Jedro

Določba 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) uzakonja domnevno krivdo povzročitelja škode in mu s tem nalaga trditveno in dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo krivdne ali objektivne odgovornosti. Toda glede vseh ostalih elementov odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza) je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki uveljavlja odškodninsko terjatev. Zato ima v tej zadevi izostanek trditev o nedopustnem ravnanju tožene stranke in o vzročni zvezi med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem za posledico, da ni bilo mogoče ugotavljati odškodninske odgovornosti prve tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 14.500.000,00 SIT in 30.086,00 SIT, druga tožnica pa 5.000.000,00 SIT. Ugotovilo je, da so prvega tožnika poškodovale neznane osebe dne 23.1.1992 zvečer v G. R., potem ko je napravil obračun in pripravil denar, da bi ga izročil v podjetju. Pri tem mu napadalci niso odvzeli denarja in vozovnic. Za škodo, ki so jo napadalci povzročili tožeči stranki, prva tožena stranka ni odgovorna niti po pravilih o krivdni odgovornosti niti objektivno. Prav tako ni niti zatrjevana, niti dokazana podlaga za odgovornost druge tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se prvemu tožniku v času, ko je prišlo do poškodbe, še ni končalo delo. Moral bi še v M. pri interni blagajni podjetja izročiti izkupiček od vozovnic. Sodišče druge stopnje je prezrlo vse napake v postopku na prvi stopnji, posebno to, da policijski zapisnik ni ustrezna podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnik je namreč dal policiji izjavo, ko je bil zaradi poškodb zmeden. Ni pojasnjeno, kako se je tožnik znašel v avtomobilu neznanih napadalcev. Vprašanje je, ali je v tej zadevi policijski zapisnik sploh pomemben. Opozarja, da je Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ugotovil, da gre za poškodbo pri delu. Višjemu sodišču očita, da ni preverjalo in ugotavljalo okoliščin, ki so v njegovi pristojnosti.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka izhaja iz stališča, da je prva tožena stranka odškodninsko odgovorna zato, ker je bil tožnik poškodovan v času, ko je treba šteti, da je bil še na delu. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da je bil invalidsko upokojen zaradi posledic poškodbe pri delu.

Vendar je stališče tožeče stranke napačno. Prva tožena stranka kot delodajalec prvega tožnika njemu ni odškodninsko odgovorna samo zato, ker je do poškodbe prišlo med delovnim časom. Podane bi morale biti okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka odgovarjala bodisi krivdno bodisi objektivno. Tožeča stranka pa ne navaja nobenih dejstev, ki bi mogla biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke in sploh ničesar, kar bi spravljalo toženo stranko v zvezo s povzročitelji škode. Tožnik tudi ne zatrjuje dejstev, ki bi kazala na objektivno odgovornost prve tožene stranke. Ugotovitve obeh izpodbijanih sodb izključujejo tudi rop. Najden je bil denar od izkupička za vozovnice in vozovnice, pa tudi tožnikova denarnica z gotovino. Torej tudi po tej plati ni mogoče spraviti napada na tožnika v zvezo z njegovim delom pri prvi toženi stranki.

K ugotavljanju temelja za odškodninsko odgovornost prve tožene stranke ne prispeva trditev, da je tožnik invalidsko upokojen zaradi poškodbe pri delu. To delno res izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije z dne 1.9.1993 in sicer, da je 80 odstotni vzrok za invalidnost nesreča pri delu. Iz odločbe SPIZ-a z dne 14.9.1993 pa izhaja, da je bil tožnik invalidsko upokojen zaradi poškodbe izven dela. Če bi bilo za odločitev v tem odškodninskem sporu to pomembno, bi bilo treba omenjeno neskladje vsekakor razjasniti. Toda razlog za invalidsko upokojitev sam po sebi nima nobenega vpliva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. V vsakem primeru, tudi če bi šlo za poškodbo pri delu, bi bilo treba ugotoviti razloge za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tudi za nesrečo pri delu ni vedno odgovoren delodajalec. Lahko jo povzroči delavec sam ali tretja oseba, za katero delodajalec ne odgovarja.

Določba 154.čl. Zakona o obligacijskh razmerjih (v nadaljnjem ZOR) uzakonja domnevno krivdo povzročitelja škode in mu s tem nalaga trditveno in dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo krivdne ali objektivne odgovornosti. Toda glede vseh ostalih elementov odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza) je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki uveljavlja odškodninsko terjatev. Zato ima v tej zadevi izostanek trditev o nedopustnem ravnanju tožene stranke in o vzročni zvezi med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem za posledico, da ni bilo mogoče ugotavljati odškodninske odgovornosti prve tožene stranke.

Glede druge tožene stranke prav tako ni navedb o razlogih za njeno odškodninsko ali zavarovalno odgovornost. Tožeča stranka v reviziji ni opredelila, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile prekršene z izpodbijano sodbo. Očita ji sklicevanje na policijski zapisnik. Vendar v obravnavani zadevi to ne pomeni nobene kršitve, ker ta zapisnik ne vsebuje ničesar odločilnega. Tožnik ne zatrjuje, da bi bili napadalci v kakršnikoli zvezi s toženo stranko. Zato je brez pomena okoliščina, ali jih tožnik pozna, ali so ga odpeljali s silo oziroma z njegovim soglasjem, kaj je bil razlog za fizični obračun in podobno. Vse to bi bilo lahko pomembno, če bi tožeča stranka navajala upoštevne razloge za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker ni ravnala tako, sklicevanje sodbe na policijski zapisnik ni pomembno in ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).