Jedro

Kot izhaja iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja, izdanih investitorju, je bila odobrena gradnja rekreacijskega centra tudi na zemljiščih, za katere tožnik navaja, da bi morala biti vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest. Iz predloženih spisov tudi izhaja, da je investitor na spornem zemljišču začel z gradnjo. Na podlagi v ponovljenem upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 32. člena in ne tretjega odstavka 32. člena ZDen kot meni tožnik. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Vlagatelj oziroma njegovi dediči pa niso uspeli dokazati, da investitor ni začel z gradnjo objektov na spornih zemljiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.2005, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 27.9.2004. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo denacionalizacijskega upravičenca A.A. oziroma njegovih dedičev za vrnitev podržavljenega zemljišča parc. št. 88/6 - del, ki je po sedanjem stanju označen s parc. št. 88/6 - travnik v izmeri 5212 m2 in parc. št. 10/5 - travnik v izmeri 2355 m2 k.o..., v last in posest. Hkrati je odločil, da se zavrne tudi predlog dedičev pokojnega upravičenca A.A. za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja Športnemu društvu, z navedenimi nepremičninami.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sporno zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, je bilo oddano za gradnjo na podlagi pogodbe z dne 29.8.1986 investitorju - sedanjemu zavezancu za gradnjo športnih objektov. Investitor je dne 12.9.1986 pridobil veljavno lokacijsko dovoljenje in 30.12.1987 veljavno gradbeno dovoljenje za gradnjo športnih igrišč in izgradnjo komunalne opreme, vse v tem gradbenem dovoljenju navedene objekte pa je tudi zgradil. Šlo je za gradnjo rekreacijskega centra .... Lokacijsko in gradbeno dovoljenje sta bili dani tudi za parceli 88/6 (iz katere je šele v letu 1995 nastala današnja parcela 88/6) in parcelo 10/5. Te okoliščine so relevantne za pravilno odločitev v zadevi na podlagi določbe 1. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zavezanec je na obeh parcelah začel z gradnjo ter na podlagi dovoljenj na spornem zemljišču tudi zgradil komunalne naprave, kot je bilo v gradbenem dovoljenju predvideno. Obstoj zgrajenih komunalnih naprav pa med strankami ni sporen. V zadevi ni sporno, da gre za nezazidano stavbno zemljišče, komunalne naprave so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 30.12.1987, torej je investitor na tem zemljišču, ki je bilo za gradnjo oddano z določenim namenom, začel z gradnjo. Podržavljenje na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo Oblo Ljubljana z dne 7.1.1963, pa je pomenilo, da ima parcela status nezazidanega stavbnega zemljišča in je takega imela tudi ob odvzemu iz posesti z odločbo Občine Ljubljana z dne 12.12.1985. Zato je prvostopenjski upravni organ pravilno uporabil materialno pravo, določbi 1. in 3. odstavka 32. člena ZDen, ko je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tožena stranka je tudi pravilno obrazložila, da niso podani pogoji za vrnitev zemljišč v naravi in da je zato prvostopenjski upravni organ postopal pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 68. člena ZDen zavrnil. Cilj takšne začasne odredbe je zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja nepremičnin v naravi.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navajajo, da je odločitev sodišča nezakonita in nepravilna. V navedenem primeru gre za dejansko stanje, ki kaže na uporabo 3. odstavka 32. člena ZDen. V navedenem primeru gre za etapno gradnjo oziroma uresničevanje zazidalnega načrta, zato izdano gradbeno dovoljenje za prvo etapo gradnje še ne pomeni začetka gradnje tudi na zemljišču, na katerem je v nadaljnji etapi predvidena gradnja športne dvorane. Z gradnjo športne dvorane, katere lokacija je predvidena na zemljišču današnje parc. št. 88/6, travnik v izmeri 5212 m2, ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, za to parcelo ni mogoče trditi, da je investitor začel z gradnjo. Zato menijo, da gre za uporabo 3. odstavka 32. člena ZDen in je možno zemljišče vrniti v last in posest upravičencu. Upoštevati je treba današnji status parcele 10/5. Iz lokacijske informacije Mestne občine Ljubljana, Oddelka za urbanizem z dne 3.2.2004 je razvidno, da južni del tega zemljišča leži na nezazidljivi površini v prvem območju kmetijskih površin, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti. Glede te parcele je pri vračanju v naravi treba upoštevati 27. člen ZDen, ki se nanaša na vračanje kmetijskih zemljišč. Zavezanec je dne 16.6.2004 začel na tem delu zemljišča (10/5 k.o...) odstranjevati humus ter poglabljati zemljišče zaradi gradnje parkirišča brez kakršnihkoli dovoljenj. Pristojna inšpekcija bi morala odločiti, da se vzpostavi prejšnje stanje, saj poseg brez ustreznih dovoljenj na kmetijskih zemljiščih I. kategorije ni dopusten.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile glede na v upravnem postopku ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabljene določbe 32. člena ZDen. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Po 3. odstavku 32. člena ZDen pa se določba 1. odstavka tega člena ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest. Kot izhaja iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja, izdanih investitorju ..., društvu za telesno vzgojo in športno rekreacijo Ljubljana, ki sta med predloženimi spisi, je bila odobrena gradnja rekreacijskega centra ... na zemljiščih parc. št. 98, 94/1, 88/6, 88/5, 92/2, 96/2, 10/5 in 10/6 k.o..., torej tudi na zemljiščih, za katere tožnik navaja, da bi morala biti vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest. Iz predloženih spisov tudi izhaja, da je investitor na spornem zemljišču začel z gradnjo. Na podlagi v ponovljenem upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja sta zato po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo 1. odstavka 32. člena in ne 3. odstavka 32. člena ZDen kot meni tožnik. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Vlagatelj oziroma njegovi dediči pa niso uspeli dokazati, da investitor ni začel z gradnjo objektov na spornih zemljiščih.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila pravilno zavrnjena tudi zahteva za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, saj za vračilo nepremičnin v naravi niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik vložil pritožbo pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.