Jedro

Pri davku na vodna plovila gre za tako davčno obveznost, ki se ugotavlja za obdobje koledarskega leta, zaradi česar dejstvo, da je bilo leto 2016 prestopno (in imelo en dan več) na odmero ne more vplivati. Tretji in četrti odstavek 5. člena ZDVP pa se uporabljata v primeru, če je davčni zavezanec postal lastnik oziroma uporabnik plovila med koledarskim letom. Če je obdobje lastništva plovila krajše od enega leta, se upošteva dejansko priglašeno obdobje, izraženo v dnevih. Sicer pa je predpisana davčna obveznost določena na letni ravni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Koper, DT 4228-1015/2016-1 z dne 22. 4. 2016 se spremeni tako, da se v izreku odmerjena davčna obveznost davka na vodna plovila v višini 1.170,77 EUR ter odmerjena davčna obveznost dodatnega davka od plovil v višini 1.170,77 EUR znižata tako, da se obe glasita na znesek 1.167,58 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 111,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Koper (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ), je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek na vodna plovila v znesku 1.170,77 EUR in dodatni davek od plovil v znesku 1.170,77 EUR. Odmerjeni davek je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe na podračuna, ki sta navedena. Po preteku 30-dnevnega roka bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na 2. člen Zakona o davku na vodna plovila (v nadaljevanju ZDVP), ki določa kdaj se plačuje davek od plovil in na prvi odstavek 4. člena ZDVP, ki določa kdo je zavezanec za davek. Davčna obveznost se po določbi drugega odstavka 5. člena ZDVP za koledarsko leto ugotovi kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila in se za posamezno plovilo izračuna na naslednji način: višina letne obveznosti = splošni del obveznosti + (obveznost za vsak meter x dolžina plovila) + (obveznost za vsak kilovat x moč pogona v kilovatih). Davčni organ je navedel tabelo in zneske, ki se upoštevajo iz navedene tabele. Dodatni davek od plovil pa se ugotovi na način, kot je določen s 5. členom ZDVP, pri čemer se za določitev davčne obveznosti upoštevajo zneski iz tabele, ki jo navaja. Davčno obveznost, ugotovljeno v skladu z drugim in četrtim odstavkom 5. člena ter tretjim odstavkom 5.a člena ZDVP, se glede na življenjsko dobo plovila zniža v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDVP in sicer za 5,00 % za vsako dopolnjeno leto starosti plovila, vendar preostanek davčne obveznosti ne sme biti nižji od 50,00 % davčne obveznosti za novo plovilo. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDVP finančni organ odmeri davek za koledarsko leto po uradni dolžnosti na podlagi podatkov iz davčne evidence na dan 1. januarja tekočega leta. Tožniku se za leto 2016 odmeri davek na vodna plovila v znesku 1.170,77 EUR in dodatni davek od plovil v znesku 1.170,77 EUR.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zavrača tožnikove ugovore, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil in uporabil ZDVP, ko je za prestopno odmerno leto 2016 nepravilno povečal davek za znesek enega dne. Pojasnjuje, da se četrti odstavek 5. člena ZDVP uporablja le v primeru, če je zavezanec postal lastnik oziroma uporabnik plovila med koledarskim letom in se obveznost ugotovi za dejansko obdobje lastništva oziroma uporabe. Drugostopenjski organ meni, da je bil tožniku davek na vodna plovila v prestopnem letu 2016 pravilno odmerjen za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, to je za obdobje 366 dni. Zato tožnikov ugovor zavrača. 4. Tožnik navedeno odločitev izpodbija v tožbi. Navaja, da je že v pritožbi opozoril, da sta davek na vodna plovila in dodatni davek od plovil v izpodbijani odločbi izračunana napačno in sicer z uporabo tretjega in četrtega odstavka 5. člena ZDVP. Da je temu tako, je tožnika prepričal javni uslužbenec tožene stranke, ki mu je pojasnil, da je odmera davka od plovil po ZDVP v letu 2016 višja od leta 2015 zaradi prestopnega leta, saj je leto 2016 za en dan daljše od leta 2015. Izpodbijana odmerna odločba naj bi tako temeljila na uporabi tretjega in četrtega odstavka 5. člena ZDVP, čeprav ta pravna podlaga v izpodbijani odločbi ni navedena. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z navedbo, da izpodbijana odločba ne temelji na četrtem in tretjem odstavku 5. člena ZDVP. Kljub temu pa drugostopenjski organ omenja prestopno leto in 366 dni, čeprav za to nima podlage v predpisih. Tožnik zato, kljub majhnemu denarnemu znesku, ki mu je z izpodbijano odločbo odmerjen previsoko, v tožbi izpodbija pravilnost navedene odločitve, saj za povečanje predmetnega davka za leto 2016, iz razloga, ker gre za prestopno leto, ni podlage.

