Jedro

Strankinih pripomb in ugovorov zoper izvedeniško mnenje ni mogoče šteti za dokazni predlog, ki bi bil vezan na prekluzijo po 286. členu ZPP. Gre za dokazni ugovor, ki ni vezan na določeno fazo postopka.

Delovni stroj predstavlja nevarno stvar.

Kljub delujočemu delovnemu stroju, ki je na isti način opravljal (ponavljal) delovno operacijo že ves dan, in ozkemu delovnemu prostoru, po katerem se je gibal, se je poškodovanec odločil za vstop v njegovo delovno območje z zadnje strani, da ga upravljalec s strojem ni mogel videti, in za prehod mimo njega po desni – ožji strani, ki je bila preozka za gibanje ljudi. Poškodovanec je torej tudi sam kršil pravila iz varstva pri delu.

Dolžnik pride v zamudo že, ko ga upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka pozove k izpolnitvi obveznosti. Tožeča stranka je tej zahtevi zadostila že z izvensodnimi opomini in ne šele s pričetkom te pravde.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom tožečim strankam dosodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi smrti moža, očeta oziroma sina, ki se je smrtno ponesrečil na delu pri delodajalcu dne 10. 8. 2007. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo 30% prispevek oškodovanca k nastanku škode in pred pravdo izplačano odškodnino v valoriziranih vrednostnih. Prvi tožnici je za premoženjsko in nepremoženjsko škodo dosodilo še 3.242,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 naprej in zakonske zamudne obresti od pred pravdo plačanega nespornega zneska odškodnine v višini 8.878,80 EUR za čas od 9. 1. 2008 do plačila - 12. 2. 2008 - v znesku 98,97 EUR ter procesne obresti od tega zneska od postavitve zahtevka naprej (4. 7. 2009).

2. Pokojnikovim otrokom (drugi do četrti tožeči stranki) je dosodilo po 485,45 EUR, materi (peti tožeči stranki) pa 891,32 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljenih dnevov zamude tožene stranke naprej ter zakonske zamudne obresti od pred pravdo plačanih nespornih zneskov (po 7.302,40 EUR odškodnine otrokom in 6.997,90 EUR materi) za čas od zamude do plačila s procesnimi obrestmi od postavitve zahtevkov naprej.

3. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek za plačilo 177,59 EUR za prevode (točka II izreka).

4. O pravdnih stroških je odločilo v točkah III in IV ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, in sicer 103,85 EUR neposredno tožeči stranki, 963,70 EUR pa zaradi odobrenega zastopanja po brezplačni pravni pomoči na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, vse v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. S popravnim sklepom je popravilo očitno pisno pomoto pri zapisu zneska odškodnine za prvo tožečo stranko.

6. Pritožbi vlagata obe pravdni stranki.

7. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Izpodbija dokazno oceno in odločitev o 30% pokojnikovi sokrivdi. Za škodni dogodek so krivi delavci tožnikovega zavarovanca, ker niso vrnili merilnika, ki ga je pri delu potreboval pokojnik, in voznik bagra, ki je pokojnega povozil pri prehitri vožnji vzvratno, čeprav ga je videl. Pokojni je moral po navodilih delodajalca izmeriti jašek in čim prej dokončati delo. Nujno je moral po merilnik, ki je bil na trasi bagra. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Sodišče je napačno sledilo izvedencu. Pripombe tožeče stranke na mnenje niso bile prepozne. Pooblaščenka je šele naknadno ugotovila, da je isti izvedenec izdelal mnenje v kazenskem postopku. V tem postopku ga je samo prepisal. Moral bi se izločiti. Sodišče bi moralo paziti na izločitvene razloge po drugem in šestem odstavku 70. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožnica se zoper sklep ne bi mogla pritožiti, s pritožbo tudi ne bi uspela. Zaradi vsebinskih napak, ki jih ponavlja v pritožbi (izvedenec ni upošteval izpovedb prič v civilnem postopku, nepravilno je ugotovil smer gibanja pokojnika, prepisal je mnenje iz kazenskega postopka, na kraj dogodka ni vabil strank, čeprav bi se lahko naredila rekonstrukcija dogodka), ki se jih ne bi dalo odpraviti z njegovim zaslišanjem, je predlagala novega izvedenca. Storjena je bistvena kršitev postopka. Pokojnik ni ravnal s hudo malomarnostjo. Sodišče ni upoštevalo dejavnikov na njegovi strani (nujno dokončanje dela po delodajalčevem naročilu, ni bil član kolektiva zavarovanca tožene stranke in ni bil opozorjen, kje se lahko giblje). Njegove sokrivde ni. Priča H. je bila nepravilno zaslišana po prevajalki, ki je njegovo izpovedbo izkrivljala in podajala svoje videnje stvari. Stranki zato nista bili v enakopravnem položaju. Storjena je bistvena kršitev postopka. Kršene so ustavne pravice tožnikov do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pritožba nadalje graja dosojeno odškodnino za psihične bolečine ob smrti bližnjega kot prenizko za vse tožnike. Premalo je upoštevano dejstvo, da je bil pokojni glava družine in da smrt ni nastopila takoj. V zvezi z rento zaradi izgubljenega preživljanja je sodišče prehitro zaključilo obdobje plačevanja rente. Tudi po izbrisu podjetja pokojnikovega delodajalca iz registra bi dobil službo v drugem podjetju, saj je bil pridobitno sposoben in priden. Zneska za prvo tožnico ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, kako je sodišče izračunalo vsoto.

8. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo v točkah I, III in IV izreka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Dosojeni zneski odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega so nekoliko previsoki glede na sodno prakso in konkretne okoliščine primera. V primerjavi z odškodninami za otroke je previsoka odškodnina za pokojnikovo mater. Seštevek presojene odškodnine za prvo tožnico 3.242,08 EUR je napačen, razlika znaša 3.032,57 EUR. Napačno je odločeno o zamudnih obrestih oziroma o zamudi tožene stranke. Tožniki v odškodninskih zahtevkih niso navedli paricijskih rokov. Po prejemu poravnalnih ponudb niso podali zahteve ali opomina skladno z 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Zamude tožene stranke ni. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od vložitve tožbe naprej. Posledično ne bi smele biti prisojene procesne obresti. Pri pravdnih stroških je storjena relativna kršitev pravil pravdnega postopka. Uspeh je ocenjen po temelju in po višini, čeprav je tekel spor le o tožnikovem 30% soprispevku, ki ga je tožena stranka upoštevala že pred pravdo. Tožeče stranke torej po temelju niso uspele. Posledično je napačna odločitev, da jim mora tožena stranka povrniti pravdne stroške.

9. Na vročeno pritožbo sta pravdni stranki odgovorili. Predlagata zavrnitev. Tožeča stranka priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

11. Pravdni stranki ne izpodbijata odločitve pod točko II izreka sodbe (zavrnitev zahtevka za prevode z zakonskimi zamudnimi obrestmi). V tem delu je sodba pravnomočna.

12. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti procesnih kršitev, ki jih pritožbeno grajata pravdni stranki.

13. Obe uveljavljata absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: tožeča stranka v zvezi z razlogi o okoliščinah nastanka škodnega dogodka in z obračunom rente za prvo tožnico, tožena pa v zvezi z izrekom o višini dosojene odškodnine prvi tožnici.

14. Sodba ima jasne, pregledne in razumljive razloge o vseh ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih. Sprejeta odločitev je pojasnjena s pravilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče ne najde notranjih protislovij, ki jih očita tožeča stranka in ki bi onemogočala vsebinski preizkus sprejete odločitve. Obračun rente za prvo tožnico in upoštevane okoliščine so zelo natančno, sistematično in jasno navedene v točki 53 sodbe. Okoliščine v zvezi z nastankom in potekom škodnega dogodka pa v točkah 13 in 15 do 24 sodbe. S pritožbeno grajo tožeče stranke dejansko izražajo svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. To pa ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Posebej ne v obravnavanem primeru, ko je sodišče v celoti upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in sodba temelji na natančni, izčrpni, logični in prepričljivi dokazni oceni.

15. Tudi očitki tožene stranke o napačnem seštevku dosojenih odškodninskih zneskov prvi tožnici ne držijo. Napačen je izračun, ki ga ponuja sama pritožnica. Prezrla je dosojeno rento, ki jo je dosodilo sodišče in skupaj z ostalimi priznanimi odškodninskimi zneski pri končnem obračunu pravilno upoštevalo. Svojo siceršnjo računsko pomoto, ki se mu je primerila pri zapisu pravilnega skupnega zneska (3.242,08 EUR namesto pravilno: 3.242,63 EUR), pa je že odpravilo samo po uradni dolžnosti s popravnim sklepom na redni št. 135 spisa.

