica novega partnerja, ne vidi ničesar inherentno škodljivega ali ogrožajočega za otroke. V takih razmerah bi bila dolžnost obeh staršev, da otroke ustrezno pripravijo na takšne spremembe in jim pomagajo prebroditi zadržke ter stisko, česar pa nasprotni udeleženec očitno ni pripravljen storiti. Njegovo večkratno sklicevanje na novega partnerja predlagateljice pravzaprav nehote potrjuje navedbe slednje, da nasprotni udeleženec ni sposoben preboleti razpada zakona s predlagateljico in da to temo vseskozi pogreva, kar je škodljivo prvič in predvsem za otroke. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi B. B. zaupalo v rezidentstvo očetu. Na to odločitev nima nikakršnega vpliva dejstvo, da B. B. večkrat pobegne od matere in živi daljši čas pri očetu, saj bi moral vsak zrel in odgovoren starš, ki želi svojemu otroku dobro, poskrbeti za to, da bo otrok imel ustrezne stike in odnose tudi z drugim staršem.

_Glede stikov:_

19. Tudi odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov je sodišče prve stopnje obširno in skrbno obrazložilo (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in po oceni pritožbenega sodišča je odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje otrok, da je v primeru, če se vsak delovni dan selijo med materjo in očetom, dan preveč razdrobljen, kar pri njih povzroča stisko in otrokom ni v korist. Nasprotni udeleženec teh zaključkov ne more omajati s sklicevanjem, da naj bi bile izjave otrok napačno interpretirane in da je do sedaj bil ustaljen režim stikov, da so otroci vsak delovni dan popoldan pri očetu. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je vsakodnevno prehajanje otrok obremenjujoče in zamudno in da bi bilo za otroke bolje, če so popoldanski stiki ob delavnikih nekoliko manj pogosto, kar bi jim zagotavljalo več predvidljivosti in stabilnosti v dnevnem ritmu. Po drugi strani pa je neutemeljena tudi pritožba predlagateljice, da stiki dvakrat tedensko med tednom niso ustrezni in da bi bilo bolje, če bi bili otroci med tednom pri očetu le enkrat, vendar daljši čas. Četudi takemu predlogu a priori ni mogoče odreči teže, pa pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, saj je prvostopenjska sodnica iudex facti, ki je spoznala ne le vse spisovno gradivo, temveč tudi zaslišala obe stranki in opravila neformalne razgovore z otroki, zato je najbolje seznanjena z razmerami. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tako določen obseg stikov (dvakrat tedensko popoldan; vikendi, počitnice in prazniki pa se delijo približno na polovico) primeren in ustrezen glede na dejstvo, da imata stranki skupno starševstvo, da pa je hkrati sodišče prve stopnje ugotovilo (česar stranki v svojih pritožbah nista uspeli izpodbiti), da so starševske kapacitete matere boljše, očetove pa nekoliko slabše. Zato je primerneje, da so otroci nekoliko več časa pri materi, pri čemer pa ima tudi oče zagotovljen razmeroma velik obseg stikov, kar je navsezadnje ustrezno temu, da se je sodišče prve stopnje odločilo za skupno starševstvo. Četudi pritožba predlagateljice izpostavlja, da nasprotni udeleženec ne poskrbi, da bi otroci pri njem delali za šolo, pa zgolj to po oceni pritožbenega sodišča ni zadosten razlog za spreminjanje določenega režima stikov.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca (ki se zopet ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje), da hodi A. A. vsak dan po šoli k njemu in da z njim rad opravlja različna dela (po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, pa tudi skupaj kadita, kar zagotovo ni v otrokovo korist), saj se te navedbe ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec premalo skrbi za to, da bi otroci v redu opravili šolske obveznosti in da je A. A. v šoli popustil. Glede na razmeroma obsežno določene stike (ne le med tednom, ampak tudi med vikendi, prazniki itd.) bo zadoščeno tako potrebam očeta kot tudi otrok po druženju, skupnem ukvarjanju s stvarmi, ki jih veselijo in jih našteva očetova pritožba (sprehodi v naravi, vinograd, delo v mehanični delavnici itd.).

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da ni potrebno in v korist otrok, če so sami doma; pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da so otroci dovolj stari (15, 13 in 10 let), da so lahko kdaj tudi sami doma. Pritožbene navedbe o dostopnosti interneta in ostalih »pasti« (ni jasno, kaj ima pritožba s tem v mislih), so pavšalne in neutemeljene, pri čemer ne gre spregledati ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jo pritožba tudi konkretizirano ne zanika) v 8. točki obrazložitve, da so bili otroci zelo travmatizirani, ko so bili priča očetovemu alkoholiziranemu nasilju zoper mater; ni dvoma, da je prisotnost otrok ob takih dogodkih veliko bolj škodljiva kot pa »internet.« _Glede prebivališča, naslova in osebe za vročanje ter davčnih olajšav:_

22. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so vsi trije otroci v skupni vzgoji in varstvu pri obeh starših, da pa je rezidenčni starš mama; posledično je tudi pravilna odločitev, da je slednja oseba, pooblaščena za vročanje pisanj in da imajo otroci na naslovu materinega bivališča prijavljen svoj stalni naslov. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da naj predlagateljica ne bi bila primerna, da sprejema pošto za B. B., so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (in pritožba nasprotnega udeleženca se s temi razlogi vsebinsko ne sooči), da nasprotni udeleženec ni »povsem« skrben s pošto, ki se nanaša na otroke, pri čemer je izpostavilo primer v zvezi z vabilom B. B. na neformalni razgovor (opomba št. 21 na 15. strani izpodbijanega sklepa).

