Jedro

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let. Navedeno torej ne pomeni, da se mora tak postopek proti storilcu, ki je med postopkom dopolnil enaindvajset let oziroma je bil postopek zoper njega zaradi objektivnih okoliščin uveden ob njegovem dopolnjenem triindvajsetem letu, (vedno) ustaviti, temveč zgolj, da ga lahko sodišče vodi po določbah rednega kazenskega postopka, saj kazenski postopek zoper njega ne ugasne, starosti storilca ob izvršitvi kaznivega dejanja je treba prilagoditi zgolj kazensko sankcijo.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obtoženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajstih let po prvem odstavku 173. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika, proračun. Prav tako stroški postavljene pooblaščenke mladoletne oškodovanke bremenijo v skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZKP proračun.

2. Zoper sklep je državni tožilec vložil pritožbo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se obtožencu očita, da je v obdobju od meseca oktobra 2014 do meseca marca 2015 večkrat spolno občeval in storil druga spolna dejanja s sestrično, ki še ni bila stara petnajst let (učenka 1. razreda osnovne šole). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil obtoženec v obravnavanem obdobju starejši mladoletnik (starost med šestnajst in osemnajst let). Zaradi objektivnih specifičnih okoliščin (oškodovanka se je o dejanju zaupala sestri šele po obtoženčevi polnoletnosti) je sodišče zoper njega uvedlo preiskavo zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajstih let po prvem odstavku 173. člena KZ-1,1 ko je bil obtoženec star že triindvajset let. 6. Sodišču prve stopnje se je ob dejstvu, da se določbe, ki urejajo postopek proti mladoletnikom (XXVII. poglavje ZKP), uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let, kasneje pa ne več, odprlo vprašanje, do kdaj je dovoljen kazenski pregon zoper polnoletnika za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik. V izpodbijanem sklepu je zavzelo stališče, sklicujoč se na razlago procesnopravnih in materialnopravnih določb povezanih z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj (predvsem na komentar Kazenskega zakonika),2 da možnost vodenja postopka, upoštevaje določbo drugega odstavka 93. člena KZ v dani situaciji, ko je bil zoper obtoženca uveden kazenski postopek ob njegovi dopolnjeni starosti triindvajset let, niti po določbah, ki urejajo postopek proti mladoletnikom niti po določbah rednega kazenskega postopka ni več dopustna, saj ni izpolnjen eden od pogojev, to je, da je bil kazenski postopek zoper obtoženca uveden še pred njegovim dopolnjenim enaindvajsetim letom (točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7. Navedeno razlago izpodbija državni tožilec, ki pojasnjuje, da edino omejitev sojenja mladoletnikom predstavlja določba prvega odstavka 92. člena KZ, ki določa, da se storilcem, ki so bili v času storitve kaznivega dejanja mlajši mladoletniki in so v času sojenja dopolnili enaindvajset let, ne sme soditi. V nadaljevanju pritožbe obrazloženo navaja, da zakon izrecno ne prepoveduje kazenskega pregona zoper polnoletnega storilca kaznivega dejanja, ki ga je storil kot starejši mladoletnik.

