Jedro

Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-94/2014/10 (1312-15) z dne 29. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je s sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek in nato z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnika sta zoper navedeno odločbo vložila tožbo, prvostopenjsko sodišče pa je s sodbo opr. št. I U 1015/2014-7 z dne 25. 7. 2014 njuno tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče je s sodbo I U 1594/2014 z dne 11. 11. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in prošnjama tožnikov ugodilo tako, da jima je priznalo subsidiarno obliko zaščite, ter odločilo, da sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas dveh let. Zoper to sodbo se je pritožila toženka, Vrhovno sodišče pa ji je ugodilo in s sklepom I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovno sodišče je tako kot že v sklepu I Up 310/2014 tudi v sklepu I Up 3/2015 navedlo, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja, zato je pritrdilo odločitvi, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Nista namreč izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno obliko zaščite z vidika možnosti notranje razselitve oziroma notranje zaščite v skladu z 68. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

Po prvem odstavku 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji obsega tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite, kar pomeni, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji tožnikov, ker je ugotovila, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

Iz podatkov v izpodbijani odločbi, kar potrjujejo tudi podatki v upravnem spisu, izhaja, da sta tožnika 28. 3. 2014 z vlakom odpotovala iz Donetska v Kijev, iz Kijeva v Budimpešto in nato preko Hrvaške preko mejnega prehoda Dobova 30. 3. 2014 ob približno 1.00 uri v Slovenijo. Dne 1. 4. 2014 sta se javila na policijski postaji in zaprosila za mednarodno zaščito.

Tožnica je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajala, da je imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastave Evropske unije in Ukrajine. Do trgovine sta prišla dva moška, jo zmerjala in zahtevala, da zastavice umakne. Ko sta prišla ponovno, sta opazila, da je imela v trgovini propagandni material z obrazom Julije Timošenko, in grožnje so se ponovile. Potem sta se večkrat vrnila v njeno trgovino, kasneje pa so jo začeli klicati po telefonu in ji groziti. Ko so začeli omenjati sina, je zaprla trgovino in začela pripravljati dokumente za odhod. Groženj policiji ni prijavila, ker se ji je zdelo brez smisla. Hodila je tudi na proteste (februarja 2014), na katerih se ji ni zgodilo nič posebnega, s policijo ni imela težav, saj je proteste le opazovala. Tudi 13. 3. 2014 sta s sinom šla na proteste, a sta odšla, ko so postali nasilni. Navedla je še, da jo preganjajo, ker je članica stranke Batkivščina, vendar ni pojasnila kako in na kakšen način ji grozijo oziroma, zakaj jo zaradi članstva v tej stranki preganjajo.

Tožnik je v zvezi z razlogi za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je zapustil izvorno državo, ker so grozili njegovi mami. Sam se z omenjenima moškima ni pogovarjal, ju je pa slišal, ko sta se glasno in s kletvicami pogovarjala z mamo. Hodil je tudi na proteste, prvič decembra 2013, enkrat so ga udarili z leseno palico po hrbtu, vendar ni šel na policijo niti po zdravniško pomoč, ker poškodba ni bila resna. Sicer ni bil deležen nevšečnosti. Zadnjič je bil na protestu 13. 3. 2014. Tudi njega preganjajo zaradi članstva v stranki Batkivščina, v kateri je aktiven od 25. 11. 2013, ko se je včlanil skupaj z mamo. Tudi tožnik ni pojasnil, kako ga preganjajo, meni pa, da bi ga verjetno ubili, če bi se moral vrniti domov. Tudi v drugem delu države ne bi mogel živeti, saj misli, da bo izbruhnila vojna, k očetu v Rusijo pa ne more, ker z njim nima stika.

O statusu begunca Sodišče pritrjuje toženki in še vedno vztraja pri presoji, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca in to iz enakih razlogov, kot jih je navedlo že v sodbah I U 1015/2014 in I U1594/2014. Med razlogi preganjanja je sicer tudi politično prepričanje (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ), vendar pa ta razlog po sedmem odstavku 27. člena ZMZ obsega zlasti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Po 24. členu ZMZ se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Sodišče tudi tokrat pritrjuje ugotovitvi toženke, da dejanj, kot so se dogajala tožnikoma, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasne verbalne žaljivke s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, razen tega pa se osebe, ki so grozile tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Upravno sodišče je že v obeh sodbah zavzelo tudi stališče, da je toženka pravilno ugotovila, da ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi tega, ker sta člana stranke Batkivščina. V prvi sodbi je sodišče poudarilo, v drugi pa se na to sklicevalo, da je toženka tudi pravilno ugotovila, da se na protestih, kot je dejala prva tožnica, ni nič posebnega zgodilo, da s policijo ni imela težav, drugi tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega.