5. Da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe v resnici uporabljen četrti odstavek v povezavi s tretjim odstavkom 5. člena ZDVP izhaja tudi iz izračuna. Zaradi primerjave tožnik prilaga tudi odmerno odločbo za isto plovilo za leto 2015. Iz navedene odločbe je razvidno, da je plovilo dolgo 16,90 m ter da ima 1128 KW moči. Glede na to, da je plovilo letnik 1999, je ob upoštevanju določbe 6. člena ZDVP povsem jasno, da bi odmerna odločba v letu 2016, 2017 in vseh naslednjih letih morala biti enaka kot v letu 2015. Na podlagi izračuna, ob uporabi formule, ki jo določa ZDVP, bi morala biti izračunana davčna obveznost za leto 2016 v enaki višini kot v letu 2015. Vendar pa izpodbijana odmerna odločba ne določa davčne obveznosti v višini 1.167,58 EUR (kot to izhaja iz odločbe za leto 2015), temveč določa davčno obveznost v višini 1.170,77 EUR za oba davka. Razlika med obema zneskoma pa pokaže, da je povsem enaka, kot če bi zakonito obveznost, kakršna je bila odmerjena v letu 2015 v znesku 1.167,58 EUR delili s 365 (število dni v letu 2015) in jo pomnožili s 366 (kolikor dni je bilo v letu 2016). Torej je povsem jasno, da je davčni organ obračunal predmetni davek kvečjemu na podlagi četrtega in tretjega odstavka 5. člena ZDVP. Slednje pa ni pravilno ter tako materialno pravo v izpodbijani odločbi ni uporabljeno pravilno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da v izreku odmerjeno davčno obveznost davka na vodna plovila v višini 1.170,77 EUR ter odmerjeno davčno obveznost dodatnega davka od plovil v višini 1.170,77 EUR zniža tako, da se obe glasita na znesek 1.167,58 EUR. Toženi stranki pa naj sodišče naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V predmetni zadevi je sporna odmera davka na vodna plovila in dodatnega davka od plovil za leto 2016. Tožniku kot zavezancu za plačilo navedenega davka je bil z izpodbijano odločbo davek na vodna plovila odmerjen v višini 1.170,77 EUR in dodatni davek od plovil v znesku prav tako 1.170,77 EUR. Glede na to, da sta bila tožniku za leto 2015 navedena davka odmerjena v znesku 1.167,58 EUR, tožnik meni, da bi mu ob pravilni uporabi ZDVP moral biti tudi za leto 2016 odmerjen davek v enakem znesku.

