Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Imenovanje izpitne komisije ni dokončni akt in se ne more izpodbijati v upravnem sporu. Ocenjevanje je opravilo strokovne narave, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo zoper sklep dekana Pravne fakultete z dne 10. 2. 2004 in zoper vpis ocene neuspešno z dne 11.2.2004 v tožnikov indeks. S sklepom dekana je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi z dne 9.2.2004 na oceno iz predmeta Rimsko pravo tako, da je bila imenovana komisija za oceno v sestavi: dekan A.A. kot predsednik in profesorja B.B. in C.C. kot člana. V izreku pod točko 2 izpodbijanega sklepa pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz vsebine sklepa tožene stranke z dne 10.2.2004 izhaja, da je dekan na podlagi 138. člena Statuta Univerze imenoval profesorje v komisijo za ponovno ocenjevanje tožnikovega znanja. Ta sklep vsebuje le navedbo profesorjev. Niti po obliki, niti po vsebini, nima narave odločitve ali dejanja v postopku odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tudi ga ni mogoče šteti za posamični akt iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Tožniku je bila namreč zagotovljena ustavna pravica do izobraževanja (57. člen Ustave RS), sam pa tudi sicer ne zatrjuje, da bi mu tožena stranka to pravico odrekla.
Sodišče 1. stopnje se sklicuje na določbo 71. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS; Ur. l. RS, št. 67/93, 99/99 in 100/03) in navaja, da v tem primeru ne gre za izgubo položaja študenta. Dokončna izpitna ocena pa ne more biti predmet sodne presoje na temelju te določbe. Izpitna ocena, vpisana v indeks, po presoji sodišča namreč ni upravna zadeva, glede na to, da za njeno pridobitev ni predpisan poseben upravni postopek. Zato tudi tožnik ne more imeti prav, da so bila kršena pravila. Tudi ne gre za odločanje o drugih javnopravnih stvareh (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), za katere bi se smiselno uporabljale določbe ZUP. Ker želi tožnik pridobiti pozitivno oceno, ta ne more biti opredeljena kot upravna zadeva. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da izpitni postopek ni bil izvršen v skladu z ZViS in Statutom Univerze, ker za samo ocenjevanje ni predpisana niti uporaba ZUP niti kakšnega posebnega postopka.
Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je tožnik vložil pritožbo. V njej se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da z imenovanjem komisije še ni bila sprejeta kakšna odločitev, ki bi bila v zvezi s pravico do izobraževanja, in da takšen sklep nima narave upravnega akta. Stališče sodišča je po tožnikovem mnenju pravno neutemeljeno in v nasprotju samo s seboj. Nobenega pojasnila ni, kako si sodišče sploh razlaga ustavno pravico do izobraževanja in kaj ta pravica obsega. Na tožnikove navedbe ni niti odgovorilo. Tožnik je v tožbi in v pripravljalni vlogi podal razloge, zakaj je postopanje dekana v zvezi s pritožbo študenta zoper oceno upravni postopek, in da mu mora slediti izdaja upravnega akta. Sklep dekana o imenovanju članov komisije, določitev datuma izpita, oprava izpita in vpis ocene v indeks je akt, izdan v postopku s pritožbo. Sklep bi moral biti napisan v obliki upravnega akta, pa ni bil. To pa ne pomeni, da študent v takšnem primeru nima sodnega varstva. Tudi če upravni akt ni bil izdan v obliki, kot jo predpisuje ZUP, je podana kršitev pravil postopka, to pa stranki ne sme biti v škodo. Ne drži, da s sklepom dekana o imenovanju komisije ni bilo odločeno o ničemer. Sodišče je namreč nepravilno ugotovilo, da tožniku ni prenehal položaj študenta. Brez podlage v predpisih, brez razlogov, nerazumljivo in v nasprotju s samim sabo je stališče sodišča, da za izpitno oceno, ki jo je v izpodbijanem pritožbenem postopku izdala komisija, ni predpisan noben postopek. Postopek je predpisan in izpitna ocena je del pritožbenega postopka. Zgrešeno je sklepanje sodišče, da želi tožnik s tožbo pridobiti pozitivno oceno. Ni pa izključeno, da bi ne bila dana drugačna ocena, če bi bil postopek s pritožbo izpeljan pravilno. Prvostopenjsko sodišče je najprej razpisalo glavno obravnavo za dan 25.10.2006. Tožnikova pooblaščenka je svojo odsotnost opravičila in zaprosila za preložitev naroka. Sodišče naroka ni preložilo, temveč je odločilo brez glavne obravnave. Razlogov za takšno ravnanje v obrazložitvi svojega sklepa ni navedlo. Sklep je tako ostal neobrazložen, tako da odločitve v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Kršena pa je bila tudi 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
Odgovor na pritožbo ni bil vložen.
Pritožba ni utemeljena.