Po presoji sodišča torej dogodki, ki sta jih opisala tožnika, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Tožnika pa tudi nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

Vrhovno sodišče je taki presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo že v svojem sklepu I Up 310/2014 (ko je o zadevi prvič odločalo), enako je presodilo tudi v sklepu I Up 3/2015, saj je tudi v tem sklepu pritrdilo presoji sodišča prve stopnje in toženke, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca (11. in 12. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča).

O statusu subsidiarne oblike zaščite Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tudi pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite niso izpolnjeni. Sodišče soglaša z njeno ugotovitvijo, da tožnika nista uveljavljala razlogov resne škode iz prve alineje 28. člena ZMZ zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Prav tako soglaša s presojo, da razlogi, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo (grožnje dveh moških, članstvo v stranki Batkivščina in zaradi protestov) in jih je organ presojal že pri ugotavljanju pogojev za priznanje statusa begunca, ne utemeljujejo razloga iz druge alineje 28. člena ZMZ, tj., da bi bila tožnika zaradi teh okoliščin ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo.

Sodišče pa ne more slediti ugotovitvi toženke, da ne obstaja razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ, in sicer, da bi vrnitev v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Toženka namreč tak sklep, da v izvorni državi tožnikov ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca, utemeljuje zgolj s sklicevanjem na informacije o izvorni državi, ki jih je presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca.

Zato sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, relevantno za odločanje o subsidiarni obliki zaščite. Za nepravilno uporabo prava med drugim gre (razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), če pravna norma ni bila uporabljena v pravem pomenu. Upravni organ je namreč odločil, da ni pogojev iz tretje alineje 28. člena ZMZ zgolj na podlagi informacij, ki jih je presojal v okviru presoje pogojev za priznanje statusa begunca. Presoja, da obravnavane okoliščine ne utemeljujejo priznanja statusa begunca, pa sama po sebi ne utemeljuje tudi sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razloga po tretji alineji 28. člena ZMZ.

Prag resne škode iz omenjene določbe ZMZ je namreč po stališčih, uveljavljenih v sodni praksi (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 188/2014, ki se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije C-465/07 v zadevi Elfagaji in C-285/2012 v zadevi Aboubacar Diakité), dosežen pri utemeljenem tveganju, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, za realno možnost (in ne le hipotetično, da se nekdo nahaja ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi pojasnilo in se pri tem sklicevalo tudi na 241. točko sodbe ESČP v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011, kateri kriteriji oziroma okoliščine se lahko upoštevajo pri ocenjevanju intenzivnosti nasilja oziroma tveganja nastanka resne škode v smislu zahtevanega praga iz 15.c člena Kvalifikacijske direktive oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Take pomembne okoliščine so npr. obseg konflikta, uporabljene metode in taktike vojskovanja, ali zaradi njih obstaja nevarnost civilnih žrtev, razširjenost uporabe tovrstnih metod in taktik, število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb kot posledica vojnega spopada.

V 35. točki sodbe v zadevi Elfagaji je namreč SEU navedlo, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoči oborožen spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v 15. c členu Kvalifikacijske direktive. Presoje po teh kriterijih upravni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava, tj. tretje alineje 28. člena ZMZ ni opravil. Upravno sodišče je sicer v predhodnem postopku na podlagi tožbi predloženih informacij in tožničine izpovedbe na glavni obravnavi ugotovilo, da bi tožnikoma v primeru vrnitve v Donjeck grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada), Vrhovno sodišče pa je v sklepu I Up 3/2015 tej presoji pritrdilo. Sodbo je razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede pogojev za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite z vidika možnosti vrnitve tožnikov v izvorno državo v okviru pogojev notranje razselitve oziroma notranje zaščite v skladu z 68. členom ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča toženka dejstev in dokazov sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni.

V ponovljenem postopku sodišče ugotavlja, da upravni organ tudi dejanskega stanja glede možnosti zagotavljanja notranje zaščite v izvorni državi, ni ugotavljal zaradi napačne uporabe materialnega prava. V obravnavanem primeru namreč upravni organ določb o notranji zaščiti iz 68. člena ZMZ sploh ni uporabil, ker je že na podlagi napačne uporabe tretje alineje 28. člena ZMZ odločil, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito.