23. Pritožba predlagateljice v zvezi z zavrnitvijo predloga za nadomestitev soglasja za uveljavljanje davčne olajšave se sploh ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (31. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je ta dogovor stvar upravnega postopka, ki se vodi pred davčno upravo, če pa se stranki ne dogovorita, lahko uveljavlja otroke kot posebno davčno olajšavo vsak za polovico leta. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko o tem vprašanju ni odločalo, saj bi s tem nedopustno poseglo v pristojnost upravnega (davčnega) organa.1 _Glede preživnine:_

24. Pritožba predlagateljice odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo preživnine od vložitve predloga do izdaje sklepa sodišča prve stopnje izpodbija pavšalno, ne da bi se vsebinsko soočila z obširnimi in konkretiziranimi razlogi sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki so pripeljali sodišče prve stopnje do zaključka, da je v času od vložitve predloga do izdaje sklepa vsak udeleženec prispeval k preživninskim stroškom v (približno) enakem razmerju. Tudi pritožbene navedbe o porazdelitvi preživninskega bremena so pavšalne in se vsebinsko ne soočijo z razlogi izpodbijanega sklepa (29. točka obrazložitve), zato pritožbeno sodišče lahko le zaključi, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s preživnino pravilna.

25. Nasprotni udeleženec odločitev o preživnini izpodbija zgolj v povezavi s svojim predlogom, da se B. B. dodeli njemu v rezidentstvo; ker s tem predlogom ni uspel, tudi ni podlage za poseganje v porazdelitev preživninskih obveznosti.

26. Pač pa je utemeljena pritožba predlagateljice glede zavrnitve zahtevka za povračilo izdatkov v zvezi s preživljanjem otrok v času pred vložitvijo predloga. Res je v predlogu predlagateljica (primerjaj V. točko na 9. strani predloga) nekoliko nerodno govorila o preživnini, vendar je navedla tudi, da zahteva povračilo zneska, ki ga je založila sama namesto nasprotnega udeleženca za april, maj in junij 2020 v skupnem znesku 1.452,50 EUR. Iz teh trditev je mogoče razbrati pravno podlago, na kateri predlagateljica gradi ta del zahtevka (predloga), in sicer gre za neupravičeno obogatitev oziroma t. i. preživninsko verzijo (primerjaj 197. člen Obligacijskega zakonika2). Zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče preživnino zahtevati le od vložitve predloga dalje, sicer drži, vendar v tem primeru ni uporabljiv, saj je predlagateljica ta del predloga temeljila na drugi pravni podlagi.

27. Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku3 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi. Ker je v zvezi s tem delom zahtevka sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice deloma ugodilo in izpodbijani sklep v VII. točki deloma spremenilo tako, da je v delu, kolikor se nanaša na preživninsko verzijo, postopek ustavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku4 v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sodišče prve stopnje bo moralo torej v nadaljevanju o zahtevku predlagateljice (poslej tožnice) za plačilo 1.452,50 EUR s pripadki odločiti v pravdi.

_Sklepno in stroški:_

28. Utemeljena je tudi pritožba predlagateljice glede stroškov postopka. Res je sicer, da v nepravdnem postopku praviloma vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupni stroški pa se delijo med oba udeleženca, vendar ne ZNP-1 ne Družinski zakonik nimata posebnih določb o dolžnosti priglasitve stroškov, zato se skladno z 42. členom ZNP-1 uporabi določba 163. člena ZPP, ki določa, da sodišče o povrnitvi stroškov odloči (le in samo) na določeno zahtevo stranke. Iz zapisnika zadnjega naroka dne 28. 10. 2022 (list. št. 250) izrecno izhaja, da nasprotni udeleženec stroškov ne priglaša, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da mu prizna stroške za izdelavo izvedenskega mnenja. Tako se izkaže, da je edini skupni strošek v tem postopku sodna taksa, ki jo je plačala predlagateljica v znesku 72 EUR, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato bi bilo treba na polovico deliti le ta strošek kot edini priglašeni skupni strošek postopka.

29. Ker je v zvezi s tem vprašanjem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi z 42. členom ZNP-1 stroškovno odločitev v 9. točki izreka izpodbijanega sklepa ustrezno spremenilo tako, da mora nasprotni udeleženec predlagateljici povrniti polovico plačane sodne takse.

30. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu (razen glede stroškov in preživninske verzije) pravilna in ustrezno argumentirana. Ker v zvezi z nespremenjenimi deli odločitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo predlagateljice v preostalem neugodenem delu, pritožbo nasprotnega udeleženca pa v celoti zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

31. V nepravdnem postopku stranki načeloma nosita vsaka svoje stroške postopka. Tudi upoštevaje kriterij uspeha, ki je bil pri predlagateljici razmeroma majhen, je sodišče druge stopnje odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (nasprotni udeleženec pritožbenih stroškov ni priglasil).

1 Glede razmerja med pravdnim in upravnim davčnim postopkom glej sodbo VSRS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.