K točki 1 izreka: Po določbi 71. člena ZViS se lahko zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem sproži upravni spor.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča 1. stopnje, da na podlagi 71. člena ZViS niti sklep o imenovanju komisije na podlagi 138. člena Statuta Univerze niti izpitna ocena ne moreta biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi je tožnik po neuspešnem opravljanju izpita iz predmeta »Rimsko pravo« na dan 6.2.2004 pri toženi stranki vložil pritožbo. Dekan je dne 10.2.2004 imenoval komisijo, sestavljeno iz treh profesorjev pri toženi stranki kot izpraševalcev. Pri komisijskem opravljanju preizkusa dne 11.4.2004 pa tožnik ponovno ni opravil izpita. Komisija za preizkus opravljanje izpita se imenuje, če študent »misli, da je bil na izpitu krivično ocenjen, ali da izpraševalec ni spoštoval pravil tega pravilnika«, in če je bil izpit pisen in usten (2. odstavek 37. člena Študijskega reda Pravne fakultete; v nadaljevanju: ŠR PF). Dekan mora imenovati komisijo, ki je ne sme voditi izpraševalec (3. odstavek 37. člena ŠR PF). Če je bila vložena pritožba zoper oceno na ustnem izpitu, ali tudi le zoper ustni del izpita, komisija ponovno izpraša in oceni študenta; zoper njene oceno ni pritožbe (3. in 6. odstavek 37. člena ŠR PF). Dekan tožene stranke je torej ravnal po ŠR PF in tudi ni ravnal v nasprotju 138. členom Statuta Univerze, ki omogoča pritožbo, če študent meni, da je bil krivično ocenjen. Tožnik je v svoji pritožbi namreč tudi navedel, da je odgovoril na vprašanja (čeprav ne na vsa) in se je s tem smiselno pritožil tudi zoper, po njegovem mnenju, krivično oceno.
V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov (2. odstavek 1. člena ZUS; enako sedaj 1. odstavek 2. člena ZUS-1). Imenovanje komisije samo po sebi ne more biti dokončni akt, saj z njim še ni bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper oceno za ustni del izpita iz Rimskega prava po vsebini. Imenovanje komisije je pomenilo ukrep, ki je omogočal, da se s ponovnim preizkusom znanja odloči o tožnikovi pritožbi. Dokončna je bila šele odločitev komisije, to je podelitev ocene pri ponovnem preizkusu znanja. Te ocene pa tožnik ne izpodbija, mnenje prvostopenjskega sodišča, da želi tožnik s tožbo pridobiti pozitivno oceno, pa celo izrecno zavrača (str. 3 pritožbe). Že zato, ker imenovanje komisije za odločitev o pritožbi zoper oceno za ustni del izpita ni dokončni akt, ga tožnik ne more izpodbijati v upravnem sporu.
Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor v zvezi z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da s sklepom o imenovanju komisije ni bilo odločeno o ničemer. Očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu (1. odstavek 22. člena ZUS-1) namreč ni podana. Res je, da prvostopenjsko sodišče ni podalo svoje razlage 57. člena Ustave, čeprav se je nanj sklicevalo. Glede na to, da je obrazložilo, da z izpodbijanim aktom še ni bilo o ničemer odločeno in da ta akt ne predstavlja odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi, to niti ni bilo potrebno.
Tožnik navaja, da je zaradi negativne izpitne ocene izgubil položaj študenta pri toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno ugotovilo ugotovilo dejansko stanje, ker tega ni ugotovilo. Izgubo položaja študenta kot posledico neoprave ponovnega preizkusa ustnega znanja navaja tožnik prvič šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Prvostopenjsko sodišče tega dejstva že zato niti ni moglo ugotoviti. Razlogov, zakaj tega doslej ni navajal, tožnik ni podal. Vsekakor pa izguba položaja študenta pri toženi stranki ni posledica imenovanja komisije dne 10.2.2004, kot meni tožnik, temveč neuspešnega opravljanja ustnega dela izpita dan kasneje, to je dne 11.2.2004. Tožnik je v pritožbi napadel tudi tisti del prvostopenjske sodbe, v katerem sodišče obrazloži, zakaj za izdajo komisijske izpitne ocene ni predpisan noben postopek. Tožnik očita temu delu prvostopenjske sodbe, da je brez razlogov, in po drugi strani, da so ti razlogi nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Po presoji pritožbenega sodišča je stališče prvostopenjskega sodišča pravilno, saj za ocenjevanje ni predpisan noben postopek. Samo ocenjevanje, in ocena, kot njegova posledica, so opravila strokovne narave, s katero se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč.
Tožnik je pravilno navedel, da prvostopenjsko sodišče ni niti opravilo glavne obravnave niti ni obrazložilo, zakaj je ni opravilo. Ne drži pa, da je bila s tem storjena kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev bi bila lahko bistvena, če bi bil tožnik zaradi neoprave obravnave iz kakšnega razloga prikrajšan. Kakšnega takšnega razloga pa v pritožbi ne navaja. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa je še razvidno, da je sodišče tožnikove razloge preizkusilo, kolikor je menilo, da niso očitno neutemeljeni. Na njih je v obrazložitvi sklepa tudi primerno odgovorilo. Možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem je bila torej podana.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep upravnega sodišča. Podani niso namreč niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen in 2. odstavek 82. člena ZUS-1).
Tožba in pritožba sta bili vloženi pred 1.1.2007. Ker je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred 1.1.2007, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah tega zakona. Ti pogoji pa so bili v tej zadevi izpolnjeni. Postopek pred prvostopenjskim sodiščem se je končal s sklepom, s katerim je bil onemogočen nadaljnji postopek. Zoper njega pa je izrecno dovoljena posebna pritožba (2. odstavek 82. člena ZUS-1).
K točki 2 izreka: Odločitev o predlogu za povrnite stroškov postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja primerno (1. odstavek 22. člena ZUS-1).