Notranja zaščita po 68. členu ZMZ pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem (lastnosti preganjanja so opredeljene v 26. členu ZMZ) ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (28. člen ZMZ), ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. V zvezi z uporabo te določbe je novejša sodna praksa (sklep I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014, na katerega se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 3/2015), ki temelji na odločitvah ESČP, oblikovala kriterije za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev.

Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu I Up 248/2014 navaja, sklicujoč se pri tem na prakso ESČP, da se pri tem test razumnosti nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa se zato ugotavlja izpolnjevanje pogojev glede varnosti in zaščite, spoštovanja človekovih pravic ter možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Vrhovno sodišče opozarja še na primer razselitve v begunsko taborišče, ko mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Zato poudarja, da za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, izpolnitev teh pogojev pa izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

Povedano torej pomeni, da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti. Omenjeni subjekti torej nastopajo v vlogi subjekta zaščite (prim. 25. člen ZMZ), ki morajo zagotoviti minimalne pogoje za človeka vredno življenje, torej v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP, po katerem nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V tem pogledu so torej subjekti iz 25. člena ZMZ, to je država ali tam navedene stranke oziroma organizacije, dolžni zagotoviti tudi pogoje, v katerih oseba, če naj se vrne v izvorno državo, ne bo izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Če ti pogoji niso zagotovljeni, pa se odločujoča država ne sme sklicevati na možnost notranje zaščite in prosilcu odkloniti mednarodno zaščito, saj bi v nasprotnem primeru lahko sama kršila prepoved iz 3. člena EKČP oz. 18. člena Ustave. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up 150/13 z dne 23. 1. 2014, izdani v zvezi z obravnavano zadevo, poudarilo dolžnost, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (8. točka obrazložitve).

V zadevi je bilo ugotovljeno, da imata tožnika sorodnike v izvorni državi, tako v kraju od koder sta prišla, kot v varnem delu države, vendar pa zaradi napačne uporabe materialnega prava toženka ni ugotavljala dejstev, ki bi omogočala presojo, ali imata tožnika možnost nastanitve pri teh sorodnikih ali vsaj njihove pomoči pri tem. Toženka se niti v upravnem postopku niti v predhodnem sodnem postopku ni izjavila o možnostih nastanitve tožnikov v katerem izmed begunskih centrov, saj zaradi napačne uporabe oziroma neuporabe 68. člena ZMZ ni ugotavljala, ali bi bila tožnikoma v mestu nastanitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 18. člena Ustave.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Odločitev, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek, je sodišče sprejelo zaradi okoliščin primera, upoštevajoč, da je bila izpodbijana odločba izdana že pred več kot enim letom in da v njej toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljala dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je v predhodnem postopku sicer skušalo samo ugotavljati dejansko stanje, vendar ga ni ugotovilo popolno. Po presoji Upravnega sodišča bo toženka lahko hitreje in bolj ekonomično opravila nov postopek in odločila o zadevi, kot bi to opravilo sodišče, ki bi mu morala toženka vse za njegovo odločitev pomembne okoliščine in dejstva ter dokaze tudi sicer predložiti.

V ponovljenem postopku pa bo toženka zaradi poteka časa morala upoštevati, da se je lahko stanje v izvorni državi bistveno spremenilo in bi sedanje informacije o stanju v državi lahko kazale druge okoliščine, kot ob odločanju maja 2014. Zato bo najprej morala preučiti razmere v izvornem kraju tožnikov. Glede na njune subjektivne okoliščine bo morala ob morebitnih novih informacijah o izvorni državi in ob upoštevanju prej navedenih pravnih stališč ponovno oceniti, ali bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Če bo tudi v ponovljenem postopku (tako kot sodišče v predhodnem postopku) ugotovila, da jima v izvornem kraju grozi resna škoda in se zato tja ne bi mogla vrniti, pa bo morala prav tako ob upoštevanju prej navedenih stališč o razlagi 68. člena ZMZ preučiti možnosti notranje razselitve, pri čemer mora upoštevati tudi novejšo sodno prakso.

Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj za ugotovitev kršitve, ki ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali napačen sklep o dejanskem stanju, ni bilo treba izvajati dokazov.