Jedro

Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka je treba uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočna dne 20. 9. 2011, s katero je bila obsojencu D. P. izrečena enotna kazen 13 let zapora, ki se šteje kot določena in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012, pravnomočna dne 23. 3. 2012, s katero je bila obsojenemu D. P. izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 1.000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR), ki se šteje kot določena, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je kazni združilo in obsojenemu izreklo enotno kazen 21 let zapora in stransko kazen 1.000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR). V izrečeno kazen je vštelo že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni dne 20. 9. 2011, ki jo je začel prestajati dne 6. 12. 2011, čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od dne 12. 6. 2009 ob 14.45 ure do dne 1. 4. 2010. 2. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožb obsojenčevih zagovornikov izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenemu izreklo na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) enotno kazen 20 let zapora in na podlagi 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 stransko denarno kazen 1.000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR). V izrečeno kazen pa je obsojenemu vštelo do tedaj že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni dne 20. 9. 2011, ki jo je začel prestajati dne 6. 12. 2011, čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od dne 12. 6. 2009 od 14.45 ure do dne 1. 4. 2010. 3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec D. P. ter v njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. in 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, kršitve določb 28. in 31. člena Ustave RS ter določb 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zatrjevane kršitve materialnega prava utemeljuje s stališčem, da naj bi sodišče uporabilo napačen kazenski zakon kot materialnopravno podlago za izrek enotne kazni, saj je uporabilo Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008) namesto Kazenskega zakona (Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 13. 10. 1994), ki je milejši predpis, saj je določal omejitev, da zapor v primeru enotne kazni ne sme biti daljši od 15 let. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve materialnega prava niso podane ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je potrebno v tako imenovani nepravi obnovi postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe, kar je v konkretnem primeru Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008). Ker v obravnavanem primeru ne gre za odločanje o kaznivem dejanju in kazni zanj, ne more biti kršena določba 7. člena EKČP, ki se nanaša na odločanje o kaznivem dejanju in kazni zanj, niti 28. ter 31. člen Ustave RS, saj neprava obnova postopka ne pomeni ponovnega sojenja o isti stvari.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava v smislu 4. in 5. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da bi moralo sodišče pri izreku enotne kazni uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja umora, ki ga je storil 27. 6. 1997. Res je sicer, kot navaja obsojenec, da bi bil Kazenski zakon (Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 30. 10. 1994), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja umora zaradi katerega trenutno prestaja zaporno kazen (27. 6. 1997) najmilejši, če bi se enotno kazen določalo po njegovih določbah, saj je bila v prvem odstavku 37. člena vsebovana omejitev, da zapor ne sme biti daljši od 15 let, enako omejitev pa je vsebovala tudi določba 47. člena istega zakona, ki se je nanašala na izrek enotne kazni v primeru steka kaznivih dejanj. Vendar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, obrazloženo pod točko 6 drugostopenjske sodbe, da je potrebno pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe; v konkretnem primeru tako pride v poštev Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008). Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka namreč sodišče skladno s 1. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 407. člena ZKP z novo sodbo spremeni prejšnje obsodbe le glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Pri nepravi obnovi se ne posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni obsodilni sodbi, niti v pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kar pomeni da se ne more presojati, kateri zakon je bil za storilca (in ne za obsojenca) milejši, torej tisti, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja ali kasnejši. Takšna presoja je vezana zgolj na čas do pravnomočnosti vsake konkretne sodbe, ni pa mogoče teh določb uporabiti za odločanje v postopku neprave obnove kazenskega postopka. Zato tudi po stališču Vrhovnega sodišča, predstavlja v konkretnem primeru pravilno materialnopravno podlago za izrek enotne kazni določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (po kateri kazen določena v steku ne sme preseči 20 let zapora), saj so pogoji za nepravo obnovo postopka nastopili v času veljavnosti tega zakonika.

6. Vložnik sodišču neutemeljeno očita kršitev 7. člena EKČP, po katerem se storilcu ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči, ko je bilo dejanje storjeno. Ker pri nepravi obnovi, kot je bilo že navedeno pod prejšnjo točko, sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe le glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen in v oceno pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja in (ali) oceno pravilnosti pravnomočno izrečenih posameznih kazni ne posega, se kazen za dejanja, ki jih je obsojenec storil v letih 1996 oziroma 1997 ni v ničemer zvišala ter je torej bila izrečena v skladu z citirano določbo EKČP. 7. Načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS se nanaša na tako imenovan „redni“ kazenski postopek, zato je zmotno stališče vložnika, da je zahtevo po uporabi milejšega zakona mogoče širiti tudi na čas po pravnomočnosti sodne odločbe. Takšno stališče bi namreč pomenilo, kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi se lahko spremenilo vse pravnomočne sodbe, ko bi bil sprejet zakon, ki bi bil milejši glede določenega kaznivega dejanja, česar pa Ustava RS ne predvideva.

8. Prav tako ni bila kršena določba 31. člena Ustave RS o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj pri obravnavani tako imenovani nepravi obnovi ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, ampak se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev materialnega prava, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi ni podana. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.

10. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.