Jedro

Tudi 50. člen ZCestn ločuje med primeri, ko prekršek stori voznik kot neposredni storilec prekrška, in primeri, ko prekršek stori odgovorna oseba, čeprav predpisuje enako sankcijo za prekršek. Zato je treba v obravnavni zadevi neposrednega storilca prekrška, obravnavati po določbah, ki veljajo za voznika, to je po določbi četrtega odstavka 50. člena ZCestn, čeprav ima po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 status odgovorne osebe. Ker pa je v 50. členu ZCestn izrecno predpisano kaznovanje neposrednega storilca, po mnenju pritožbenega sodišča posebno opredeljevanje v plačilnem nalogu in opisu prekrška, da je storilec prekršek storil v imenu, na račun in s sredstvi pravne osebe, ni nujno potrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji z dne 15. 10. 2019 po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 8. točki četrtega odstavka 50. člena ZCestn, ki naj bi ga storil s tem, da je 15. 10. 2019 ob 10:44 uri vozil tovorno vozilo s priklopnikom po avtocesti A1 in pri tem prevozil točko cestninjenja z OBU napravo na vozilu neustreznega cestninskega razreda, ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in odločilo, da stroški ustavljenega postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in odpravi sodbo ter ponovno odloča o zahtevi za sodno varstvo, saj je sodišče napačno uporabilo določbe ZCestn in ZP-1. 3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 8. alinejo četrtega odstavka 50. člena ZCestn se z globo 800,00 EUR za prekršek kaznuje posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo na vozilu neustreznega emisijskega razreda (10. alineja prvega odstavka 42. člena ZCestn). Gre torej za kršitev obveznosti iz 10. alineje prvega odstavka 42. člena ZCestn, ki določa, da je obveznost cestninskega zavezanca tudi, da vozi po cestninski cesti in prevozi cestninsko postajo, točko cestninjenja ali drugo mesto elektronske registracije z elektronsko napravo za cestninjenje na vozilu ustreznega cestninskega in emisijskega razreda ali z registrsko številko vozila, ki je enaka zapisu na elektronski napravi. Za istovrstni prekršek se v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 50. člena ZCestn1 z globo 2.000,00 EUR kaznuje pravna oseba, v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZCestn2 pa tudi odgovorna oseba pravne osebe.

5. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da mora glede na določbe 50. člena ZCestn posameznik, ki se ga kaznuje po četrtem odstavku 50. člena ZCestn, cestninski zavezanec. Cestninski zavezanci so v skladu s 7. členom ZCestn: (-) voznik vozila, (-) lastnik vozila ali imetnik pravice uporabe in (-) uporabnik elektronskega cestninjenja. Po naravi stvari je lahko voznik vozila le fizična oseba, medtem ko so lahko lastnik ali imetnik pravice uporabe ter uporabnik elektronskega cestninjenja tako pravna kot tudi fizična oseba, ki je z upravljavcem cestninskih cest sklenila pogodbo o vključitvi v elektronski sistem cestninjenja oziroma prevzem obveznosti plačevanja cestnine za določeno vozilo. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da storilec kot posameznik ni bil cestninski zavezanec, saj je vozilo vozil za pravno osebo ..., ki je glede na spisovne podatke cestninski zavezanec in ji je tudi bil izdan plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je v primeru, ko je prekršek storjen z vozilom pravne osebe, ki je uporabnica sistema elektronskega cestninjenja, lahko poleg pravne osebe za istovrstni prekršek kaznovana le še odgovorna oseba pravne osebe, voznik posameznik pa le v primeru, če bi bil sam uporabnik sistema elektronskega cestninjenja. V obravnavani zadevi pa storilec ni bil naveden kot odgovorna oseba pravne osebe, iz spisovnih podatkov pa je tudi razvidno, da storilec nima te lastnosti, saj je med postopkom s storilcem pooblaščena uradna oseba po telefonu govorila z odgovorno osebo pravne osebe.

6. Ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, in hkrati tudi cestninski zavezanec pravna oseba... ki je tudi sklenila je pogodbo z upravljavcem cestninskih cest; (-) da je prekrškovni organ za isti historični dogodek izdal plačilni nalog tudi pravni osebi ... in ji izrekel globo po prvem odstavku 50. člena ZCestn; (-) da plačilni nalog in opis dejanskega stanja prekrška očitanega storilcu tudi ne vsebujeta navedb o tem, da je storilec pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je bil prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, kar pomeni, da storilcu ni bil izdan plačilni nalog kot odgovorni osebi pravne osebe (ko bi tudi sicer moral biti kvalificiran po tretjem odstavku 50. člena ZCestn) in da tudi dejansko storilec ni odgovorna oseba pravne osebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje štelo, da dejanje, kot je opisano, ni prekršek in je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. 7. V podobni procesni situaciji je Višje sodišče v Celju s sodbo PRp 114/2020 z dne 18. 12. 2020 glede na navedbe v takrat obravnavani pritožbi, ki jo je prekrškovni organ utemeljeval s sklicevanjem na solidarno odgovornost voznika in pravne osebe za plačilo cestnine, takemu stališču pritrdilo. Vendar pod vplivom pritožbenih navedb v tokratni pritožbi, v katerih prekrškovni organ utemeljeno opozarja na pravilno razumevanje odgovornosti pravne osebe in neposrednega storilca prekrška, pritožbeno sodišče svoje stališče spreminja.

8. Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 113/2013 z dne 21. 11. 2013 poudarilo, da je z novelo ZP-1G, ki se je pričela uporabljati 13. 3. 2011, spremenjeni 15. člen ZP-1, ki izrecno opredeljuje pojem odgovorne osebe, pojem odgovorne osebe razširil, saj statusa odgovorne osebe ne veže več na „opravljanje poslov“, ampak se po novi ureditvi status odgovorne osebe veže na „opravljanje dela“, kar pomeni, da se za odgovorno osebo šteje vsakdo, ki opravlja kakršnokoli delo na kakršnikoli veljavni pravni podlagi (pogodba o zaposlitvi, pogodba o delu, mandatna pogodba ipd.) v sklopu opravljanja dejavnosti, za katero je posamezni subjekt registriran, ter pod pogojem, da se delo opravlja v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ali drugega subjekta; da tako odgovorne osebe po definiciji iz novega 15. člena ZP-1 niso (več) samo vodstveni in nadzorstveni organi oziroma osebe z nekim posebnim, nadrejenim položajem znotraj pravne osebe ali drugega subjekta, ampak se za odgovorno osebo pravne osebe ali drugega subjekta šteje vsakdo, ki opravlja kakršnokoli delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ali drugega subjekta, ter da se po noveliranem določilu prvega odstavka 15. člena ZP-1 za odgovorno osebo samostojnega podjetnika (ali pravne osebe) tako šteje tudi oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravlja delo voznika pri samostojnem podjetniku (ali pravni osebi) z določenimi sredstvi (tovornim vozilom).

9. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča storilec prekrška v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, vsebuje poleg določb, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek, še posebne določbe, ki določajo odgovornost neposrednega storilca prekrška, odgovarja za storjeni prekršek po določbah, ki veljajo za neposrednega storilca prekrška, kljub temu da ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.3 Glede na zasledovani namen zakonodajalca je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno neposrednega storilca prekrška, ki ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, obravnavati po določbah, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek samo v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca za storjeni prekršek. V primerih, ko predpis o prekršku določa tako odgovornost odgovorne osebe kot odgovornost neposrednega storilca prekrška, storilec prekrška, ki je hkrati neposredni storilec prekrška in odgovorna oseba po prvem odstavku 15. člena ZP-1, za prekršek odgovarja kot neposredni storilec prekrška.

10. Podobno kot 37. člen ZDCOPMD in 74. člen ZPrCP, ki sta bila podlaga za odločanje v zadevi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 113/2013, tudi 50. člen ZCestn ločuje med primeri, ko prekršek stori voznik kot neposredni storilec prekrška, in primeri, ko prekršek stori odgovorna oseba, čeprav predpisuje enako sankcijo za prekršek. Zato je treba v obravnavni zadevi neposrednega storilca prekrška, obravnavati po določbah, ki veljajo za voznika, to je po določbi četrtega odstavka 50. člena ZCestn, čeprav ima po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 status odgovorne osebe. Ker pa je v 50. členu ZCestn izrecno predpisano kaznovanje neposrednega storilca, po mnenju pritožbenega sodišča posebno opredeljevanje v plačilnem nalogu in opisu prekrška, da je storilec prekršek storil v imenu, na račun in s sredstvi pravne osebe, ni nujno potrebno.

11. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo v okviru preizkusa po 62.a členu ZP-1 in se v vsebinsko presojo navedb v zahtevi za sodno varstvo ni spuščalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera (gre za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, v kateri bo morebiti potrebno dopolniti dokazni postopek) ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

12. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj izpostavljenega stališča moralo opraviti presojo utemeljenosti navedb v zahtevi za sodno varstvo.

1 Prvi odstavek 50. člena ZCestn določa: „Z globo 2.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki: - ima pri sebi, v oziroma na vozilu kakršno koli napravo, ki moti, onemogoča ali povzroča nepravilno delovanje OBU naprave, naprave za cestninjenje ali naprave za nadzor cestninjenja (sedmi odstavek 27. člena in deveta alineja prvega odstavka 42. člena); (-) prevozi točko cestninjenja z OBU napravo na vozilu neustreznega emisijskega razreda (deseta alineja prvega odstavka 42. člena); (-) prevozi točko cestninjenja z vozilom, katerega registrska številka ni enaka zapisu na OBU napravi (deseta alineja prvega odstavka 42. člena).“ 2 Z globo 800 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost. 3 Vrhovno sodišče RS je svoje stališče dodatno obrazložilo z argumentacijo: „Takšen je bil tudi namen zakonodajalca, ki ga je zasledoval z novim 15. členom ZP-1G, ki je, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, v primerjavi s prej veljavno ureditvijo razširil nabor odgovornih oseb. Po novi ureditvi se pojem odgovorne osebe po definiciji iz prvega odstavka 15. člena ZP-1 v bistvu nanaša na njeno odgovornost za njeno delo. To pa pomeni, da bo odgovorna oseba iz prvega odstavka 15. člena ZP-1 praviloma neposredni storilec prekrška. Ker predpisi o prekrških za določen prekršek pogosto predvidevajo le odgovornost odgovorne osebe, ne pa tudi odgovornosti neposrednega storilca prekrška, je zakonodajalec z novo ureditvijo takšne situacije rešil tako, da za prekršek kot odgovorna oseba odgovarja tudi neposredni storilec prekrška, če je prekršek izvršil pri opravljanju dela v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti (tako H. Jenull in L. Selinšek: Uvodna pojasnila k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 57-58).“