8. Na zastavljeno vprašanje prvostopenjskega sodišča (_do kdaj je dovoljen kazenski pregon zoper polnoletnika za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši polnoletnik_) ni mogoče odgovoriti z razlago določbe prvega odstavka 451. člena ZKP. Ta namreč zgolj omejuje uporabo (procesnih) določb iz XXVII. poglavja ZKP za mladoletne storilce kaznivih dejanj glede na starost osebe v trenutku vodenja kazenskega postopka proti njej. Tako se določbe iz omenjenega poglavja uporabljajo za vse osebe, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki in _tekom kazenskega postopka še niso dopolnile enaindvajsetega leta_ starosti. Zgolj nekatere določbe omenjenega poglavja se lahko v skladu z drugim odstavkom 451. člena ZKP uporabijo tudi v postopku proti mlajšemu polnoletniku, če še ni star enaindvajset let. Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Na navedeno nakazujejo tudi nameni kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj, ki se v primerjavi z nameni vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike bistveno razlikujejo. Tako se zoper osebe, ki so kaznivo dejanje storile po dopolnjenem osemnajstem letu vodi redni kazenski postopek, razen v zgoraj navedenem primeru, ko se lahko tudi proti mlajšemu polnoletniku, ki še ni star enaindvajset let, uporabijo nekatere posebne določbe postopka proti mladoletnikom. Navedeno pomeni, da zgornja starostna meja ne prepoveduje oziroma izključuje vodenja rednega postopka proti polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je tekom kazenskega postopka ali še pred njegovim začetkom dopolnil enaindvajset let. 9. V obravnavanem primeru je treba pojmovno ločiti med _kazensko odgovornostjo_ storilca kaznivega dejanja, ki v času storitve kaznivega dejanja (_tempore criminis_) še ni dopolnil osemnajstega leta starosti in _vrsto postopka_, ki jo bo uporabilo sodišče, ko bo odločalo o njegovi kazenski odgovornosti. Slednja, namreč vrsta postopka, je prav tako odvisna od starosti storilca kaznivega dejanja. Vendar oblika postopka ni vezana na storilčevih dopolnjenih osemnajst let, torej na polnoletnost, temveč, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na dopolnjenih enaindvajset let. V obravnavanem primeru se tako postavi vprašanje, ali je v veljavnih kazenskopravnih določbah uvedeno pravilo, v skladu s katerim starejši mladoletnik preneha biti kazensko odgovoren za katerokoli kaznivo dejanje, če je med sojenjem ali pred uvedbo kazenskega postopka zoper njega dopolnil starost enaindvajsetih let. 10. Po sprejetju KZ-13 je vrhovno sodišče sprejelo načelno pravno mnenje o kazenski odgovornosti mladoletnikov, po katerem se »za mladoletnike uporablja Kazenski zakonik (KZ-1) ter določbe 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1).«4 S tem je (začasno)5 vrhovno sodišče, nekoliko kasneje tudi ustavno sodišče,6 razrešilo dilemo o veljavnosti določb KZ, v katerih so določene starostne meje za uporabo kazenskih sankcij za mladoletnike. Tako je v skladu z določbo 71. člena KZ za mladoletne storilce kaznivih dejanj spodnja starostna meja za izrek kazenske sankcije za mladoletnike7 postavljena na dopolnjenih štirinajst let in v primeru, da med postopkom sodišče ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni dopolnil te starosti, kazenski postopek ustavi.8 Drugače je z zgornjo starostno mejo, ki je zakon ne določa eksplicitno, vendar je iz določbe drugega odstavka 93. člena KZ razvidno, da sme sodišče _starejšemu mladoletniku, ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let_, namesto mladoletniškega zapora, ki je predviden za kazniva dejanja, za katera je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa,9 izreči zapor ali pogojno obsodbo.

11. V navedeni določbi je predvidena situacija, ko proti starejšemu mladoletniku, ki je med sojenjem že dopolni enaindvajset let, ni mogoče po določbah iz XXVII. poglavja ZKP voditi postopka na podlagi predloga za kaznovanje ali predloga za vzgojni ukrep (določba 474. člena ZKP), vendar sojenje iz določenih razlogov še ni zaključeno. V procesnem smislu torej kazenskopravne določbe izrecno ne prepovedujejo oziroma izključujejo kazenskega pregona starejšega mladoletnika, ki je tekom kazenskega postopka ali še pred njegovim začetkom dopolnil enaindvajset oziroma v obravnavanem primeru triindvajset let (z izjemo določb, ki urejajo zastaranje kazenskega pregona). V obravnavanem primeru se torej v skladu s prvim odstavkom 451. člena ZKP ne morejo več uporabiti določbe iz XXVII. poglavja ZKP za mladoletne storilce kaznivih dejanj, katerih osrednje težišče je mladoletnikova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj in se uporabljajo za vse osebe, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki in tekom kazenskega postopka še niso dopolnile enaindvajsetega leta starosti, toda po drugi strani okoliščina, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja ob začetku sojenja dopolnil triindvajset let, ne more biti procesna ovira za sojenje v rednem kazenskem postopku.

12. Kot bistveno za obravnavano situacijo se tako postavi zgolj vprašanje sankcije, ki se lahko izreče polnoletniku, ki je (dokazano) storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in je že dopolnil triindvajset let. Na navedeno vprašanje poda odgovor določba drugega odstavka 93. člena KZ, v skladu s katero lahko sodišče namesto mladoletniškega zapora (ko gre za kaznivo dejanje, za katerega je izrek te kazni dovoljen) mladoletniku, ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreče zapor ali pogojno obsodbo. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (_argumentum a fortiori_) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. 13. Povedano drugače, proti polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in je tekom kazenskega postopka dopolnil enaindvajset let oziroma je še pred uvedbo kazenskega postopka dopolnil enaindvajset let (v obravnavanem primeru je dopolnil triindvajset let), se lahko vodi redni kazenski postopek, pri čemer mora sodišče spoštovati načelo, da nihče ne more biti kaznovan s strožjo kaznijo, kot je po zakonu veljala za kazniva dejanja v času njegove storitve. Če sodišče takšnega storilca kaznivega dejanja spozna za krivega v rednem postopku, mu ne more izreči kazni mladoletniškega zapora, temveč mu lahko ob smiselni uporabi drugega odstavka 93. člena KZ izreče kazen zapora, kar pomeni, da se osebi, ki je bila ob storitvi kaznivega dejanja (za katerega je izrek mladoletniškega zapora dovoljen) starejši mladoletnik, ob uvedbi kazenskega postopka pa je že dopolnila enaindvajset let, ne more izreči višje zaporne kazni od petih let.10

14. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka zoper mladoletnike kot _lex specialis_ uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let. Navedeno torej ne pomeni, da se mora tak postopek proti storilcu, ki je med postopkom dopolnil enaindvajset let oziroma je bil postopek zoper njega zaradi objektivnih okoliščin uveden ob njegovem dopolnjenem triindvajsetem letu, (vedno) ustaviti, temveč zgolj, da ga lahko sodišče vodi po določbah rednega kazenskega postopka, saj kazenski postopek zoper njega ne ugasne, starosti storilca ob izvršitvi kaznivega dejanja je treba prilagoditi zgolj kazensko sankcijo.11

15. Argumenti državnega tožilca, s katerimi se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, se izkažejo še toliko bolj utemeljeni, saj, kot navaja, se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletne osebe, za katero je zaradi značilnosti oškodovancev značilno, da organi pregona zanje izvedo šele po preteku dolgega obdobja od njihove izvršitve. Lahko gre za majhne otroke, ki zaradi svoje nesamostojnosti, čustvenih vezi s storilcem in/ali otroškega dojemanja realnosti kaznivega dejanja niso sposobni prijaviti takoj,12 kar je upoštevano v določbi tretjega odstavka 90. člena KZ-1, kjer je med drugim navedeno, da začne rok za zastaranje takih kaznivih dejanj, storjenih proti mladoletni osebi, kljub splošnim zastaralnim rokom, teči od polnoletnosti oškodovanca. Državni tožilec nadalje pojasnjuje, da bi smisel omenjene določbe s stališčem prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa popolnoma razvodenel, prav tako bi izpodbijano stališče lahko dopustilo nevarno okno nekaznovanosti storilcev kaznivih dejanj.

16. Ustavno sodišče je že presodilo, da „načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj“.13 Resda je v postopku proti mladoletnikom prvenstveno v ospredju težnja k nadaljnjemu pravilnemu razvoju mladoletnika in je sankcioniranje usmerjeno rehabilitativno, vendar je v vsakem primeru treba upoštevati starostno skupino mladoletnika ob storitvi kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru gre za starejšega mladoletnika), naravo in težo dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti, pri tem se ne sme prezreti niti mladosti s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajstih let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 povezanih oškodovancev in njihovega doživljanja kaznivega dejanja ter njegovih posledic, seveda ob skrbnem varstvu pred sekundarno viktimizacijo.

17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stališče prvostopenjskega sodišča nima opore v besedilu drugega odstavka 93. člena KZ niti v kateri izmed drugih določb kazenskega zakonika oziroma procesnopravnih določb, zato je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 Kazenski zakonik za navedeno kaznivo dejanje predpisuje kazen zapora od treh do osmih let. 2 Obrazložitev izpodbijanega sklepa v 3. točki vsebuje dobesedni prepis besedila komentarja Kazenskega zakonika 93. člena KZ v I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, 2001, str. 500 - 501. 3 Z uveljavitvijo KZ-1 (2008) je bil razveljavljen KZ. KZ-1 je v prehodni določbi 375. člena ohranil v veljavi samo določbe 70. do 94. člena predhodnega zakona - KZ, KZ-1 pa se glede na določbe drugega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena uporablja samo za pregon polnoletnih oseb. Tako KZ razen v okviru omejenega kataloškega nabora ni več veljaven, KZ-1 pa sam izključuje osebno veljavnost za mladoletne storilce kaznivih dejanj. 4 Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 5. 2009. 5 Vedno znova se v primerih kot je obravnavani zaradi spoštovanja zakonitosti pokaže nuja po posebnem kazenskem zakonu za mladoletne storilce kaznivih dejanj, ki ga je napovedala že prehodna določba KZ-1 v 357. členu, ki bi celovito uredil področje mladoletniškega kazenskega prava. 6 Ustavno sodišče RS U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009. 7 Zakon na splošno govori o izrekanju kazenskih sankcij mladoletnikom (kaznivost), medtem ko kazensko odgovornost omenja le pri starejših mladoletnikih (tretji odstavek 72. člena KZ), vendar to ne pomeni, da so vsi mlajši mladoletniki in tisti starejši mladoletniki, ki se jim ne izreče kazni, marveč samo vzgojni ukrep, kazensko neodgovorni (glej I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, 2001, str. 421). 8 V skladu z določbo 452. člena ZKP sodišče o ustavitvi postopka proti mladoletniku, mlajšemu od štirinajstih let (otrok) obvesti organ socialnega varstva. 9 Določba prvega odstavka 89. člena KZ. 10 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 25/2010 z dne 26. 5. 2010. 11 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7899/2016 z dne 6. 4. 2023. 12 Glej Šorli, M. v Šepec M. in dr., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, stran 1057. 13 Ustavno sodišče RS U-I-150/99 z dne 10. 10. 2001, tč. 7.