16. S strani tožeče stranke zatrjevanih procesnih kršitev pri dokazovanju z izvedencem sodišče ni zagrešilo. Drži, da je napačno ocenilo, da so bile pripombe tožeče stranke na pisno izvedeniško mnenje prepozne. Strankinih pripomb in ugovorov zoper izvedeniško mnenje namreč ni mogoče šteti za dokazni predlog, ki bi bil vezan na prekluzijo po 286. členu ZPP. Gre za dokazni ugovor, ki ni vezan na določeno fazo postopka. Ker pa je sodišče pripombe tožeče stranke zoper izvedeniško mnenje tudi vsebinsko presojalo in jih tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo kot neutemeljene (točka 22 sodbe), to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

17. Dokaz z izvedencem je izvedlo neposredno z izvedencem, ki ga je samo postavilo v pravdi in ne z izvedeniškim mnenjem, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku. Tožeča stranka se je o tem mnenju izjasnila. Zato so njeni očitki, da na mnenje ni imela vpliva, odveč. Sodišče prve stopnje je njene pripombe zavrnilo potem, ko je izvedeniško mnenje dokazno ocenilo in ugotovilo, da je s strokovnega stališča pravilno in popolno ter skladno z ostalimi izvedenimi dokazi. Predlog tožeče stranke za postavitev drugega izvedenca je bil zato pravilno zavrnjen in v sodbi obrazložen. S tem je zadoščeno vsem postopkovnim pravilom o izvajanju dokaza z izvedencem. Ni kršitve načela kontradiktornosti, kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče postavi novega izvedenca le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se slednje ne da odpraviti z njegovim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Takih pomanjkljivosti in dvomov v obravnavanem primeru ni našlo. Zgolj nezadovoljstvo tožnikov z izvedeniškim mnenjem pa za postavitev drugega izvedenca ne zadošča. 18. Tudi zatrjevanih procesnih kršitev v zvezi z izločitvijo izvedencev (relativna bistvena kršitev 247. člena ZPP) ni. Formalne zahteve za izločitev izvedenca s strani tožeče stranke ni bilo. Njeno smiselno sklicevanje na odklonilne razloge (6. točka 70. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP) je sodišče prve stopnje glede na konkretne okoliščine primera pravilno ocenilo kot prepozne. Tožeča stranka je vpogledala v pridobljeni kazenski spis in se izjasnila o listinah, ki naj jih sodišče upošteva kot dokaz v pravdnem postopku, še pred dokazovanjem z izvedencem - podatki na listovni št. 58 in na redni št. 33 spisa. Pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče izvedenca izločiti po uradni dolžnosti, je zmotno. Na odklonilne razloge iz 6. točke 70. člena ZPP morajo opozoriti stranke same, takoj ko zanje izvedo. Sodelovanje izvedenca v drugem postopku, čeprav o istem historičnem dogodku, pa tudi ni izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP.

19. Tožeča stranka graja še vodenje zaslišanja priče H., ki je bilo opravljeno s tolmačko, češ da je tolmačila nepravilno, sama usmerjala zaslišanje priče in izkrivljala njeno izpovedbo. V spisu je prepis zvočnega zapisa zaslišanja navedene priče (redna št. 63), ki pritožbenih navedb ne potrjuje. Skladno s prvim odstavkom 239. člena ZPP je zaslišanje vodilo sodišče. Priči je bilo postavljenih vrsto vprašanj – tudi s strani tožeče stranke. To pomeni, da je pri izvajanju dokaza aktivno sodelovala in so neutemeljeni njeni očitki o kršitvah ustavnih pravic enakopravnega obravnavanja in enakega varstva pravic v postopku. Procesne kršitve prvega odstavka 239. člena ZPP ob zaslišanju priče niti ob zaključku glavne obravnave, na kateri je bila zaslišana, ni uveljavljala. Ker v pritožbi tega ne opraviči, se na to procesno kršitev v pritožbi ne more več sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Prav tako se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Njena zahteva za izločitev tolmačke je bila z obrazloženim sklepom na redni št. 79 spisa pravilno zavrnjena. V pritožbi tega sklepa ne izpodbija in torej možnosti za pritožbo niti ne izkoristi.