9. Iz 5. člena ZDVP izhaja, da se davčna obveznost ugotavlja za obdobje koledarskega leta (prvi odstavek). Davčna obveznost se za koledarsko leto ugotovi kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila in se za posamezno plovilo izračuna na naslednji način: višina letne obveznosti = splošni del obveznosti + (obveznost za vsak meter x dolžina plovila) + (obveznost za vsak kilovat x moč pogona v kilovatih). Iz tabele izhaja, da je pri plovilu nad 12 metrov splošni del obveznosti za plovilo 20,0 EUR; da je obveznost za vsak meter plovila 3,5 EUR ter da je obveznost za vsak kilovat moči pogona 2,0 EU (drugi odstavek). Če je davčni zavezanec postal lastnik oziroma uporabnik plovila med koledarskim letom, se obveznost ugotovi za dejansko obdobje lastništva oziroma uporabe polovila, sorazmerno glede na čas lastništva oziroma uporabe plovila v koledarskem letu (tretji odstavek). Obveznost se za dejansko obdobje lastništva oziroma uporabe plovila v skladu s tretjim odstavkom tega člena ugotovi na naslednji način: obveznost za dejansko obdobje = (davčna obveznost za koledarsko leto/365) x dejansko število dni lastništva oziroma uporabe plovila v koledarskem letu (četrti odstavek). V 5a. členu ZDVP je določen dodatni davek od plovil, ki se prvič odmeri za leto 2013. Iz tretjega odstavka 5a. ZDVP izhaja, da se dodatni davek od plovil ugotovi na način, kot je določen s 5. členom ZDVP. V 6. členu ZDVP pa je določeno znižanje davčne obveznosti. Davčna obveznost, ugotovljena v skladu z drugim in četrtim odstavkom 5. člena ZDVP, se glede na življenjsko dobo plovila zniža za 5 % za vsako dopolnjeno leto starosti plovila, vendar preostanek davčne obveznosti ne sme biti nižji od 50 % davčne obveznosti za novo plovilo. Starost plovila se ugotavlja glede na leto izgradnje plovila.

10. Iz 5. člena ZDVP tako izhaja, da je davčna obveznost določena za obdobje koledarskega leta. Le-ta se določi na način in po formuli, ki je določena v tem členu. V obravnavani zadevi tako znaša višina letne obveznosti, upoštevajoč formulo iz 5. člena ZDVP (višina letne obveznosti = splošni del obveznosti + (obveznost za vsak meter x dolžina plovila) + (obveznost za vsak kilovat x moč pogona v kilovatih)): 20 + (3,5 x 16,90) + (2 x 1.128,00) = 2.335,15 EUR. Ob upoštevanju znižanja davčne obveznosti iz 6. člena ZDVP je navedena obveznost zmanjšana za 50 % in tako znaša 1.167,58 EUR. Enaka pa je tudi višina dodatnega davka od plovil, ki ga določa 5a. člen ZDVP, ki prav tako znaša 1.167,58 EUR.

11. Na podlagi navedenega so po presoji sodišča tožnikovi ugovori, da je v izpodbijani odločbi napačno določena višina davka na vodna plovila v znesku 1.170,77 EUR in dodatnega davka od plovil v znesku 1.170,77 EUR, utemeljeni. Tudi po presoji sodišča gre za davčno obveznost, ki se ugotavlja za obdobje koledarskega leta, zaradi česar dejstvo, da je bilo leto 2016 prestopno (in imelo en dan več) na odmero ne more vplivati. Tretji in četrti odstavek 5. člena ZDVP pa se uporabljata v primeru, če je davčni zavezanec postal lastnik oziroma uporabnik plovila med koledarskim letom. Če je obdobje lastništva plovila krajše od enega leta, se upošteva dejansko priglašeno obdobje, izraženo v dnevih. Sicer pa je predpisana davčna obveznost določena na letni ravni.

12. Zato je sodišče skladno s prvim odstavkom 7. člena v povezavi s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo odločilo v skladu s tožnikovim zahtevkom. Za navedeno odločitev je podlaga v pravilni uporabi materialnega prava, to je ZDVP, dejansko stanje v zadevi pa med strankama ni sporno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo meritorno v sporu polne jurisdikcije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

13. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je določilo pravilen znesek.

K II. točki izreka:

14. Sodišče je v obravnavanem upravnem sporu odločilo v sporu polne jurisdikcije, zato odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na prvem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je tožniku priznalo stroške v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožnikovi potrebni stroški obsegajo nagrado za tožbo (tar. št. 30/1 OT) v višini 200 točk, kar znaša 91,80 EUR, povečano za 22 % DDV, ki znaša 20,20 EUR, kar skupaj znaša 111,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Tožena stranka mora tožniku priznane stroške postopka povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.