20. Odgovoriti je treba še na pritožbo tožene stranke glede relativne bistvene kršitve 154. člena ZPP, ki dejansko graja tudi nepravilno uporabo tega določila kot relevantnega materialnega prava za stroškovno odločitev. Tudi teh kršitev in napak pritožbeno sodišče ne najde. Sodišče je izvajalo obsežen dokazni postopek o temelju tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je ugotovilo enak delež poškodovančevega prispevka k nesreči, kot ga je pred pravdo ugovarjala tožena stranka, na oceno uspeha strank v postopku ne more vplivati. Glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank je šlo za sporne okoliščine in sodišče jih je moralo raziskati. Zato jih je kot relevantne okoliščine primera pravilno upoštevalo pri oceni končnega uspeha strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). V odgovor na pritožbene očitke o nepravilni oceni uspeha strank v postopku je treba še dodati, da je po matematičnem izračunu, za katerega se zavzema pritožba, ocenjen celo v škodo tožeči stranki. Uspeh po višini je namreč (kljub ločenemu ugotavljanju uspeha po temelju in po višini) ugotovljen v razmerju med že za 30% zmanjšano višino odškodnine in vtoževano odškodnino. Torej je sprejeta odločitev pritožnici v korist. Ker pa se tožeča stranka zoper stroškovni del odločbe ne pritožuje, vanj pritožbeno sodišče ni smelo posegati (359. člen ZPP).

21. Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 10. 8.2007, ko se je mož, oče oziroma sin tožnikov smrtno ponesrečil na delu pri svojem delodajalcu – podizvajalcu zavarovanca tožene stranke. Pri zasipavanju jarka je delovni stroj (bager) zapeljal vzvratno in pri tem zadel in povozil oškodovanca, ki je bil tedaj znotraj delovnega območja stroja. Gosenica delovnega stroja je zapeljala preko njegove leve noge in spodnjega dela trebuha. Pri tem je utrpel tako hude poškodbe, da je naslednji dan v bolnišnici umrl. 22. Do škode je prišlo zaradi delovanja delovnega stroja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in v točki 13 sodbe razložilo, da gre za nevarno stvar. Ugotovilo je objektivno odgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca (149. člen OZ). Odločitev je pravilna in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

23. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri krivdni odgovornosti tožene stranke, češ da so škodo krivdno povzročili delavci zavarovanca tožene stranke. V pritožbi se prvič in brez opravičila sklicuje na malomarnost delavcev, ki pokojnemu naj ne bi vrnili njegovega orodja. Gre za prepozne in neupoštevne pritožbene novote, na katere ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

24. Pritožbeni očitki o krivdnem ravnanju upravljavca delovnega stroja pa so s pravilnimi razlogi zavrnjeni že v sodbi (točka 20), s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Hitre (vzvratne) vožnje bagra si glede na splošno poznavanje tovrstnih delovnih strojev niti ni mogoče predstavljati. Na podlagi izpovedi prič, ki jih je pravilno ocenilo (tudi izpoved priče H., na katero se opira pritožba), pa je sodišče niti ni ugotovilo. Drži, da je ugotovilo, da je bil pokojni namenjen po delovno orodje, ki naj bi se nahajalo pred delovnim strojem. A po njegovih nadaljnjih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožba pa prezre, do tja niti ni prispel. Prepričljivo je pojasnjeno, zakaj v tem delu sodišče ni verjelo priči H.. Pokojnega je že prej zadel delovni stroj pri gibanju vzvratno. Ker se je nahajal v njegovem nevarnem območju, ga upravljalec delovnega stroja ni mogel videti niti zaznati: približeval se mu je z njegove zadnje strani, delovni prostor (koridor), v katerem se je gibal delovni stroj, pa je bil ozek in z obeh strani omejen (točka 16 sodbe). Glede na tako ugotovljene konkretne značilnosti delovišča se delovni stroj na drugačen način kot je to počel že ves dan, niti ni mogel gibati, kar je bilo pokojnemu, ki je delal v bližini, poznano. Ker na strani delavcev zavarovanca tožene stranke sodišče ni ugotovilo niti nobenih drugih opustitev ali kršitev pravil iz varstva pri delu, je pravilen zaključek, da krivdne odgovornosti tožene stranke ni.

25. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi dokazno oceno in ugotovitev o pokojnikovem 30% prispevku k nastanku škode. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine delovne nezgode je sprejeta ob pravilni uporabi tretjega dostavka 153. člena OZ. Pritožba tožeče stranke je ne omaje z opozarjanjem na naravo in nujnost delovnega opravila niti s sklicevanjem na oškodovančev strah pred delodajalcem (izguba službe). Slednjega na delovišču po navedbah pritožbe sploh ni bilo in torej morebitnega nespoštovanja navodil niti ne bi mogel opaziti. Zatrjevana naglica pri delu zaradi bližajočega se slabega vremena pa ugotovljenega nepremišljenega in neprevidnega ravnanja poškodovanca ne more opravičiti. Kljub delujočemu delovnemu stroju, ki je na isti način opravljal (ponavljal) delovno operacijo že ves dan, in ozkemu delovnemu prostoru, po katerem se je gibal, se je poškodovanec odločil za vstop v njegovo delovno območje z zadnje strani, da ga upravljalec s strojem ni mogel videti, in za prehod mimo njega po desni – ožji strani, ki je bila po ugotovitvah sodišča, oprtih na izpovedbe prič, preozka za gibanje ljudi. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča, da je poškodovanec tudi sam kršil pravila iz varstva pri delu. Delavec mora tudi sam skrbeti za svojo varnost pri delu (9. člen ZVZD, zdaj 12. člen ZVZD-1). Pritožbene navedbe, da ni bil opozorjen, da se na tistem območju ne sme gibati, nima opore v zbranem in pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Nasprotno je izpovedala tudi priča H., na katero se sicer opira pritožba. Nenazadnje je to moralo biti oškodovancu znano že glede na njegove splošne dolgoletne delovne izkušnje v gradbeništvu, opravljene izpite iz varstva pri delu in tudi glede na splošne življenjske izkušnje, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

26. Pritožbo tožeče stranke glede ugotovljenega soprispevka poškodovanca je treba torej v celoti zavrniti.

27. Sodišče je pravilno odločilo tudi o višini nepremoženjske škode, ki jo tožniki kot oškodovančevi ožji družinski člani (žena, odrasli otroci, mati) uveljavljajo na podlagi prvega odstavka 180. člena OZ zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega. Pri odmeri je ustrezno upoštevalo merila iz 179. in 182. člena OZ. Kljub ločenemu življenju (51-letni poškodovanec je že osem let pred delovno nezgodo delal v Sloveniji in se vračal k družini v Makedonijo za krajši čas le dvakrat letno) je ugotovilo njihovo medsebojno navezanost, pristne odnose ter eksistenčno odvisnost vseh tožnikov od ponesrečenega. O duševnem trpljenju, ki ga tožniki trpijo spričo njegove izgube, se je prepričalo z zaslišanjem prve in tretje tožnice ter četrtega tožnika. Prvi tožnici je od zahtevanih 14.000,00 EUR dosodilo 13.000,00 EUR oziroma upoštevaje 30% soprispevek 9.100,00 EUR, ostalim tožnikom od zahtevanih 13.000,00 EUR vsakemu po 11.000,00 EUR, oziroma upoštevaje soprispevek 7.700,00 EUR. Dosojene odškodnine je zmanjšalo za valorizirano vrednost pred pravdo izplačanih zneskov. Opravljene valorizacije pritožniki ne izpodbijajo.

28. V času sojenja je odškodnina, dosojena prvi tožeči stranki, predstavljala približno 13,36 povprečnih plač, odškodnina ostalim pritožnikom pa 11,30 povprečnih plač v RS (julij 2012: 972,73 EUR, Uradni list RS št. 88/2012). To je primerljivo z drugimi primeri iz sodne prakse (na primer VS RS II Ips 549/2008, II Ips 142/2009), kar pomeni, da je bilo merilo objektivizacije v zadostni meri upoštevano. Pritožba tožene stranke, ki temu oporeka, ne konkretizira primerov iz sodne prakse, na katere se opira. Zato njenih pavšalnih trditev ni mogoče preizkusiti in ne terjajo podrobnejšega odgovora.

29. Okoliščine na strani tožnikov (individualizacija), ki jih izpostavlja tožeča stranka (navezanost na pokojnega kot poglavarja družine in odvisnost tožnikov od njega, obdobje negotovosti od poškodovanja do trenutka smrti), so bile pravilno ugotovljene in v zadostni meri upoštevane (razlogi v točkah 27 do 34 sodbe). Po mnenju pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina v pravi meri tudi individualizirana.

30. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča o enaki višini odškodnin otrokom in materi umrlega, kar graja tožena stranka. Drži, da bo trajanje bolečin pri otrocih glede na njihovo pričakovano starost daljše kot trajanje materinih bolečin. Vendar enako višino odškodnin utemeljuje ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin. Pri otrocih, ki so po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsi že odrasli, samostojni in bodo slej ali prej zaživeli v svojih novih družinskih skupnostih, se bodo z leti ublažile. Za duševne bolečine pri materi, pri kateri se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob sinovi smrti občutno poslabšalo zdravstveno stanje, tega ni mogoče trditi. Tako se izkaže, da je njihovo trpljenje glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primerljivo in utemeljuje odškodnine v enakih zneskih.

31. Odškodnino zaradi izgubljenega preživljanja (rento) izpodbija tožeča stranka, češ da je upoštevano prekratko obdobje plačevanja rente. Sodišče je ugotovilo, da je bilo preživljanje vseh tožnikov odvisno od redne podpore umrlega, ki jim je namenjal vsakemu po 80,00 EUR mesečno od svojega zaslužka. Tožbenemu zahtevku je na podlagi 173. člena OZ v zvezi s 167. členom OZ delno ugodilo, in sicer za prvo tožnico do višine 271,51 EUR (oziroma glede na soprispevek za 190,06 EUR), za ostale tožnike pa do višine 1.200,00 EUR (oziroma glede na soprispevek za znesek 840,00 EUR). Pri tem je upoštevalo ugotovljeno dejstvo, da bi tožnikova ugotovljena podpora ugasnila ob izgubi službe zaradi izbrisa njegovega delodajalca iz sodnega registra. Svojih trditev, da bi se poškodovani nato zaposlil pri drugem delodajalcu, tožniki niso dokazali, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi ne podali ustrezne trditvene podlage, kakšno denarno podporo bi jim na ta (ali drug) način zagotavljal po 9. 11. 2011. Trditveno in dokazno breme o tem je bilo na njih, a ga niso zmogli. Zato je njihov zahtevek za rento po navedenem obdobju pravilno zavrnjen.

32. Tožbeni zahtevek prve tožnice je zavrnjen tudi zato, ker so po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje njeni dohodki, ki jih prejema zaradi smrti moža (družinska pokojnina z letnim dodatkom v Sloveniji in družinska pokojnina v Makedoniji) že s 1. 1. 2008 presegli znesek denarne podpore, ki bi ji jo nudil pokojni mož (razlogi v točki 53). Po splošnem načelu odškodninskega prava oškodovanec ne sme dobiti manj, kot znaša njegovo prikrajšanje, pa tudi ne več, kot znaša škoda. Navedeno načelo je pravilno upoštevano pri odločitvi. Pravilna je v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

33. Tožena stranka izpodbija še odločitev o zamudi oziroma datumih, od katerih zaradi zamude s plačilom tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenih razlik in že plačanih nespornih zneskov odškodnin za posamezne tožnike. Posledično izpodbija odločitev o dosojenih procesnih obrestih, ki so obračunane od že plačanih zneskov od ugotovljenih dnevov zamude do plačila.

34. Tudi te odločitve so glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravno pravilne. Pri nepogodbenih odškodninskih obveznostih, kakršna je obravnavana, rok za plačilo ni določen. Tudi če ga upnik ne določi sam, se plačilna zamuda po ustaljenih stališčih sodne prakse ugotavlja po splošnih določilih o dolžniški zamudi (drugi odstavek 299. člena OZ). Dolžnik pride v zamudo že, ko ga upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka pozove k izpolnitvi obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka tej zahtevi zadostila že z izvensodnimi opomini in ne šele s pričetkom te pravde, kot zmotno meni pritožnica. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka na predpravdne opomine odgovorila s poravnalnimi ponudbami, je odločitev, da je od tedaj naprej v plačilni zamudi, pravilna. Imela je dovolj podatkov, da se je seznanila z odškodninskimi zahtevki in oblikovala predlog zanjo nespornih zneskov odškodnin. Ni bilo razlogov, da jih ne bi tedaj torej tudi že plačala. Pritožbeno naziranje, da bi jo morala tožeča stranka po prejemu poravnalnih ponudb ponovno pozvati k izpolnitvi in ji določiti še (nadaljnji) izpolnitveni rok, nima opore v zakonu in ga je treba kot zmotnega zavrniti.

35. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niso utemeljeni. Sprejete odločitve so pravilne v pravnem in dejanskem pogledu in niso obremenjene z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

36. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožniki trpijo svoje stroške s pritožbami, ker z njimi niso uspeli (prvi odstavek 154. člena). Tožeča stranka pa tudi svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni bistveno prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).